Gotthard: #13

0 103

“Album “#13“ je nova fascinantna avantura v svet klasičnega hard rocka Gotthard recepture, ki ne zna in ne zmore zatajiti. “

Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 13.03.2020
Produkcija: Leo Leoni
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5 / 10


Gotthard veljajo danes za vrsto legend evropskega hard rocka. Človeku kar ni jasno, a bend šteje že kar tri dekade delovanja. Na petek trinajstega marca v gospodovem letu 2020, izdaja zasedba svoj trinajsti studijski album pomenljivo poimenovan kot »#13«. Srečna številka gor ali dol, album je znova natanko to kar se od Gotthard pričakuje in kar se zahteva. Je drugačen od predhodnika “Silver“, bolj našpičen in ne tako sladkan, čeprav se najde prostor na njem tudi za (neskromni) dve baladi, kar je Gotthard standard in nujna obveza do oboževalk ter klasičen trik, da bodo ljubitelji(ce) skupine še izdatneje posegale po novem izdelku. I Can Say I’m Sorry je balada, ki dostavlja Gotthard standard, na katerega so nas razvadili v preteklosti (zadevo nadgradi izvrstna Leonijeva solaža na kitari), medtem ko je Marry You kaplja čez rob doziranja osladnosti, k čemur pripomore tudi na moč butasto besedilo. A to je očitno nujna žrtev, če vztrajaš krčevito v takšnem hardrockovskem principu.

Balade smo torej hitro obdelali, sicer pa se album odpira našpičeno in deluje tudi preko minutaže vseskozi razpaljeno in pravoverno rockovsko našobljeno. Pobalinsko in obenem na trenutke tudi precej mračno, kar sliši vkup s časi v katerih živimo. Ošiljena otvoritev z Bad News, kjer se bend hipno vpne v ultra naviti drvež razbijaško-pobalinske rockovske retorike, kar se izkaže za izvrstni zbor uvodnega katalizatorja, z na moč grabežljivim refrenom. Slaba vest, vsekakor. In povrhu tega še žleht. Še kanček več plina dodajo na stopalko fantje v nadaljevanju s še bolj navito Every Time I Die, kjer album hrusta dalje v objemu klasičnee hard rock retorike.

Prvi zanimiv odklon daje albumu in pravzaprav sami naravi Gotthard glasbe izvrstna Missteria (napisana ob sodelovanju Francisa Rossija iz Status Quo), odlično križana s podtaknjenimi ritmi salse, prav tako pa vdihujejo latino karakter komadu gromoglasni zborovski vokali, ki spremljajo Maederjevo petje. Odličen in uspel eksperiment križanja elementom klasičnega Gotthard zvoka z latino triki. Drugi odklon albuma je sklepna Rescue Me, prav tako podložena z obiljem unplugged trikov, dodatnimi tolkali, všečno vpetim „delta blues“ elementom ter izredno mračnim zaključkom, kjer se vdahne nekaj Sabbathovskega rifanja ter psihadelične ere sedemdesetih. Ob Missteria še en zanimivejši komad, ki ga lahko razglasimo, da so se z njim podali Gotthard na polja, ki jih še niso preizkušali.

S.O.S. Ni kaj. ABBA! Zaniumivo kako so se lotili priredbe. Graduirano. Od povsem baladnega principa v uvodu in potem nalagnje plasti mastno našobljenih kitar. Iz kroga v krog grabi intenzivneje. Poteza odveč, ki sodi bolj na kompilacijski album “raritet“ in neizdanih posnetkov, a je bend očitno sila všeč, zato jo je vključil na album. Potem je tu Another Last Time, ki kolobari po že preverjenih trikih skladateljske preteklosti skupine, pri čemer ni težko najti navdihujočih vezi z Whitesnake. Man On A Mission koketira southern rockovskimi bluesy triki, Save the Date, postreže z navihano platjo značaja Gotthard glasbe. No Time To Cry proti koncu velja za kandidata pogostejše rotacije na radijskih frekencah in upajmo da v tem oziru ne ostane spregledan albumski dragulj.

Bend je dostavil za Gotthard kritetrije in standarde znova drugačen album, ki znova seva izredno komponistično zrelost in visoke talente ponotranjenega čuta za postavitev grabežljive fraze in pravoverne hard rock kompozicije. Možje imajo rock’n’roll v ožilju. Gotthard v postavi z Maederjem, dostavljajo v tem oziru svoj četrti “post-Steve Lee“, ki z Maederjem na vodilnem vokalu deluje najbolj zrelo. Izmed vseh štirih je tudi najbolj nasršen, vzbuja pa tudi izredno mero skladateljske konsistence. Postreže tudi z več drama teatra, nagovarja bolj mračno, kot je šlo pričakovati, nemara tudi zato, ker je lep sveženj točk izpeljanih iz mola.

Bend je v relativno kratkem času znova dostavil niz zelo kakovostnih kompozicij, ki dosegajo visok nivo medsebojne idejne razgibanosti, Gotthard pa vpenjajo tudi glasbene poteze, ki jih doslej še niso preizkušali (Missteria, Rescue Me), ob tem pa smelo zadržujejo vso kredibilnost svoje iztočne glasbene usmeritve, po kateri so postali cenjeni, spoštovani in veliki. Album “#13“ je nova fascinantna avantura v svet klasičnega hard rocka Gotthard recepture, ki ne zna in ne zmore zatajiti.

avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
01. Bad News
02. Every Time I Die
03. Missteria
04. 10,000 Faces
05. S.O.S.
06. Another Last Time
07. Better Than Love
08. Save The Date
09. Marry You
10. Man On A Mission
11. No Time To Cry
12. I Can Say I’m Sorry
13. Rescue Me
dodatni skladbi:
14. No Time To Cry (demo verzija)
15. I Can Say I’m Sorry (klavirska verzija)

Zasedba:
Nic Maeder – vokal
Leo Leoni – kitara
Freddy Scherer – kitara
Marc Lynn – bas kitara
Hena Habegger – bobni


Gotthard – Bad News (uradni video)
Gotthard – Missteria (uradni video)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki