Good Evening! We Are Motorhead! And We Play Rock’N’Roll! (2006)

Da. V bistvu je šlo za mini festivalček in to na prostem. Dve nepričakovani zadevi. Na vse presenečenje so bili na odru trije predvozači in med njimi za povrhu povsem prvi Ljubljančani,…. Pa ne Siddharta. Prospect. Prospect? Progresivci na Motorhead koncertu? Okej, okej, ego umiri se! Dobro, dobro fantje, kar veselo užgite! Koncert so odprli z inštrumentalom Orient Express, z njihove zavidljive plošče “Moments” (2003). Potem pa so zapolnili preostanek koncerta z novimi skladbami. Na začetku četrte skladbe je skupina ostala brez zvoka kitare. Crko Marshall? No sredi pesmi so zadevo poglihali, potem pa je bil preostanek te pesmi kitarist Roman naravnan na mešalki odločno “prepotiho”. Stvari so bile skozi nadaljevanje sprejemljivejše. Fantje so nastopili korektno in se potrudili kot se šika. Njihov glasbeni pristop sledi v vse večji meri dosežkom modernega “progressive” metala, zato “riffi” in motivi radi spominjajo poleg Dream Theater na skupine a la Symphony X, Vanden Plas, Poverty’s No Crime s tem, da Prospect ne skrivajo simpatij z orientalskimi lestvicami, ki jih je v solažah kar lepa mera. Vsekakor nadvse korekten in pošten pristop do publike kar se da. Večina prisotnih je bila v tem obdobju sicer nezainteresirana za skupino na odru in je še naprej posvečala več pozornosti šankom in drugim objektom v bližini odra. Nezanimanju je botrovala tudi slogovna nekompatibilnost Prospect z Motorhead, kajti računati je treba, da fani Motorhead pretirane imenitnosti, kompleksnosti v rocku in šolske popeglanosti ne prenašajo preveč dobro, odtod tudi mlačen odziv publike, z izjemo nekaj redkih, a zvestih metalskih navijačev, ki so pošteno zamiksali z glavami v prvih vrstah. Prospect dokazujejo da rastejo in rastejo, vsekakor je pred njimi svetla prihodnost. Skupina, ki je ena od nosilcev preobrazbe v glavah Slovencev, da ti nemara nekoč pričnejo končno nagrajevati kvalitetno glasbo zvarjeno na domačih tleh. Dajmo fantje, pohitite z novim albumom, pa srečno.

 

OSMI PUTNIK: 19.10 – 19.50
Povsem drugo energijo so prinesli na oder odlični Splitčani Osmi Putnik. Že sama otvoritev je napovedovala, da je to skupina iz popolnoma drugega testa. Kitarski dvojec z tercetnimi harmonijami v slogu dobrih starih Thin Lizzy, izdelani riffi, ki zlezejo takoj pod kožo in znajo udariti med oči ter ob tem zvrhana mera melodičnosti, ki jo vnaša zlasti čist, odločen in močan vokal. Je to kaj čudnega za skupino, ki letos praznuje 21 letnico obstoja? Nikakor. Fantje so igrali kot dobro naoljen stroj, brez napake, predstavili pa so se z odličnim zvokom na odru. Nasršili so kocine in oder je dobesedno zažarel ter pod njim publika, ki se je med tem že v kar lepem številu nabirala pod odrom. Skratka Osmi Putnik so tako rečeno skupina zrasla na tleh stare Yuge, s prehojeno dolgo kilometrino. 40 minut odličnega melodičnega metal rocka, z pridihom glamourja, z verzi kjer ženske teroristke trpinčijo in lomijo srca moškim, prelepih izdelanih riffov je minilo, kot bi mignil. Ni kaj organizator je zadel glavico na žebljico z izbiro te skupine. To je to. Zrelost, leta, izkušnje, mojstri.

 

HARD TIME: 20.00 – 20.30
Osmi Putnik so nasledili Hard Time, ki se lahko pohvalijo z nekaterimi lepimi uspehi na mednarodni sceni v svoji 15 letni karieri. Tudi člani te skupine niso od včeraj, pač pa gre za preklemano kompaktno skupino z lastno prepoznavno identiteto, ki je zaprisežena surovemu heavy rock’n’roll šusu, v katerem izstopa njihova zaščitna znamka in sicer kruljavi vokalni pristop vodje skupine s katerim je tudi to pot na odru strašil poredni Pišta (vokal, kitara). Med komadi so igrali tudi Ja nisam normalan, Everybody Wants To Be Alone, zaključili pa so koncert z eno izmed njihovih najbolj znanih skladb, ki preprosto ne smejo manjkati na njihovih koncertih in ob katerem se je prisotnim pač moralo zmešati Kiss My Ass And Go To Hell. Hard Time so igrali pol ure in predskupine so zaključile svoje nastope do 20:30, tako da ni bilo več težko uganiti, za koga je rezervirano prizorišče ob 21:00 in za koga bo končno oder lahko postal svet.

 

MOTORHEAD: 21.00 – 22.30
V pol ure se je prostor med mešalno mizo in odrom pridno polnil. Vsekakor okrog 1500 ljudi, vendar se nikakor nismo mečkali. Še enkrat toliko je čakalo na Motorhead koncert iz varnejše oddaljenosti. In zares! “Good evening! I’wont try it! (verjetno mu je kdo iz prve vrste takoj ponudil sveže naviti špinel). In potem vsekakor: “We are Motorhead! And we play rock’n’roll!” Mikkey Dee vpade z hitrim “rollingom” in tu so! Doctor Rock. Narod ponori. Ni kaj. Motorhead znova pred nami. Lemmy! Pokončni neuničljivi “bastard”, neupogljiv, rjove in kruli kot najbolj podivjan adolescentnik, basira kot bi v roki držal mitraljez. Poleg njega nekoliko kazi pristnost “rock imageja” Phillip Campbell v prevelikih “cotah” in čepici, ki mu jo je doma seštrikala stara mama v slovo, ko se je njen vnuček prvikrat podal z železnim kanclerjem na svojo koncertno pot motornih glav. Vsekakor so iznad bobnov tudi to pot švigali šopi svetlih pramen, ki so pripadali komu drugemu kot bivšemu King Diamond bobnarju, od “March Or Die” (1992) plošče pripadniku Motorhead, odličnemu bobnarju, definitvno enemu najboljših kar so kdaj lazili naokoli, Mikkeyu Deeju. Topovski udarci izpod njegovih zamahov so narekovali vso ostrino, ki se je zlivala z nezamenljivim rožljanjem legendarnega “Lema”. Nato skok na “Overkill” album (1979) ter naravnost naprej z Stay Clean. Motorhead so danes hrupni in uničujoči bolj kot kadarkoli v njihovi karieri. Vsekakor je presenečala nekoliko tišja uglasitev skupine na začetku, vendar pa so “reglerji” z minute v minuto na mešalni mizi lezli bolj in bolj navzgor. Love Me Like A Reptile je tisti legendarni štikl z velike “Ace Of Spades” (1980) z enkratnim riffom, ki je pognal še večjo dozo adrenalina po žilah. Lemmy in kompanija se ustavijo. In Lemmy napove komad iz plošče “Inferno” (2004) z naslovom Killers. Neverjetno, kakšen riff! Takoj bi ga postavil v leto 1980. Eksplozivno in brezkompromisno, brez spoštovanja! Vsekakor “norije” ni bilo konec, saj so si klasike kar sledile druga za drugo in sicer preko nekoliko počasnejše, a predvodene z neuničljivim dinozavrskim 50 tonskim ritmom pesmi Metropolis, za njo je sledilo še eno presenečenje set liste Over The Top (“Bomber”, 1979) in za njo še en magičen riff Motorhead rock’n’roll zapuščine No Class. Strasti so se nekoliko umirile, a le v pavzi. Napoved pesmi iz albuma, napravljenega v letu 1983 “Another Perfect Day” in veselica se nadaljuje, kajti bend je poskrbel za novo presenečenje na set listi I Got Mine. In The Name Of Tragedy je še ena novodobna apokaliptična pripovedka in Lemmy jo praktično brutalno odrecitira, pač kot zna le on, skozi svoj strašljiv zombijevski hropež. Magija, ki jo je sposoben prinesti na oder le Lemmy s sodelavci tako nikakor ne popušča. Potem preskok na “slow song” oziroma, kot je ostal realen kancler pri svojem dejstvu, da stvar “depends from the personal point of view” in sicer Just ‘cos You’ve Got the Power (“No Sleep At All”, 1990), pesem težko valečega beata! Sledil je Dancing On Your Grave. Ta komad je nekaj posebnega z kratko durovsko linijo na izhodu iz refrena ujeto in vgrajeno na genialen način v siceršnjo rušilno podobo pesmi. Prelepa in duhovita popestritev. Avditorij je ponorel ob R.A.M.O.N.E.S. naviti do nezavesti. “Here is the song from album Sacrifice!” And It is called… Sacrifice!” Aaaaaaaaa to sem čakal. Kontra ritem! Ne plešite, da si ne polomite nog, Mikkey Dee je znorel! Na sredini pesmi se kancler in Phil raje umakneta z odra, kajti žival je postala skrajno besna in žejna krvi! Dee je norel s silovitostjo. Natančno in hitro, predvsem pa je jemalo sapo delo dvojne bas stopalke. Sem brez besed. Perfekcija. Ne moreš opisati, to je treba videti. Fantje so nazaj in Sacrifice nas vse pogubi! Potem pa luč na koncu brezna in Motorhead nas strokovno izvlečejo z navito hitro raketirajočo Going To Brasil (“1916”, 1991), vendar pa nas dokonča “Killed By Death” ter  z “upper-cutom” za lahko noč pospremi še jeklena pest (Iron Fist)! Po eni uri je regularnega dela konec!

Odvrti se pet minut in na odru se prikaže s kitaro v roki Mikkey Dee. Lemmy: “Please welcome our famous 6-string drummer!” Lemmy je s svojimi prijavami nekajkrat izvabljal iz prisotnih prave salve smeha. Dec z ledenim sarkazmom zažiga do nezavesti. Med koncertom je seveda pohvalil Hrvaške dekline in naglas priznal, da mu pač dogaja na njih. Svojo globoko izpoved je zaključi s stavkom: “Girls, you are welcomed to join the backstage later on. You know… to help the boys.” In opozoril občnstvo ob tem: “I am not stupid! I am old, but not stupid!” Vsekakor je Lemmy s svojim povabilom mislil smrtno resno. No vrnimo se raje znova s časovnim strojem za pol ure naprej k našemu velecenjenemu a bizarnemu bobnarju s šestimi strunami na odru. Phil Mikkeyu ni stal dolžan in je pograbil v roko drugo akustično kitaro. Tako je skupina presenetila z izvedbo Whorehouse Blues s plošče “Inferno” (2004), kot prve pesmi v dodatku. Če hočete videti starega dobrega Lema na orglicah, te predstave nikakor ne smete zamuditi. Bend si je dal duška in za trenutek pozabil na svoj smrtonosni rock’n’rolll repertoar, potem pa je najprej “zahripalo” z odra v pavzi nadaljevanja: “Well… I guess it’s about that time!” Ni treba ugibati, rožljanje Rickenbeckerja, za njim se usuje plaz prehodnih udarcev Mikkeya ter za njimi useka svojo špuro še nepogrešljivi kitarski riff. Ljudje so znotraj orgazma, Motorhead so izvlekli iz rokava pikovega asa! To je bil trenutek koncerta! Čas je za uničenje in tu je za veliki finale tudi Overkill. V tem trenutku je koncert dosegel najglasnejšo točko svoje predstave. Že med koncertom je bilo mogoče opaziti kako se v pavzah Lemmy spontano poigrava s ton linijami (pa to počne itak vselej) in doda do časa do časa v mikrofon navodila kot: “Louder!” Povelje tehnikom, da pričnejo med koncertom počasi vse boj privijati zvok Motorhead navzgor. Motorhead so skozi smrtonosni marš, ki so ga povzročili s hrupom zaključne pesmi, poslovili pač v svojem duhu edinstvene identitete. Za seboj so pustili zvok opustošenja, ki je paral ušesa in nebo in je verjetno mimogrede ob tem sklatil še kakega nič hudega slutečega nezemljana nekje v  galaksiji “4alfa003wy32x3i”. Lemmy še doda: “Don’t forget us. We are Motorhead. And we play fuckin’ rock’n’roll.” Konec.

Vsekakor sem pričakoval, da bo več norenja, da bo narod bolj eksploziven skratka, da bo zabave še mnogo več pod takti Motorhead. No, pa saj so bili ljudje evforični in spravljali iz sebe lepo mero decibelov, nad katerimi je bil navdušen tudi Lemmy, vendar pa je pravzaprav šov Motorhead v primerjavi z Milanskim izpred tedna bil generalno gledano odpeljan v kanček blažjem tempu. Vzroki? Ura in pol časa v poziciji headlinerja. V te pol ure več gledano sedaj v primerjavi z razpoložljivim časom med nastopom skupine na Gods Of Metal (3.6.2006), so Motorhead na set listo uvrstili vsega štiri komade in sicer omembe nevredno “posvetilo Ramonesom”, Sacrifice, Iron Fist in Whorehouse Blues. Drugi faktor je znova generalno gledano manj surova in rokcersko pošponana set lista kot s “Hammered” turneje, ko so motorne glave obiskale Hrvaško v Puntiželi na Bikers Festivalu (27.07.2002). Tretji faktor pa so bolj razvlečene pavze med posameznimi komadi na koncertu. Šov v Milanu je bil intenziven, Motorhead so tam v vsega eno uro stlačili 15 komadov, v Zagrebu pa v uro in pol “le” 19. Torej, če bi se držali Milanskega tempa, bi jih odžgali tako lahko vsega skupaj 23 ali 24. Vsekakor se je na Gods Of Metal šlo tudi za čast in Motorhead so tam hoteli pokazati, da lahko primitivna različica njihovega doumevanja rock’n’rolla vselej pomete z ulra navito metal distorzijo velike večine power metalcev, ki so tam igrali v njihovi družbi. Skratka ocena tega Zagrebškega koncerta je minus pet. Motorhead so bili znova klasični, tisti, ki ne znajo narediti napake in ponudijo tisto za kar so ustvarjeni. Born To Raise Hell, vendar pa je bila intenzivnost koncerta v primerjavi z Milanom, na nižji predstavi. Vsekakor nepozabno in bil bi smrtni greh zamuditi kaj takega. Legende! Se vidimo znova jeseni 2006! In Phil, snemi si že enkrat tisto preklemano čepico! Izgledaš kot dimnikar v njej. Prihodnjič fantje, pa hočem znova slišati komade s plošče “Bastards” (1994) na set listi!