Gospodarji Planeta starcev glasniki mlade Slovenije! (2012)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Menza pri koritu / AKC Metelkova / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 01.12.2012
Število obiskovalcev: 150 – 200
Cena karte: 15 €

Vem, ponavljal bi se, če bi izpostavljal, da sem v naši majhni zakotni državici pripravljen krvaveti ter polagati upe na le redke slovenske glasbenike, pa vendar drži – po decenijah zaljubljenosti v groove, nevsakdanjo poetiko nenaivnih besedil ter predvsem v izjemno odrsko prezenco oratorjev užitka so oligarhi mojega sveta brežiške staroste najpristnejše zabave Demolition Group in le redki jim pridejo blizu! V isti jakostni skupini konkurentov ni, vem, je pa res, da je prav to razlog, da se z istim zanosom in žarom v očeh mnogi vračamo na kraje razodetja ter podpiramosvoje izbrance kot bi šlo za življenje in smrt, prav to pa daje upanje ter moč besedam, da je v oklepniku revolta, garažni surovosti sočnih kitar ter subtilni liriki ost upravičenega revolta še vedno tu. Demolition Group so to v preteklosti venomer dokazali in strast le večali, v želji po vnovični potešitvi želje po lakomnem še pa sem se na prvi decembrski večer vnovič odpravil v ljubljanski popek dogajanja – na Metelkovo v Menzo pri koritu, kjer se je le dan po rekordno napolnjenem, popolnoma razprodanem koncertu in kar dve uri in pol trajajočem koncertu vitalnega peterca obetala repriza ali bolje – nadgradnja in pisanje nove koncertne zgodbe o neločljivi simbiozi kvinteta s šestim, pardon, sedmim članom zasedbe, s publiko.

Ura se je po polžje premikala proti pol enajsti zvečer, otroba ljubljanskega alternativnega hrama pa sicer ni več pokala po šivih, a so bili vsi prisotni tam z jasno zavestjo, da bo sledilo nekaj izjemnega in vrednega premagovanja mraza ter stoterih kilometrov proti slovenski metropoli. Ob pol enajstih so iz zaodrja v prve bojne linije stopili izvoljenci ljudstva ter zasedli svoje položaje. Levi del odra je s kitaro zasedel Bojan Fifnja, virtuoz šestih strun ter srčnih distorzij. Na desni sta se strateško postavila sveža kri, prepotrebna transfuzija zasedbe, brata Gregel, s Tomijem za basom in Ivico za bobni pa so Demolition Group dobili menico za naslednjih trideset let aktivnega revolta. Z legendarnimi in nepogrešljivimi brki ozaljšan saksofonistični šaman Jože Pegam se je postavil ob bok Bojanu, kot zadnji pa je med uvodnimi takti uvodne skladbe albuma Neovangelij. »Prevare poganjajo svet / laži, brezobziren pohlep / Brez milosti in brez solza / Požrešna moč čustva tepta / Vstani in dvigni glavo!« so besede, ki so zaorale ledino, s proti neoliberalističnim podtonom nove zaveze pa se tudi po 14 letih besedila vcepljajo v bit in misli homogenega pododrskega telesa, ki je nemudoma padlo v trans ob mogočni ritmiki ter izjemnem zvoku srčne glasbe. Bojanove kitare so bile tako sladko našpičene, Jožetov umazni saksofonski obračun z ustnikom ter prepolnimi pljuči pa je bil več kot izjemno dopolnjen z ritmičnim temeljem bratskega dvojca Ivice in Tomija, s sebi lastnim odrskim plesom pa je od prvega trenutka dalje v potu pričakovanj in želje po popolnosti svoj peča pustil tudi Friški. V letu dni po razgrnitvi novega studijskega izdelka, dolgo pričakovane in z gromkim aplavzom nagrajene plošče Planet starcev, ki se jekleno navezuje prav na te prekleto trpke recesijsko žigosane čase sivine in novodobnega zasužnjevanja. Po revoltu v Mariboru so letos zagorele plamenice v Ljubljani in po ostalih slovenskih mestih, bede siti in boljših časov lačni pa so zoperstavljeni iskanju krivcev, Demolition Group pa v popolnem sozvočju z duhom časa pripravljeni prevzeti svoj delež krivde. Kriv sem za vse je igriv splet plesnih ritmov ter namenoma dvoumnih besedil, v vrtincu pospešenega srčnega utripa,cigaretnega dima ter nagajive ritmike pa se v gibanje prestavi celoten avditorij, po kričečem uvodu skladbe Dan dolgih sanj pa se ekstaza le stopnjuje. Demolition Group so mojstri udarnega manipuliranja z ostrimi kontrasti, umazana surovost novih stvaritev pa je na trenutke celo močnejša, bolj neusmiljena od zvočnih udarov sladkega dobrega Neovangelija! Komunikacija na odru poteka brez besed – le s pogledi in v teh se zrcali zadovoljstvo, dobra volja ter zavest, da brez tega, kar počnejo, možje na odru ne bi mogli živeti, brez njih pa bi bilo bolj prazno tudi brezzračje naših pododrskih življenj. Goran z nasmehom pozdravi obiskovalce skupnega obredja, v obljubo potešitve pa pove, da se obeta vsem skupaj še en dvourni spust po toboganu eksplozivne genialnosti.

Kot naročen se v niz prikrade Gospodar, skladba, ki jo DG namenjajo samooklicanim zatiralcem sveta. Da je lažje vladati neukim in z zapovedmi prepojenim podanikom, je pred davnimi leti spisal že Machiavelli. Friški ga interpretira na sebi lasten ironičen način: »Ne razmišljaj, ne sprašuj / Vera luč je dvom tema /Kaj je sreča, red in mir / Ve odgovor gospodar / Ne razmišljaj, ne sprašuj /Za bogastva in zlato / Vso pravičnost le pozna / vsemogočni Gospodar!«. Oster diskurz udarne glasbene sekcije je namenjen dramilu, dober uvod v revolucijo zavesti pa dobi z Demolition Group še kardiovaskularni krepitveni element, zaradi katerega se okolico odmisli, sočni zven vrhunske uigranosti šamanov večera pa do konca požene tudi rotorje zavesti vseh tistih, ki glasbo in sporočilo ne le poslušajo, temveč tudi slišijo. V tem kontekstu je skladba Bič, luč in upanje še kaplja keorzina več v uparjalnikih popolnega zlitja v stičišču koordinat Tukaj in Zdaj! Vsi smo krmarji svojih usod. Vsi smo prinašalci luči, sladkobe in trpljenja v naših malih, a medsebojno povezanih svetovih! Popolnoma nakocinjen ter predan diktatu srca sem vsaj jaz dobil občutek, da Demolition Group pojejo ne samo množici temveč prav vsakomur izmed prisotnih. Odrska energija je neizrekljiva, pot pa lije v potokih. Kljub organskemu naporu in nadnaravnim naporom, da bi prekosili dosežek prejšnega večera, je vitalna moč brežiškega kolektiva na 110%! Marksistični obračun z Bogom, ateistični traktat ritma in plesne zasoljenosti, skladba Nimam rad boga se vtke v dežne kaplje baladne lepote skladbe Dež, na kateri pokažejo DG svoj edinstveni občutek za krhkost, senzibilnost in vsej kontradiktornosti navkljub tudi možati občutljivosti. Povratek na Planet starcev je naslovu primerno bolj upočasnjen, kljub manjšemu številu srčnih obratov pa se masivni zrak v Menzi vrtinči z enako intenzivnostjo, stotera pljuča pa dihajo s potom prepojeni zrak z nič manjšo strastjo. Izjemni preplet teles, duha in popolna kalibracija glasbe ter hotenj množice prisotnih se gosti in stopnjuje, kljub nekoliko bolj pesimističnemu zvenu trpkih besed pa je trenutek prelep. Bolj lahkotni Nisva tu se prelevi v monolitni dialog kitare ter saksofona s skladbo Še in več, po kratkem uvodu pa se v prsih prebudi nov speči vulkan strastnega veselja. Pospešeni ritem srca sledi asimetrični izmenjavi kitarskih ritmov, sinkopam basa in bobnov, v stampedu občutij pa DG vtkejo vse svoje znanje in vedenje v homogeni konglomerat, ki udari neposredno kot jeklena pest v sleherno nezaščiteno mehko tkivo, sonični udarci pa ne bolijo, temveč bičani z decibeli kričimo vsi sadomazohistično po še! Kaj bi drugega, saj je tokratni koncert podoben vožnji na vso moč, kot da dan jutri ne bi obstajal!

Malce Romantike vedno paše, namesto balad pa uničevalci stereotipov posegajo raje po metriki, ki bi jo našli v metriki Odpisanih. Demolition Group so vse prej kot za staro železje, nič bati, dobro naoljeni stroj pa melje kot bi tank pripeljali direktno iz generalnega servisa. Pri Romantiki mi je peklensko všeč igrivi splet kitare, base, bobnov in sladkega Jocovega saksa, bolj kot sladkobno kljunčkanje pa je krasna daritev podobna krasnemu nebrzdanemu fuku, ob zvokih glasbe, ki se ne zatika pa boke tokrat marljivo premikajo tako dekleta, žene, ljubice kot njihovi moški priveski! Po krasni mikrofoniji skladbe 100 Krat in Ameriki, ki je rohnela na legendarni plošči Deep True Love, so čas in prostor pozabljeni. »Love is OK!!!« hrumi iz grl zbranih, v skladu z izjemnim koncertnim ploščkom Na živo pa Demolition Group svojo koncertno premetanko, boršč zvoka ter nepričakovanega zapeljejo v smeri neovangelijske zloveščosti. »Ko se ti splazim v misli / poklekni na tla / Ko ti pobožam lica / Poljubi dlani / Ko te privijem k sebi / Objemi noge / Priznaj v znoju sreče / DA, ti si moj Bog!!!« so besede, s katerimi DAF krasno povzame vse tisto, kar čutim v srcu in mislih. Bogov je tokrat več, mnogotero telo skupine in publike pa čuti v prsih le eno samo veliko srce! Kak dan je otožni medmet, ki prepreči, da bi se Menza dokončno vnela ter pogorela do tal, s plesnimi ritmi alternativne salse pa se bliža tudi prvi, regularni del koncerta. Senzualna lepota Mesečine vsuje v dlani glasbenih vernikov bisere mehkobe, romantične duše pa bi prav zlahka s priprtimi očmi prižgali vžigalnike ter zaplesali tudi na zadnji dan obstoja univerzuma. Po enem prvih hitov, s katerim so se premnogi tudi seznanili z Demolition Group, s skladbo U tvojim očima, ki je dala pečat globoki iskreni ljubezni, ki veje na plošči Deep True Love, sledita še dušni Gram in nepogrešljivo posvetilo aziatskim deloholikom, ki po desni strani prehitevajo preostali svet, skladba Japanci rade za nas, po bučnem neukrotljivem aplavzu, žvižgih in krikih po še pa se še vedno voljni Demolition Group vrnejo na oder, da bi postregli z deserti.

Kot prvi je tu izjemni Včasih tudi drugi, ki ga kvintet izvede, kot bi šele komaj stopili na oder, ne pa da bi se razdajali publiki že skoraj dve uri! Bolj neposreden in eksplicitni Crackhead se prileže in pade kot ata na mamo. »Roka drhti / Strdi se kri / Ko tvoja mehka rit spolzi mimo oči / Trese se svet / Uvene cvet / Ko tvoje trde prsi vklenejo pogled / DAJ POGLEJ MOJ NASMEH / MOJ POLJUB V LASEH / MOJ OBJEM V NOČEH / MOJO SOLZO V OČEH!«, izrekajo stotere ustnice, presušena in razbrazdana grla pa kričijo besede nebrzdane, tako neslovenske neposrednosti in iskrenosti! Super vzdušje je tlelo kot razbeljena žerjavica, iz vpihov glasbenih mehov pa so se proti prenizkem stropu Menze dvigali ne samo vzneseni plameni veselja temveč tudi roke očaranih in uročenih starih ter mladih vernikov ter vernic. Nirvana reže kot jekleno rezilo v sir, umazani spev o neumrljivem Zuccu pa se po Modelu in še enem grlenem kriku po bisu, prelevi v krasen prikaz dominacije, moči in neponovljivosti tako trenutka kot tudi nosilcev vse izjemnosti tega sobotnega večera. Temni angeli usode so namreč začinjeni s solo vstavki, kot pravi virtuoz pa se publiki predstavi Ivica Gregel, ki popolnoma obvladuje vse opne in činele okoli sebe, po bobnarskem solu pa se v ušesa vliva razbeljeni nektar krasnega hrupa, ki kot spev angelov ruši svetove, v podrhtavanju celotnega bitja in vsega sveta pa se po Svingu in velikem finalu s skladbo Like Night Before dogajanje sklene v potni finale, po katerem bi bilo sicer še kaj za dodajati, a je po več kot dveh urah in pol eksplozivnega razdajanja krivično trditi, da je bilo ponujenega premalo.

Če je album Na živo dokaz, da Demolition Group zmorejo več kot korektno nasititi pogoltne koncertne obsedence, potem naj vam povem, da je res tudi dejstvo, da je slišano le del celotne resnice. Mozaik zvoka je potrebno dopolniti tudi z utelešenjem na odru in naj vam povem, da je bil doslej sleherni koncert brežiške peterice (šesterice, če k celoti prištejem še neločljive komponente izjemnega tonskega mojstra Matjaža Pegama) praznik za ušesa, dušo in telo, po uničujočem tempu popolnega izgorevanja pa ostaja v rezervoarjih zasedbe tudi po dolgometražni predstavi v ljubljanski Menzi, le dan zatem pa po nič manj eksplozivni reprizi, še vedno dovolj kerozina, da DG požgejo vse templje statičnega dvoma ali zadržanosti! To zmorejo le redki, staroste slovenske alternative pa so vsaj pri nas v tem elementalnem mešanju osnovnih gradnikov sveta pravi mojstri. Izpod prstov spredajo niti sanj in kot magi uresničujejo ter ubesedujejo vse tisto, kar nam zastaja v prsih in mislih, pa to nismo znali artikulirati. Tu je gejzir idej in glasbe, ki bljuje krasne frekvence, s katerimi se rušijo kristalni gradovi zatiralcev in tiranov sveta vsaj za hipec v pepel in prah, zdravilen in prepotreben za naš mali podalpski narod, Demolition Group pa zato še tako potrebni in vedno bolj željeni. Iz sozvočja z realnostjo se tako lahko snujejo nadaljnji koraki, če pa si sposodim in parafraziram besede našega prvega predsednika: »V soboto so bile dovoljene sanje, danes je nov dan!« Kakšen bo, je odvisno od nas, saj smo vsak sebi Bič, luč in upanje!