Avtor: Rok Klemše
Datum koncerta: 29.06.2008
Število obiskovalcev: 276
Cena karte: 20.000
Poletna sezona glasbenih festivalov je že v polnem teku in eden največjih evropskih metal/rock festivalov Gods of Metal je tudi letos vabil v svoja nedrja z zares osupljivim seznamom nastopajočih. Že prvi dan trodnevnega festivala so tako kraljevali nihče drug kot nesmrtni heavy metal velikani Iron Maiden, pred njimi pa so se zvrstile skupine Kingcrow, Black Tide, Lauren Harris, Airbourne, Apocalyptica, Rose Tattoo ter Avenged Sevenfold. Za prevoz v Bologno kamor se je festival po dveh letih vrnil iz Milana je zopet poskrbel neumorni Concert Freak. Avtobus je bil lepo napolnjen Iron Maiden majic in podobne navlake, a vzdušja nikakršnega, saj je skoraj celo pot proti Bologni vladala smrtna tišina. Kje so metalci izpred nekaj let, ki so se jih bali vsi avtoprevozniki in cariniki, a so vsaj znali pričarati pravo vzdušje poti na metal koncert? A to so že obrobnosti, okrog ene popoldne smo že stali pred areno Parco Nord, ogromnim amfiteatrom iz katerega so že bučali takti prvih nastopajočih. Da veš da si na koncertu v Italiji ni mogoče zgrešiti, saj se pred samim prizoriščem vsakič vijejo kilometri “bootleg” prodajalcev majic. Tokrat so še posebno izstopale “uradne” Gods of Metal festivalske majice z logotipom našega Metalcampa. Kaj takega lahko doživiš samo pri naših ljubih zahodnih sosedih. A nenazadnje smo prišli poslušat glasbo ne?
Recimo temu tako, čeprav je naše bobniče prve onečedila Lauren Harris, ki jo oča Harris še vedno vlačijo kamor koli se premakne Železna devica. O rahlo trši različici Avril Lavigne in podobnih MTV “rock chicks” ne gre izgubljati besed zato je to zadnji stavek, ki ga namenjam sicer povsem simpatični, prikupni in energični punci… ki pa brez vplivnega očka nikoli ne bi prilezla tako daleč.
Okus so k sreči popravili fantje iz “down under”, avstralska senzacija Airbourne iz Melbourna. Zasedba po nekaj letih životarjenja po kontinentu koal, kengurujev in Corocodile Dundeeja končno dobiva pozornost, ki si jo zasluži. Airbourne namreč igrajo pravi rock z jajci, za razliko od večine novih “rock” zasedb MTV generacije. Ne le, da se lahko Aibourne pohvalih z odlično rock godbo, ki gradi na tradiciji glam metal in rock zasedb iz osemdesetih, v svojih vrstah imajo tudi enega najbolj energičnih frontmanov kar jih lahko danes vidimo na odrih. Joel O’ Keefee je prava odrska zverina, ki za šalo spleza na vrh odrske konstrukcije in z nje igra kitaro. Airbourne so dokaz, da je klasični hard rock še kako živ in na srečo tudi pri tako mladih skupinah kot je četverka iz Melbourna.
Že naslednja skupina pa je zaplavala v povsem druge žanrske vode. Finska atrakcija Apocalyptica je tako v dobri uri udarno predstavila kako zveni mešanica klasične glasbe in trdih ritmov metala. Z legendarnim Sepultura napevom Refuse/Resist so Apocalyptica odprli pravi pekel pod odrom, saj je italijanski publiki povsem zmešalo. Enako lahko rečemo tudi za fante na odru, saj na svojih trademark stolih ne sedijo prav dolgo, temveč kaj kmalu vstanejo, divje čupajo, igrajo kot serijski morilci na steroidih in za šalo mimogrede dvignejo čelo v naročje in ga žgejo kot kitaro. Apocalyptico je v živo prav gotovo še kako zanimivo videti, predvsem si na njih napašejo oči mladenke, a fantje ponudijo brezkompromisen nastop napolnjen s finskim perfekcionizmom in kvaliteto. Čeprav lahko ena ura štirih čelov in bobna hitro postane dolgočasna Apocalyptici uspe publiko držati v nenehnem navdušenju, ki meji že skoraj na delirij.
Ko so se štiri čela umaknila z odra so nanj stopili rojaki Airbourne, legendarna avstralska hard rock zasedba Rose Tattoo. Kaj lahko ponudijo Rose Tattoo? Nič, le s prekleto veliko erotike nabit nastop, himnične rock rušilce in energičen nastop. Čeprav jih fantje štejejo že preko petdeset se jim to niti malo ne pozna. Kot, da bi pravkar stopili na oder osemnajstletni smrkavci, ne pa staroste z več desetletnimi izušnjami. Ki, pa se jim še kako poznajo! Frontman Angry Anderson uteleša tisto pravo rock enegijo osemdesetih in z rahlo raskavim in globljim vokalom čas prestavi natanko tja, dvajset let nazaj. Zame vsekakor presenečenje dneva, pa čeprav se ne gibam ravno v vodah hard rocka.
Pred nastopom velikih Iron Maiden pa je sledila le še ena skupina. Američane Avenged Sevefold so si Maidni izbrali za predskupino svoje turneje in že po prvih odigranih notah lahko trdim, da je to ena najbolj neumnih potez kar so jih privoščili Devičniki. Avenged Sevefold so morda še slabša predskupina kot so bili nekoč Murderdolls. Zakaj? Seštej jokavo/vreščeč vokal, ki ima premalo moči za dober čist vokal in premalo jajc za dober growl, hudo povprečno ritem sekcijo in zanič kitariste z neizvirnimi riffi in po šablonah napisanih solaž in dobiš enega najbolj generičnih “MTV metal” bendov. Pravzaprav je vsaka vrstica, ki jo namenim temu obupnemu odveč, pa naj me linčajo horde njihovih fenov brez okusa za glasbo. Povrh vsega pa poizkusijo fantje odigrati še najbolj obupni priredbo Panterine klasike Walk, kar sem jih slišal. Dime se verjetno še danes vrti v grobu… Hvala bogu so se Avenged Sevenfold končno spokali z odra in nestrpnost je rasla iz minute v minuto….
… in Parco Nord je eksplodiral, ko je iz zvočnikov zabučal Churchillov prodorni govor, ki je začel kultni koncert Devic, Live After Death, ter eden najboljših openerjev kar jih premore heavy metal, kultno Aces High. Že v prvih verzih je Bruce dokazala, da njegov glas še vedno premore moč, globino in razpon iz osemdesetih, težav mu niso povzročali niti visoki kriki. Ja ja, Brucey je še vedno air raid sirena! Še ena klasika, 2 Minutes to Midnight, in nabito polna arena je bila na nogah. Italijani zares ljubijo Iron Maiden, pa čeprav najbolj norijo prav pri oguljenih uspešnicah. Enega lepših trenutkov so Maidni pričarali z odlično, mistično Dickinsonovo polbalado Revelations, a jo pokvarili z že neštetokrat odigrano The Trooper. Kje je turneja, ki je obljubljala zares le zlata leta s kultnim četvorčkom albumov iz osemdesetih? Res pljunek v obraz zvestim fenom skupine, ki si ga skupina nikakor ne bi smela privoščiti. Čeprav je bila setlista premešana z nekaterimi pravimi sladkorčki kot je bila fantastično izvedena Wasted Years, prežvečenih komadov tipa Fear of the Dark ne gre prezreti. Na veliko srečo pa je v setlisto umeščeno največji ep Maidnov, pompozni in nepozabni Rime of the Ancient Mariner, ki je ustvaril najboljšo atmosfero kar sem jih kdaj doživel na koncertih. Ko je v ospredje v mirnem inštrumentalnem delu stopil Harris z skrivnostnim basovskim delom se je tragična usoda mornarja kar sama narisala pred očmi. Naj sploh omenim, da je Dickinson vokalno blestel? Prav nič manj kot v drugem epu albuma Powerslave, legendarnem naslovnem komadu z zloveščim egipčanskim pridihom. Po nepozabni Heaven Can Wait je zopet sledil slabši del s komadi Run to the Hills, Fear of the Dark in Iron Maiden, a je slabšo serijo k sreči prekinil fenomenalni Moonchild in The Clairvoyant, ki je skorajda orosil oko. Še standardni, a nepozabni zaključek s Hallowed Be Thy Name in Maidni so se poslovili od Gods of Metal. Kar se tiče uigranosti in energičnosti same skupine ni nobenih pripomb, fantje so res stopili nazaj v zlata osemdeseta. Kritika leti na setlisto, ki je velik nateg za prave fene skupine, ki ne želijo več 350. izvedbe Fear of the Dark. Kljub temu pa so Maidne še enkrat znova dokazali, da so to kar so že dolgo… zaras pravi bogovi metala!
Naj zadnji odstavek namenim še samemu festivalu… Morda vam bo prikrajšal marsikater siv las. Gods of Metal so namreč daleč najslabše organiziran festival daleč naokoli. Da ne omenjam ne možnosti nakupa trodnevnih kart na samem prizorišču, niti centrimetra sence v najhujši junijski pripeki, drago pijačo in hrano, le dva izvira tekoče vode na ogromnem prizorišču, ki ga povrh vsega nisi smel zapustiti enkrat ko si vanj vstopil. Vse to in še več so napake, ki si jih festival take velikosti imena ne bi sem privoščiti. Zato mi ne ostane drugega kot da, ne glede na zveneča imena, obisk tega festivala močno odsvetujem.
Fotografije: Špela Macuh
Besedilo: Rok Klemše
Setlista
Kingcrow Black Tide Lauren Harris Airbourne Apocalyptica Rose Tattoo Avenged Sevenfold Iron Maiden
Galerija slik
