Kraj: Kassematenbuehne (Schlossberg) / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 20.07.2007
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 25,00€
Jazzsommer Graz Festival je po svoji letošnji moči kar se izvajalcev tiče, neverjetno privlačen! Celo za našo RockLine ekipico. Koncertni dogodki še kar neustavljivo dežujejo, celo skozi Julij. Norija! In svobodnjaštvo jazza je na moč omamno in v moči te omame težko merljivo. Tokrat sem jo mahnil prvikrat v Graz preko Celovca. Namen te čudne odločitve je bil, da se izognem dolgi koloni turistov na Šentilju. Kmalu sem ugotovil da te vožnja od odcepa za Tržič, pa vse do ponovnega priključka na avtocesto malo naprej od Celovca, stane iste izgube časa, kot cmarjenje v koloni pred Šentiljem. No vsaj cvretja na vročini sem bil odrešen.
Zamujal sem. K sreči so, z akademskih 15 minut, zamujali tudi Mike Stern Band. Ob 20.15 prisopiham pod oder! Mike Stern je s kompanijo že zasedel pozicijo, skupina je pričela ogrevati z Tumble Home, komadom vzetim iz Sternove aktualne samostojne studijske plošče “Who Let The Cats Out?” (2006). S čvrstim prijemom na svojem zvestem “škljoc” prijatelju sem se veselo znojil pod odrom še lep čas (cca. 20minut), saj sem, kot debeli zamudnik, praktično tekel po stopnicah od vznožja gradu do vrha in pri tem zrušil prav vse hitrostne rekorde in ostale rekorde zdržljivosti.
In slika na odru? Mike Stern na levi, opasan s svojo nepogrešljivo standardno prijateljico Yamaha Pacifica 1155 MS (Mike Stern signature), s trupom ki spominja na Fender Telecaster, odet v temna oblačila, na desni poziciji saksofonist Bob Franceschini, stalni koncertni in studijski spremljevalcev Mikea Sterna, navijaško opravljen. K sreči je držal v rokah saksofon namesto pop corna in Coca Cola-e. Ritem linija naravnost idealna. Vsestranski in eden najbolj cenjenih jazz bobnarjev Dave Weckl, ki se je Sternu priključil v začetku devetdesetih, potem ko je zapustil Chicka Coreao tudi ni manjkal. No in tu je stal (točneje povedano sedel) še en jazz mojster, veliki inovator ter naročnik prve kontrabas kitare (prototipa šestrunske električne bas kitare) v zgodovini jazza in popularne glasbe, Anthony Jackson. Jackson je bil skozi celoten koncert posajen na stol, seveda mehko oblazinjen. Stern, za razliko od s silo teže preobremenjenega Jacksona, izgleda odlično! Kot razposajen dvajsetletnik! Odlično ohranjen za svoja leta in vitke postave za razliko od simpatičnega medvedka Jacksona. Stern je prispel v Graz torej z vrhunsko zasedbo, kar odseva Sternov perfekcionizem, ne le kar se tiče komponiranja avtorskega materiala, pač pa tudi kar se izbire družabnikov tiče. Ima namreč izreden občutek, katerega glasbenika izbrati za posamezno nalogo odrsko eksekucije glasbenih točk svojega bogatega kataloga.
Tumble Home je pomeil krasno izbiro za raztezanje prstov, pumpanje bicepsov in dihalno razgibavanje prsnega koša. Najprej je skočil v akcijo Franceschini, ki je podprašil publiki s kratkimi solističnimi izbruhi. Fantje so uprizorili izredno mehkobo pri prelivanju posameznih ritmičnih, kot motivskih obratov. Stern Franceschiniju ni ostal dolžan in je kmalu v protiutež stresel iz sebe nekaj povsem naravno zvenečih tonov svoje vešče improvizacije. Po desetih minutah pove Stern, da zelo rad igra v Grazu ter napove novo točko iz albuma “Who Let The Cats Out?” z naslovom K.T. Ambientalna točka, ki je fascinirala z mehkobnimi dotiki celotnega kvarteta, vsekakor pa ni skrivala tudi ujetega duha Sternovega velikega učitelja Milesa Daviesa. Izredna komunikacija med Jacksonom in Sternom, ki sta stkala čvrsto rock podlago na riffu, za izhodni solistični Franceschinijev izlet.
Mike Stern Band so dokazali da so veliko bolj Band, kot pa Mike Stern. Prevzetno je bilo zlasti dejstvo, da je kvartet sposoben idealnega združevanja melodije in improvizacije. Vse deluje oziroma vsi izbrani odmerki dodatkov delujejo v racionalnem smislu pri Mikeu Sternu optimizirani. Ko gledaš Sterna, ne deluje niti en sam samcati ton izgubljen ali odvečen. Možakar ne zna trositi not. Vse ima natančno odmerjeno mesto in zato toliko večji učinek na poslušalca. Sedaj se že ponavljam, a Stern je fasciniral z izrednim občutkom za mehkobo. Zlasti je ta bila sila izrazna v umirjeni We’re With You, ko je možakar kraljeval na odru z izredno samokontrolo zvoka ob vrtenju potenciometrov ter nežnim pritegovanjem tremela. Skupina je po tej točki podkurila večer zlasti z eksplozivno funky variacijo Roll With It, ki je prikazala skupino v popolnoma drugi luči. To pot so fantje uporabili kanček grobosti, Jackson in Weckl sta s peresno lahkoto krmarila pesem, medtem ko sta dodajala v skladbo neverjetne improvizacijske vložke, zlasti na prehodih. Hitro, natančno in tekoče. Sledila je točka eksperimentiranja, kjer sta Stern in Franceschini preko delay efektov ustvarjala izreden harmonični preplet med saksofonom in kitaro, kar je na grajski dvor prineslo popolnoma novo vzdušje.
Za veliki finale sta Jackson in Stern ustvarila ritem, ki sta ga preko nekaj tonov ponavljala, to pa je sedaj predstavljalo pravo šablono za Weckla, ki si je privoščil enkratni solistični bobnarski vložek. Ta del koncerta je sodil med definitivne vrhunce predstave.
Po vsega uri in 25 minut se skupina poslovi. Seveda ob bučnem aplavdiranju se vrne na oder po bis, ki ni bil daljši od petih minut. Je bilo to slovo dokončno? Ljudje so od navdušenja še naprej zganjali pravi kraval. Čez nekaj trenutkov se vrne Mike Stern in se zahvali publiki ter navrže “lovski izgovor”, da bi zelo radi igrali za nas celo noč, a ne znajo več pesmi. Ljudi pa te besede nikakor niso pomirile. Nato pride na oder glavni organizator Eik Breit in pobara ljudstvo, da je koncert žal zaključen, a program večera nikakor ne, zato je pozval prisotne naj bodo ob 23.00 v Dom am Bergu, kjer se bo odvijal drugi dan letošnjega tekmovanja v okviru Jazzsommer Graz festivala, z nastopom treh lokalnih jazz skupin (vstop je bil prost).
Kaj takšnega? Dvorano zajamejo žvižgi! Da. Sredi miroljubnega Graza. Publika žvižga nad kratkim koncertom Mike Sterna, katerega nikakor niso hoteli spustiti iz odra. No sredi, da ne rečem rahle “blamaže” odreši s pojavom na odru organizatorja sam Mike Stern in pograbi kitaro v roke. Torej, očitno je žvižganje spodbodlo skupino, da se ta v zakulisju le domisli kake dodatne točke. Na veliko veselje občinstva tako odigrajo Mike Stern Band še eno točko navitega “groova”, ki je spravilo publiko nazaj med vesele in potešene.
Takoj po koncertu se je vseskozi visoko pozitivno naravnani Mike Stern pojavil na štandu, kjer so prodajali njegov aktualni studijski plošček “Who Let The Cats Out?” (2006). Seveda je svojo prisotnost na tem mestu najavil nekajkrat med samimi koncertom. Zvito. Med nastopom je narajcal do konca občinstvo no, pa tudi s ceno. 15,00€ za kos. Kupiš, prodajalka ti ga odvije iz celofana (CD mislim!), ta pa takoj odroma v roke Mikeu, ki ti za povrhu prilepi nanj lastnoročni podpis. Za ameriški bonton značilni “million dollar smile” ob tem ni izostal. Popolnoma druga slika pa je vladala baje na istem mestu le dan poprej, ko je znameniti oče in mama “white bluesa” John Mayall, kar sam prodajal svoje CD-je. S požrešno ceno 20.00€, opremljeno z vsega sitim in zasikanim pogledom starega prdca.
Mike Stern Band so vzeli sapo ob demonstraciji perfektne uigranosti. Poznajo se leta skupnega igranja. Drug drugega imajo v mezincu. To zaznavanje in odrska kemija v skupini je bila idealna in s takšno se lahko pohvali le malokateri bend. Izredna koherenca, na trenutke viharna poskočnost in intenziteta, naprej stroga kontrola v plasiranju najmehkejših možnih tonov, izredno usklajenost medsebojnega dihanja članov zasedbe, je rezultirala v ekspresiji jazz glasbe na najlepši možni način. Druženje z Mike Stern Band je bilo torej kratko, a sladko. Trenutek, ko jazz dobi krila, je trenutek, ko letiš z Mikeom Sternom in njegovimi kolegi!
Setlista
ZASEDBA:
Mike Stern – kitara
Bob Franceschini – saksofon
Anthony Jackson – bas kitara
Dave Weckl – bobni
Galerija slik
