Avtor: Sandi Sadar Šoba
Kraj: Gračišče, Slovenija
Število obiskovalcev: 1000 – 1500
Cena karte: 8 € / 1 dan (15 € na dan festivala), 15 € / 2 dni (25 € na dan festivala), 20 € / 3 dni – cel festival (35 € na dan festivala)
V teh časih se marsikdo sprašuje, kako naj živi, kaj lahko stori, da bo življenje lagodnejše in radostno. V vsakodnevni naglici kot oslički capljamo za korenčki, bolj malo pa naredimo za svojo dušo in povezanost z naravo. V iskanju sonca, radosti, narave in pravljice nas je življenja pot popeljala nazaj k bistvu, v maternico – Istro ali Histrio, kjer se že nekaj let odvija umetniški festival Etno Histria, ki je po desetih letih rerasel v festival HISTeRIA. Z besedo »histeria« so že stari Grki označili maternico, histerično stanje pa je povezano tudi z rojstvom (beseda je slabšalni pomen dobila šele konec 19. stoletja). Kot nov svet po apokalipsi se je zazdel že vzpon proti gozdu ob vasici Gračišče, ki leži v vzhodnem delu Šavrinskega gričevja. Hiše in cerkev iz belega kraškega kamna so nas toplo sprejele medse, ko smo v pisani množici ljudi iskali pot do čarobnega gozdička. Sprehod je bil v družbi mnogih različno govorečih sopotnikov pravi balzam za oči in ušesa. Bolj ko smo se oddaljevali od naselja, bolj začarani smo postajali. Prispeli smo do Čekalnice, kjer smo na blagajni prevzeli karte – vozovnice za novo življenje. Preden pa smo stopili na histerični vlak, pa smo v vreči kamnov izbrali tistega, ki najbolje prikazuje naš ego, ter se ga znebili tako, da smo ga odvrgli v drug žakelj. Očiščeni ega smo lahko nadaljevali pot skozi tunel proti nadaljni poti zorenja in obredov duhovne rasti. Pogled je ukradel oder Kupe, kjer smo si skozi »okna« kupejev iz bal slame ogledali prizorišče. Na postaji Odhodi/prihodi nas je ustavil prometnik Roza (Andrej Rozman), ki nas je temeljito pregedal ter usmeril na ustrezen tir nadaljnjega potovanja. Ubrali smo stranski tir in se ustavili na več postajah. Na prvi, Spomini, smo sedli na izbrani kamen in ob spremljavi žive glasbe v glineno ploščico zapisali svoj spomin, iz nje oblikovali figuro ter jo postavili na ladjo, ki bo zadnji dan festivala vse misli in spomine ponesla v nebo. Na manjšem odru Asociacije sta nas v trans ponesli harfistki. Po meditaciji smo na bele lesene ploščice zapisali svoje asociacije, misli ter popotovanje nadaljevali še za odtenek lažji in bolj sproščeni. Pri odru Drama je naša ušesa požgečkala nenavadna glasba, ki nas je kot magnet pritegnila k prizorišču Mežik. Iz kopic slame so se ob melodijah nenavadnega instrumenta dvigale postave v belem, ki so svoja občutja ob kozmičnih resonancah izrazile plesno. Očarani smo opazovali plesalce in šele čez čas opazili veliko kolo, ki se je bohotilo v večernem soncu. Ko smo se mu približali, smo ob njegovem vrtenju zaslišali ples dežnih kapelj, kajti kolo je bilo zgrajeno iz dežnih palic. Naše oči so se razširile, usta odprla, ušesa pozorno poslušala, srce pa hrepenelo po še! Istrski gozdič, kamor se je zgrnilo morje umetnikov s celega sveta, je bil poln magičnih prizorišč, ki so risala sanje, zrcalila spomine in žgečkala čutila. Človek izgubi občutek za čas, preprosto raziskuje in se preda umetnosti …
In izbire ne manjka. Poleg gibalno ekpresivnih ekskurzov proste poetike giba, mimike in baleta v bolj prizemljenih, z naravo in kozmičnimi energijami povezanega plesa, so bili tu na voljo tudi pantomimični performansi večne spremljave v belo oblečenih varuhov čarobnega gozda. Po lanskoletni soldateski rožnate armade, so tokrat prišli na vrsto ljubkovalno poimenovani in prekrsteni »Veseli tampončki«, kot jih je poimenovala peščica Rocklineove spremljevalne ekipe. Sledili so lutkarji s svojimi zračnimi elementali duhov gozda, sprehajalci oslove glave, pripovedniki in pravljičarji na hoduljah, poeti, rapsodi, lovilci metuljev sanj, umetniki stiha ter tesnih vezi človeka in narave, praktiki popolne in edine prave eksistence, med drobci bogatega kolaža atipične festivalske ponudbe pa je bilo glavno lepilo kvalitetna glasba, ki se naslanja predvsem na ljubezen do tonalnosti, metrike, melodičnih drsov in okrasja, ne pa na visokozveneča imena, ki bi bila, verjamem, večji magnet za publiko, željno instant užitkov, ekstaze in zagovornikov z logotipi na majicah mladeži propagirane založniške perfekcije. Bolj trženja kot pa muzikaličnosti, bi bilo moč dodati po tridnevni fuziji žanrov in občutij. Naravnanost k pravi esenci glasbe pa je odpihnila linearizem dosedanjih zaznav, paleto dobro znanih imen skupin, glasbenikov, purizem žanrov se je razblinil v nič, v gozdičku HISTeRIE pa je ostal v dlaneh, v ušesih in srcih velik odmerek duše ter nanizano sosledje impresij, ki imen, priimkov in ukalupljanj ne potrebuje in v prostem slogu živosti niti ne prenese. Pa vseeno ohranimo del linearizma, če želite, da vam lažje natrosiva prgišče tistega, kar je HISTeRIA 2013 vnesla v najino življenje. Predvsem je bistvena odmislitev konciznosti, stroge definicije časa, relativizem prostora in časa pa je bila z vsakodnevnim zagonom homolokomotivnega festivalskega pogona tolikokrat potrjena z letečimi menjavami in rekonceptualiziranjem konceptov, po čemer je ostala vsem prisotnim le predanost presenečenjem, predajanju in intimni iniciaciji ter maziljenju s hramonijami vsesvetne univerzalne Glasbe.
Četrtek, 18. 7. 2013
Kot prvo presenečenje iz šatuljice dobrot je bil potop v podstrešeni svet kupole odra Drame, kjer so z elektrificiranim progresivnim jazz fusionom zasedbe AP Group. Zasedba pod taktirko basista Andreja Pirjevca je dopolnjena z mednarodno navezo navdihnjenih glasbenih ekspertov. Imena, kot so Davide Tomasetig na klaviaturah in kitari, Franco Reja na kitari, Andre Araujo za bobni in tolkali ter Katja Mlinar za mikrofonom s flavto v roki, ne povedo veliko, je pa dejstvo, da primorski nosilci zvoka sambe na Chick Corea način (od prvih taktov nastopa se nisem mogel otresti asociacije na zasedbo Return To Forever) premorejo dovolj žmohta, da se kljub anonimnosti nastopajočih predate ritmom in plesu. Izjemen set pokaže na uglašeno sozvočje vseh članov zasedbe, avtorski materiali nosilca projekta, Andreja Pirjevca, pa pokažejo na to, da se je mladi akademsko izobraženi glasbenik v tržaškem zaledju klesal in oblikoval v mladeniča s prefinjenim občutkom za ritmiko, melodiko in notranje glasbeno ravnotežje. Kljub vsej perfekciji pa sem sam v nastopu pogrešal malce več organskosti, spontanih presenečenj ter leta na prostih krilih domišljije, v vmesnem času pa se je medtem iztekal nastop italijanske zasedbe Achille Zoni na intimnem odru Čuti ter mednarodna aliansa italijansko-avstrijske godbe Les Autr’chiens na odru Kupe, tako je pot vodila raje na bližnji oder Končne, kjer sta se na nastop počasi pripravljali članici zasedbe Voice Of The Strings. Slovensko-švedski duet glasbenic bolj sanjavega podtona postreže z eroticizmom violine in harfe, definicijsko območje šoka za organizem pa je tokrat iz elektrifikacije prestavljeno v sfere bolj subtilne, mehke estetike naravnega zvena strun in lesa. Akademsko izobraženi glasbenici Sofia Högstadius s Švedske ter Zvezdana Novaković, glasbenica slovenskega rodu in korenin, sta predstavili unikatno zmes intimnega, arhaičnega in plemenitega zvoka gotske hafe, violine in vokala. Precej suh ambientalni splet nedefiniranega tipanja za pravimi sozvočji naju pusti rahlo nepretresena in v mimohodu na povsem drugi konec dogodja prvega dne, do odra Kupe, se izza šelesta borovcev ter pesmi razgretih škržatov v misli in spomin prikrade kal nehotne pozabe in odmišljanja, ki pa je s prihodom pred leseni oder dobro obleganega senenega Kupeja.
Na odru je bila strateško nastanjena zasedba I Salici, poslovenjeno Vrbje, italijanski sekstet pa pod idejnim vodstvom Devida Strussiata Fumisa in Marca Stafuzze postreže s shizofrenim, a tako sladkim razcepljenim dušnim ekstraktom. Mešanica sanjavega bluesa s podkrepljenimi kozmičnimi kitarskimi ekskurzi vplete kataklizmične podtone teme in malce bolj surove estetike v mehkem tkivu HISTeRIE brez olepšav in etničnih okrasij. Eklektična psihedelija kitarsko podkrepljene godbe drsi iz mastne ritmike v sfere popolne akustike. Kozmos je brezmejen, potniki na sedežih vlaka naključij pa so po sanjavsti deležni treznitve z bolj surovim, prizemljenim rockom, grungeom na Tori Amos metriki ter z občutjem aktualne povezanosti z bolj grdim, surovim bitjem srca v pleksusu univerzuma recesijske osamelosti, v katerem se trenutno nahajamo in iz katerega iščemo pobeg. Novodobna hipijada je manj estetsko mehka in božajoča, v psihedelični Pearl Jam trip pa se povsem naravno vkomponira še trobenta, namesto živih odtenkov pa je na barvni paleti zasedbe I Salici več zamolklih odtenkov temno sive in pastelne samouničevalne magnetičnosti grungea. Nič ni čisto. Vse je dovoljeno.
Da bi izkusila čim več, sva dober koncert predčasno zapustila ter krenila proti odru Sanj, kjer sva si za vmesni izstop iz realnosti namensko določila nastop Brine Vogelnik in Janeza Dovča. Prežarčena iz dekadence tusvetja v bolj umirjeni univerzum sveta Sanj sva bil že prvi dan deležna prvega soničnega orgazma, katerim so sledili številni nadaljnji sunki presunljive lepote. Mehki meditativni glas nežne pevke zasedbe Brina polnijo obok dalijevske odrske strukture avditorija podkrepljeni tokrat z možem, ki je pustil neizbrisno sled v delih zasedb Jararaja, Terrafolk, Kisha ter drugih, zvok harmonike pa redefiniral, preoblekel v odevo, primerno in všečno tudi tistim, ki harmonike v klasičnem smislu ne moremo prebaviti brez zatikanj. Janez Dovč s prefinjenim plesom prstov po tipkah harmonike senzualno dopolnjuje Brinino senzualno pripoved o hrepenenju, ljubezni, oddaljenih svetovih ter cvetovih, ki v dlaneh ljudi, ki čutijo in se predajajo, povedo več kot tisočere prazne besede. Sladko trpki slapovi lepo precejane svetobe in zvoka polni prvi dan čarovnije v Gračišču, melanholija in nezemeljskost pa si podaja roko tudi z nepredvidljivostjo narave. V ozadju se gostijo gosti oblaki, kar naenkrat pa se elektrificirani splet harmonike, računalniških zadržanih pritrkavanj ritem mašine in zven ojačanih odmevov šepeta glavne nosilke vokalnega iztelesenja prekine, duet pa pot proti velikemu finalu koncerta nadaljuje na suho, brez pomagal, plešoč z golimi nogami po mehki travi, po perzijski preprogi tik pod odrom Sanj. Izjemno, prefinjeno, brez velikega blišča in opiranj na preteklo slavo, si zasedba v srcih in dušah vseh, ki ljubimo dobro glasbo, utrdi status enega boljših nastopov festivala. Vseeno pa se prvi dan nadaljuje z intenzivnostjo eksplozij supernove.
Za nadaljevanje v stilu poskrbi tokrat nevsakdanji glasbeni vagabund iz sveta onkraj Atlantika. Na mladega simpatičnega Američana Daniela Walla sva povsem po naključju naletela že poprej, med tipajočim spoznavanjem prizorišč, ko je zgolj z bendžom v roki padel v trans in skupno meditacijo z nekim naključnim violinistom in flavtistom, čelistom in kitaristom. Imena so nepomembna, simbioza mladih duš pa je že s prvo pokušino pokazala, da je duh Johnyja Casha še živ in tu, vpenjen v razbeljeno kamenje in srce Gračišča. Tokrat si zarotniki in borci za boljši jutri prisvojijo prizorišče pred neosvetljenim in v zavetje polmraka odra Peroni zamaknjenim koščkom univerzuma. Dan Wall izžareva karakter, osvobojen šolskih definicij ritma ter melodike pa deli med ljudi nesebično predvsem čisto dylanovsko poetiko, Cashovo resonantno persono, predvsem pa sebi lasten optimizem in samoniklost, ki se hrani iz tolmunov bluesa, bluegrassa, katalizator popolne notranje harmonije pa so lahko popolni neznanci, ki jih, kljub jezikovnim barieram, povezuje glasba v vsej resonantnosti in mogočnosti. V spominu ostane nežna Atalanta, izjemno spevni konglomerat kitare, bendža in flavte ter violine s skladbo The Patriarch Bounce, Seconds To Learn, pomenljivo živahna žalostinka človeku, obsojenem na obešanje, skladba Hang Me, izjemno zasvojljivi in plesni Yodel Waltz, družbeno kritični poziv k uporu in vsesplošni duhovni vstajiproti kapitalističnim templjem in Wall Streetom na obličju tega sveta, skladbi Lay Low Generation – Nothing Concrete, ki vtre malce stare soli Old Salt Prjecta v odprte rane vseh zagovornikov in čistunov tega v globali skvarjenega sveta, pod površjem katerega pa se čudežno najde gram ali dva duše, dobrote in lepega. V mraku in brez pomoči ojačevalcev se pred očmi presunjene in navdušene publike zgodi eno boljših dejanj prvega dne festivala, malha pa je bila šele zelo površno prebrskana, karte pa tako temeljito premešane, da se, kljub najboljšim namenom, iz spektra zaznave in občutenja, izmuzneta tokrat številna imena, številni moderatorji dogajanja, potrebno pa je povedati, da je HISTeRIA festival, ki si ga s hojo po svoji individualno izbrani poti, lahko moderira vsak sam. Tokrat lahko govorimo torej le o tem, kar je krojilo z naključji najin sprehod po svetu gozda, sanjskega velemesta Cantalone. In poslednja postaja prvega dne je bilo obleganje odra Končne, kjer so si svojih akademskih tričetrt ure zakasnitve dovolili Nano Stern Band, ki pa jih zaradi iztrošenosti, intenzivnosti doživetij in impresij prvega festivalskega dne tokrat namensko preskočiva ter si malce rezerve za nadgradnjo pustiva za naslednji dan.
Petek, 19. 7. 2013
In Trans Histeria Express nas po jutranjih delavnicah, na katerih od ranih jutranjih ur niso manjkale meditacija ob gongih, leteča joga, romski plesi pod vodstvom Mojce Rakipov – Nursel, tkanje lovilcev sanj, vaje tihega dialoga, hoja po vrvi, učne ure teatra, iztiskanje navdihnjenih stihov, stkanih z impresijami in šepetom Istre, zgodnje jutranje predstave za otroke in mlade po srcu, ustvarjalne delavnice z obdelavo gline, voska ter kvačkanje, umetelno oblikovanje balonov, ustvarjanje skulptur iz milnih mehurčkov, poglobljene debate o tem, kako izboljšati svet in sebe in še kaj bi se našlo – po vsem tem nas je čakala katarza z očiščujočimi dejanji glasbene nadgradnje dneva poprej. Med sprehajanjem po mavričnem prizorišču sva kot vkopana obstala pred tremi visokimi figurami – igralci na hoduljah so za otroke pripravili atraktivno predstavo, kitajsko pravljico, v katero so se otroci z navdušenjem vključevali, saj so bili (tako kot vsi odrasli) očarani nad veličino glavnih akterjev in njihovimi kostumi. Po plesih v krogu korak izpred odra Končne postaje vodi do samega začetka kilometrske odrske poti in izjemnih stranpoti. Tokrat se namesto postanka v Lokomotivi, kjer so svoj zven otvoritvi dali Čilenci Mone Cinto Echoes (te smo zaradi odmislitve časovnega faktorja nehote zamudili), prvi korak transcendence začne s skupino Kate And The Tuliis. Francosko-britanska aliansa je prava zbirka izjemnih karakterjev in posebnežev. Izrazito kontrastiranje med bjorkovsko poetiko glavne petke Kate Young (skoraj prisegel bi, da je mlada violinistka obdarjena z vsaj kančkom islandske krvi, saj je navidezno statičen nastop dopolnjevala s precej intenzivnim vokaliziranjem, surovo odmerjenim ritmom), vrzeli precej rudimentiranega nastopa pa so bile krasno zapolnjene s harmoničnimi vstavki brkatega mladeniča z majhno harmoniko, Raphaelom Decostërjem, francoskim članom zasedbe Tuliis, ki mu parirajo rdečelasi keltski jazz trobentač in senzualni švedski bobnar. Glasbo mlade zasedbe, ki je svojo eksistenco začela teden in pol poprej prav v Gračišču, bi bilo možno opisati kot etno pravljico na psihedeličnih gobah. Prav o slednjih prepeva tudi ena njihova skladba, o kateri mladi harmonikaš pove, da je pripoved o gobah, ki so hotele na Luno, a so rasle ob drevesu, ob katerem jih je nato nabral deček ter jih spekel, žalostinko pa zasedba preobleče v mešanico šansonjerske harmonike z malce jazz pritiklinami, plesni keltski temperament pa z vmesnimi izbruhi galskega temperamenta postreže z nečim, kar težko stilsko definirate, je pa vsekakor primerno za ples in zabavo. Kot bi bili deležni soundtracka eksistence, trojčice iz Bellevillea pa so dobile svoje nadaljevanje, novo sonično dejanje. Free etno konglomerat, ki sledi principu: »Če je špičasto, je kramp, če je okroglo pa lopata …«, s skladbami daje svoj statement ekološki problematiki (Solo Majoko govori o taljenju islandskega ledenika, čemur smo botrovali predvsem mi, nosilci in ustvarjalci kapitalističnega »Novega sveta«), vesolju in kozmični majhnosti z egom prenapolnjenega Človeka (Saturnus) ter samemu čarobnemu svetu odrešitve v zavetju senc borovcev festivala HISTeRIA (The Funky Forrest). Sicer ne zvočno popolni set vnese v petkova jadra optimizem in dobro voljo, bistvo vsega pa je itak predvsem zabava!
In po dober odmerek slednje smo številni odšli pod veliki oder Končne, kjer se je na svoj odrski ples že pripravljala domača zasedba Brencl Banda. Zasedba iz Bistrice ob Sotli, kraja z bogato tradicijo, je kot katalizator nase že leta vlekla številne vsesvetne vplive, kot pravijo pa sami, pa je navdušenje nad ljudskim izročilom, folkloro, njihova eksistenca namenjena temu, da spisujejo in v življenje vračajo zaprašene zapise s podstrešij, skozi ritmično-melodični splet glasbenih ritmov vsega sveta pa lahko tako lirično izpevajo v en glas napeve sreče, žalosti, brezčasja ter postavljajo obeležja življenju samemu. Pravzaprav so Brencli najbližje mešanici bluesy folka, ki streže publiki s pravo mero plesnosti in humorja. Oder si delijo tako izjemno prodorna violina Klemna Bračka, kitara Andreja Boštjančiča, ki obenem poskrbi tudi za petje in nagovore publiki, parira pa ji harmonika Roka Šinkovca, kronana s kontrabasom karizmatičnega in v svet ekstaze ritma zamaknjenega Matije Krivca. Harmonika, razalpena vseh oberkrajnerskih vplivov, se lepo sklada s harmoničnimi vstavki violin, pokončni bas pa daje tisto surovo piko na i besedni neposredni kritičnosti, ki zmore stvari ubesediti brez dlake na jeziku, a obenem ne biti žaljiva do sentimentov drugačnih, drugače mislečih. Odrska dinamika je ravno prav hudomušna, da k odru zvabijo stare in mlade, ki se predajo ritmu in zaplešejo – starejši tokrat ne zgolj po starševski dolžnosti in zaradi tega, ker to počnejo sosedje. Bose noge copotajo po razsušeni istrski grudi, Brencl Banda pa kot klapa norih profesorjev (tokrat so akdademiki in knjigožeri vrh vsega še potrjeno glasbeno nadarjeni) v zvočni skledi meša tango, oro in keltski folk ter nadaljuje z univerzalnim izrekanjem urokov. Skladba Pleši kolo zame je po strukturi klasični kolo, v katerem se popolnoma naravno znajde jazzy vstavek, ki kola ne ustavi, pod odrsko kuliso pa natrese ščep ali dva sanjavosti, kateri sledijo iskrice življenja, repeticija recesijske satire (v zgodbi fant nagovoarja dekle, da zapleše kolo zanj, a sama pravi, da ni denarja, ni pijače, ni razloga za ples), kar naenkrat pa Brencli koncertni stroj pretaknejo v sfere bolj balkanskih ritmov na keltski osnovi. Primerni za vse spole Brencli s fuzijo različnih žanrov in vplivov ter sentimentov zmorejo svoj koncertni trip, krasni film če hočete, vrteti vedno v pravi smeri. Zavoljo tega se dodobra napolni tudi prej napol prazni avditorij, publika pa dokončno podleže ritmom in razpoloženosti četverice na odru. Brencli bi bili lahko dober odmerek vitaminov in glasbe za cel dan, po dobri uri kvalitetne glasbe pa je jasno, da se lokomotiva notranje osvoboditve ter osrečevanja šele ogreva.
Po šprinterskem prihodu do odra Kupe ujamemo začetek švedsko-slovenskega odrskega kolaboriranja v telesu in duši izjemne zasedbe The Breaks. Zasedba, ki je nastala prav v času predfestivalskega druženja glasbenikov z vseh vetrov, kljub kratkemu času skupne koeksistence pa zmore publiki ponuditi ciganski ritmični ples maksimalne natančnosti, domala krvniške preciznosti, katero premorejo le redke skupine, ki soustvarjajo skupaj tudi dlje časa. Talent si podaja tu roko s popolnoma odprtimi dušnimi registri, zobata harmonika neverjetnega organizacijskega trusta, predvsem pa izjemnega človeka Matije Solceta pa je poleg Sofijinih sladkih violinskih krikov (tokrat članica prej omenjenega dueta Voices Of The Strings razkrije svojo bolj strastno plat) glavno orožje za popolni odklop in dušni dvig na višji zaznavni plato. Vrzeli v času se polnijo in pri popolnoma naravnih jam session ekskurzih divje pobalkanjene harmonične duše postanemo lahko prav vsi ljudje z ljubeznijo do dobre glasbe prevodniki za ritem ter zaplešemo. Švedinja Sofia doda v celoto ravno seksi začinjeno cigansko noto, izpod prstov odrskih virtuozov pa se spleta nora čipka pravljične brezčasnosti. Prostor postane prav tako odvečen. Objeti z vonjem suhega sena, borovcev ter svežih fig zdrsnemo z vlaka Histerije mimo vseh mejnikov. Imena, meje, ideologije in žigosanja niso pomembna, ostane pa izraziti sentiment popolne fuzije kultur, utripov srca, ljubezni, melodičnega navdiha in želje vstopiti v popolnoma raznarodeni svet ter tam ostati za vekomaj. Raznarodeni svet pravljične HISTeRIE postane pravšnje igrišče za čustvovanje prav vsakogar in prav v slehernem hipu. Bosi, s sapo istrskega piša v laseh, se brez nepotrebnega blišča in pompa zmoremo predati odrski briljanci, The Breaks pa brez zavor tkejo kopreno dobre glasbe dalje s tisočerimi dotiki tipk, strun, nežnimi pritrkavanji na bobne open, s tem pa v senene kupeje Kupeja vpihujejo duh sreče in potešenosti, kar je absolutni maksimum, za katerega smo lahko hvaležni. The Breaks nato iz sebe izcejajo tako internacionalni čočak ekstrakt, vsemogočni ekspresni vlak dušne predanosti ritmu in glasbi pa je na poti po tirih svojega poslanstva vodil tisočere duše po paraboli užitka, ki jih na festivalu HISTeRIA 2013 nikakor ni manjkalo.
Sledil je namreč bolj umirjeni, sanjavi, ekstremno intimni nastop Dua Aritmija in Matijeve sestre Nike pred tesno napolnjenim avditorijem odra Jaz. Kitarska virtuoza unikatne akustične instrumentalne interpretacije ter tradicionalnih etno melodij, Tilen Stepinšek in Šamsudin Džopa – Dino sta tokrat k sodelovanju pritegnila izvrstno pevko balkan napevov, Niko Solce, v poltemi majhnega prizorišča pa se brez premočnih ozvočenj, luči ter pompa začenja odvijati nežni ter obenem divji nebrzdani spust po brzicah Balkana. Nežni Nikini vokali vnašajo v skladbe s področja Makedonije, Bosne in Hercegovine, Bolgarije in drugih erogenih točk polotoka, ki svoje strastnosti in kontrastne mogočnosti ne more in niti ne želi skrivati, prefinjeno mehkobo, domala jazzovski seksapil. Tilen in Šemsudin pa vse kronata s fuzijo popolnega World Musica, kjer je Balkan združljiv z iberskim polotokom ter flamenkom, ciganska duša pa se brati tako z jazzom in vsemi elementali popolne osvoboditve. Izjemni nastop prav prefinjeno spolzi pod kožo, po senzualnem dušnem popotovanju z vrhov Šarplanine dalje po brezpotjih Balkana pa se v dušo naselita mir in spokojnost. Duo Aritmija in Nika zmorejo hipnotizirati publiko, kljub temu pa se iz polsna nekako predramiva in kreneva proti dobro znanemu odru Kupe, ki je postal nekakšna stalnica, k kateri sva se venomer vračala.
Tokrat zavoljo radovednosti, od kod nama je ime Dirty Sanchez tako znano. Ob pogledu na člane zasedbe so oživeli spomini na žuranje v ritmih njihovega etno-funka, v katerem se prelivajo balkanska, špansko romska glasba in funk. Množica pod odrom tudi tokrat ni ostala hladna in je kmalu vročično poplesovala v groovu ljubljanskega benda. Karizma glavnega vokalista in kitarista Aleksandra Kuzmića je nezanikljiva, dobro mu pa parira tudi zadnja leteča menjava v zasedbi, izjemni harmonikaš Uroš Jezdic, ki kljub podalpskim koreninam dobro obvlada vse elemente balkanske ritmike, ciganski melos in funkadelični vstavki pa dajejo zasedbi odrski pridih svežine in plesnosti, kar potrdi tudi vse večje število predvsem predstavnic nežnejšega spola, ki so se poleg naslajanja nad glavnim magnetom zasedbe, simpatičnim Aleksandrom, naslajale tudi nad dobro aranžiranimi skladbami, primernimi za sleherno, tudi slovensko uho.
Po temnem predoru smo predčasno odplesali do Končne (postaje), kjer je na odru že stala stoglava odprava glasbenikov z vseh vetrov – orkester Etno Histeria, ki smo ga imeli možnost poslušati že pred pričetkom festivala (v Kopru, Piranu in Ljubljani). Glasbeniki se namreč zberejo že dober teden pred festivalom ter se učijo eden od drugega; učijo se glasbe, pesmi, napevov in plesov iz različnih kultur, združijo se z drugimi umetniki, inštalacijami, umetniškimi programi in igralci ter ustvarjajo. Končne stvaritve smo si ogledali, jim prisluhnili, ob njih zaplesali in pripevali tudi v poznih večernih urah pod kupolo največjega odra. Manjkala ni niti rezijanska melodika Rezijanske s prekleto zasvojljivimi menjavami utišanj in preglasitve mrmranja množice, srce pa je bilo nahranjeno tudi s predelavo Pink Floydov ter njihove skladbe Another Brick In The Wall, a z malce manj tekstovja ter več poenostavljene orkestracije. Med bolj seksipilnimi izvedbami večera je bil tudi armenski ples Abaran, ki izpod prstov stoglavega orkestra vseh udeležencev HISTeRIE zveni pompozno in res čarobno, mladci in mladenke pa, kljub taktirki in trudu kolovodje Nana Sterna niso uspeli prekositi izjemnega predfestivalskega nastopa na Kongresnem trgu v Ljubljani. Svoj pečat več kot enournemu nastopu orkestra je pustil tudi odrski nastop izjemnega in vsestransko nadarjenega idejnega očeta festivala Matije Solceta, ki je kljub vidni utrujenosti in izmozganosti z organizacijskimi posli zmogel s svojo zobato harmoniko na oder Končne vnesti še več elana in eksplozivnosti. Izjemni ekskurz po vsesvetni zakladnici etno izročila je bilo za ekipo Rocklinea sklepno dejanje predzadnjega večera, ki je svoj epilog z zadnjim skupnim nastopom vseh stotih talentov dobilo na nek način že dan pred neizbežnim in prezgodnjim sklepnim dejanjem festivala.
Sobota, 20. 7. 2013
V soboto je napočil zadnji dan festivala HISTeRIA, ki je že v prvih dveh dneh dokazal, da je eden bolj vsebinsko polnih festivalov na tej strani Alp, kot tudi v Evropi nasploh. Razbeljeno vroči dopoldan zadnjega dne je prinesel pester izbor delavnic in dogodkov (leteča joga, zen meditacija, pesniška delavnica z Ano Porenta, likovne delavnice, lutkovne predstave, debata o vrtičkarstvu, delavnica Dva obraza jaza, čajčkanje v čajnici pod hrastovo krošnjo …), ki pa so se nadaljevali tudi popoldne in nas tako zaposlili, da je čas zdrsnil mimo nas, vroča krogla na nebu pa je počasi padala za vrhove dreves. Željna glasbe sva v spremstvu belih sprevodnikov pripotovala v Kupe, kjer sva se udobno zleknila na vegasta in dodobra načeta sedeža kupeja ter pričakovala nastop skupine Katanija. Zbralo se je že precej poslušalcev in po prvih taktih ogrevanja je vokalno-instrumentalna skupina le pričela ogrevati občinstvo. Konjenica glasbenikov (katanija v srbohrvaščini pomeni konjenica) je svoj nastop pričela precej nesigurno in neusklajeno, z nizko ravnijo energije in (pre)dolgimi premori med skladbami. Mlačna predstava je spominjala na javno vajo in ne na pravi festivalski nastop. V upanju, da bodo ujeli nit povezanosti tako med sabo kot s publiko, smo potrpežljivo čakali na doživet in s šusom napolnjen repertoar slovenskih in balkanskih ljudskih pesmi, a tega nismo dočakali. Pogledovala sva proti poslušalcem, ki so postopoma odhajali in nazadnje sva se odločila najina sedeža v kupeju prepustiti novoprispelim obiskovalcem.
Ker na odru Proces nisva poslušala še nobenega koncerta, sva se odločila prisluhniti slovenski pevki in poustvarjalki slovanskega ljudskega glasbenega izročila, Mateji Gorjup. V intimnem ambientu sredi gozda je pevka zbrane pritegnila z golim petjem ljudskih napevov, katerim je s svojo ženstveno energijo vdahnila življenje. Občutek domačnosti in živost ljudskih pesmi sta nas popeljala na zasanjano glasbeno potovanje v različne kraje sveta. Polne zgodbe so delovale kot lepilo med ljudmi, saj je na prizorišče prihajalo vedno več ljudi in prisluhnilo neumrljivim verzom, ki povezujejo rodove in ohranjajo civilizacije. Lakota po še več umetniških doživetjih je bila vse večja.
Lačna zgodb sva ubrala pot po kozjih stezicah do odra Kreposti/asociacije, kjer so se igralci pripravljali na predstavo. Skupino Commedia del arte tvori mreža umetnikov – glasbenikov, igralcev in scenografov iz različnih delov Evrope, vodita pa jih Matteo Spiazzi in Ester Grigoli. Pripravili so komedijo, ki je razgibala naše obrazne in trebušne mišice ter nas nasmejala do solz, zgodba o tem, kaj je prava ljubezen in kje se konča preračunljivost, da lahko govorimo o tisti pravi večni Ljubezni, pa je prinesla pravo teatralično dopolnitev že tako bogatega programa. Po zadnjem priklonu in spustom zastorja ter stoječim ovacijam je napočil čas za zadnja prgišča muzikaličnosti.
Med pohajanjem po histeričnih tirih in pasenju radovednosti na umetniški tržnici je najini ušesi in pozornost ukradel virtuozni zvok harmonike, ki bi ga človek prepoznal že na kilometer: prsti Matije Solceta spet plešejo po tipkah in gumbih njegove harmonike! V Drami je s kolegi iz Češke, Slovaške in Rusije priredil vrhunski, energičen in čustven koncert, ki nikogar ni pustil hladnega. Najino pozornost je poleg odličnega harmonikaša ukradel tudi bobnar, ki je spremljal tudi skupini Kate and the Tuliis in The Breaks, izjemni Stefan Hedborg s Švedske. Fant ima izreden posluh in občutek za improvizacijo, saj je (po besedah Matije Solceta) s skupino nastopil prvič in vsak komad odigral zelo naravno in profesionalno. Fekete Seretlek so zasedba, ki prinese na oder poleg vrhunsko intonirane impozantne glasbene predstave tudi pravo mero satire, sarkazma in vsesvetnega humorja. Sklepno dejanje žal večinsko zamujenega koncerta postreže z resnico, kateri lahko le pritrdimo – We Are Going To Die. Cirkuška godba izpoveduje dejstvo, da je življenje dano le na izposojo in ga je zategadelj potrebno uživati s polno mero uživaštva ter stremeti k izpopolnitvi in izpolnitvi vseh notranjih potencialov, da ne ostane bivanje zgolj pri sanjarjenju in pasivnem nedelovanju.
Mrak se je pričel gostiti, pokrajino je osvetljeval le že skoraj povsem okrogel mesec na nebu in čuti so naju po belo obarvani potki pripeljali do novega odra – Čuti. Tu je nastopila prav tako mednarodna zasedba Waziz: pevka Bilge Özgün iz Istanbula, Matthew de Boer na klarinetu, Malindi Morris na tolkalih in gostujoči čelist. Ob pridušeno svetlobi čajnih svečk so s svojo glasbo risali zgodbe iz Turčije in drugih dežel, leteča preproga, na kateri smo sedeli, pa nas je ponesla v višave, s katerih smo se bili primorani prehitro spustiti. Potovanje je bilo kratko, a sladko. Prepustila sva se toku svobode in po brezciljnem tavanju po gozdu spet prišla so Končne. V zraku je bilo čutiti napetost, naju pa se je polastila blaga melanholija ob védenju, da se čarobni trije dnevi iztekajo …
Pred velikim odrom se je počasi zbirala množica veselih pozitivčkov in glasbenikov, na sredini plesišča pod manjšo kupolo pa so se počasi prebudili prvi plameni ognja. Mojster Matija s harmoniko je zavzel oder in s kretnjo zbranim pokazal, naj sedejo. Sledili smo njegovemu pogledu in opazili nosače ladij, ki so skrbno čuvale naše glinene spomine in misli. Ob zasanjani glasbi smo občudovali obred končnega očiščenja: ladje so ena za drugo potonile v plamenih, glasba je donela z vseh koncev prizorišča … Ljudstvo je pelo, energija je tekla … Oder so nato zavzeli Šavrinke in Šavrini, ki so preko igre vlog in ljudskih pesmi prikazali ljudsko izročilo tega kraja. Poželi so bučen aplavz, zatem pa je organizator festivala, Matija Solce, predstavil vse soorganizatorje ter se jim srčno zahvalil. V zraku je obvisel čuden občutek; občutek slovesa, konca, vrnitve v realnost. Toda programa še ni bilo konec. Kmalu so se na oder povzpele plesalke skupine Amaya, ki pod budnim očesom in mentorstvom vrhunske plesalke Mance Pavli plešejo tribal fusion bellydance in ATS (American Tribal Style). S svojim atraktivnim in eksotičnim videzom, usklajenostjo in močno ženstveno energijo so v prvem hipu osvojile gledalce, ki niso ostali ravnodušni, temveč jih občudovali odprtih ust in jih glasno spodbujali k plesnemu čaranju. Skupina Elementali, ki je nastopila za njimi, pa je s svojimi ognjenimi točkami poskrbela še za dvig adrenalina v krvi in nas povsem prebujene prepustila čarobni noči. RockLine ekipa se je odločila za slovo od pravljičnega mesta Cantalone. Oko je lovilo še zadnje utrinke, ki so se ugnezdili v spomin, uho pa poslednje melodije violin, kitar, harmonik …, ki so se usedle v srce. Prepojeni s čisto radostjo, očiščeni vsega balasta in z domačim sladoledom v roki smo zapustili Gračišče in se z dušo nekje v oblakih vračali na vsakodnevne poti življenja.
S tem se je etno spektakel leta, HISTeRIA 2013, sklenil. V daljavi so odmevali še zadnji utripi dogodka, ki ljudem ne prinaša zgolj kvalitetno glasbo ter listo eminentnih imen, temveč skrbi tudi za dvig kvalitete bivanja, za povrnitev človeka k naravi in svojem pravem bistvu. Tega ne bi bilo moč videti brez izredne požrtvovalnosti organizatorjev ter neutrudnih prostovoljcev, ki so za tri dni dogodja pripravljeni žrtvovati svoj čas, navdih, z dušo in telesom pa vsakoletno udejanjajo domala nemogoče – brez prave finančne injekcije izpeljati festival, na katerega smo lahko upravičeno ponosni. Res ni za vsakogar. Razočarani bi bili lahko le tisti razvajeni osebki, ki radi stavijo na preverjene dirkaške konje in na instant razodetja v mainstream kulturnikih in kulturnicah. HISTeRIA je underground, alternativni etno posebnež, ki mu ne morete enostavno najti para, prav zavoljo te svoje posebnosti, naravnanosti k vsakemu posamezniku posamično pa je pravi balzam za dušo. Drznost in odločnost idejnega trusta izjemnih snovalcev sanjskega sveta v Gračišču je tokrat z res enkratno čutno, čustveno in intelektualno izkušnjo postregla s pravim draguljem, po katerem ostajava tudi sama spremenjena in uperjena k tem, da spremenimo svet na bolje. Prav zavoljo ljudi, ki so se zbrali okoli ljubeče, v glasbo in umetnost zazrte duše Matije Solceta si drzneva trditi, da festival HISTeRIA ni produkt ene same zvezde, brez katere bi nekaj tako dobrega lahko zlahka umrlo, temveč gre za produkt pravega ozvezdja, galaksije istomislečih, ki nas je lahko iz dneva v dan, iz leta v leto le več, nove supernove z naravo uglašenih ljudi pa se rojevajo iz hipa v hip, iz dotika v dotik, iz takta v takt, prav za vse pa gračiški biser dodobra poskrbi. Obenem lahko potihem le upamo, da bo moči in idej ostalo tudi za leto 2014 ter da bomo deležni nove nadgradnje, evolucijskega skoka v neznano, a ne na ceno intime, nemasovne lepote in srčnosti, ki jo je tridnevni subtilni spektakel iz majhne vasice nekje v slovenski Istri vnesel v festivalsko leto države nekje pod Alpami.
Galerija slik
