Založba: RPM-ROAR
Datum izida: 17. 1. 2025
Produkcija: Chris Boltendahl
Dolžina albuma: 46.47 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0/10
Grave Digger so legende nemškega heavy metala. Bend je v dolgoživi karieri videl in doživel tako rekoč vse. Zahvaljujoč trmoglavi in nepopustljivi vztrajnosti neuničljivega vodje, vizionarja in vokalista, to je Chrisa Boltendahla, brcajo Grave Digger s polno paro tudi še danes. Skozi vsa ta dolga leta delovanja, je skupina doživljala vzpone in padce in prešla skozi številne spremembe v postavi. Bila je tudi že ‘obglavljena’, a se je rodila znova. Tako nekako pa se je skozi leta spreminjala energetska vibracija izdanih albumov, ki si sledijo kot po tekočem traku zlasti v eri novega milenija!
Slog se ni mnogo spremenil. Prelomne so bile v karieri skupine zlasti menjave kitaristov. Na novem albumu se je Grave Digger namreč priključil spet nov kitarist. To je Tobias ‘Tobi’ Kersting, ki ga je Boltendahl zvabil h Grave Digger iz tabora powermetalskih rojakov Orden Ogan. Kersting je pomagal Boltendahlu na njegovem solo projektu Chris Boltendahl’s Steelhammer z naslovom “Reborn In Flames” (2023), Boltendahla pa je Kersting kot kaže, več kot fasciniral.
Kontradiktorno pri tem je to, da je ime Orden Ogan v zadnjem obdobju precej zraslo in še raste po priljubljenosti. No, Grave Digger pa pri tem ostajajo, tam kjer so bili. Od pamtiveka. Za zapahi klubskih prizoriščih. In Kersting, ki mu želimo le obilo dobrega in za katerega je jasno, da se Grave Digger ne bi nikoli priključil, v kolikor tudi sam ne bi bil oboževalec te skupine, zna odločitev, da se jim pridruži, nekoč celo obžalovati. Orden Ogan so v vzponu, a kakorkoli obračamo. To niti ni tema najnovejšega studijskega albuma, ki so ga Grave Digger izdali torej s Kerstingom v postavi.
Značilnost obdobja sodelovanja z Axlom Rittom je bilo to, da so albumi kakovostno alternirali. Ali so bili zelo dobro prepakirani kar se plasiranja vseh bistvenih in prepoznavnih zaščitnih znamk skupine tiče, ali pa manj navdahnjeni in zato hitro pozabljivi. Vendar je bil zadnji z Rittom znova zelo dober dosežek (»Symbol Of Eternity«, 2022, RocLine recenzija).
»Bone Collector« je zelo surov in neverjetno direkten naslednik. Preveva ga izjemen hitrostni šus, ki ruši vse pred seboj. Poln je izrazito nazobčanih in naježenih fraz in topovskega granatiranja, točneje neusmiljenega suvanja dvojne bas boben stopalke. V središče vsega vstopa neusahljivi, hipoma prepoznavni krulež strička ‘Reaperja’, ki v vsej zgodbi preprosto mora biti. Vsi ti bistveni elementi klasične Grave Digger drže, so tokrat izdatneje intenzivirani. In to na nek način preseneča. Da lahko bend še vedno iztistne toliko srda, besa in agresije tudi na zrela leta delovanja iz sebe. daje albumu, kot celoti občutek, da je skupina našla nov zagon, nov veter v jadra! Album nagovarja sveže. O navdahnjenosti govorimo lahko le toliko, kolikor je te potrebne, da Grave Digger znova zelo učinkovito prepakirajo svojo glasbeno recepturo, ki je seveda prepoznavno njihova ter servirajo publiki znova. In Bone Collector je v tem v celoti zelo uspešen album.
Grave Digger na njem v ničemer ne presenečajo, stresejo pa poslušalca z rifažo in pogubno držo, ki grabi z izjemno vehemenco. V bistvu preseneča, da po vseh teh letih Boltendahl ne usahne. Nasprotno. Želi dokazati, da je lahko z leti glasba skupine še bolj nazobčana, ošiljena in togotna. Preko vseh poznanih Grave Digger meja. Preseneti že uničujoče pogubni uvod z naslovno skladbo albuma, vendar pa pritisnejo Grave Digger takoj v naslednji The Rich The Poor The Dying, še dodatno na plin in iztisnejo iz sebe še več uničevalnosti. Kersting je pri svojem delu fenomenalen. V vsem upraviči vlogo novega Grave Digger kitarista, kot sta to pred njim zlasti Uwe Lulis s katerim so Grave Digger posneli svoje največje klasike ter njegov naslednik Manni Schmidt. Kersting je hitro ponotranjil bistvo klasičnega Grave Digger riffa, kar pomeni da se je ulegel v samo vzmetenje lika in dela skupine povsem ulito. Kot ključ s ključavnico. Ostalo so nianse. V kitarskih solažah, kjer razkaže svoj talent in svojo kreativno briljanco in tako postavlja na album nove ere skupine, svojo, sebi lastno piko na ‘i’.
Kerstingov prihod h Grave Digger nekako spominja na obdobje delovanja skupine, ko se je ekipi priključil Manni Schmidt. Leta 1999 so izdali odlični »Excalibur« in nihče ni razmišljal, da se obeta rokada na poziciji kitarista. Pa je vskočil vanjo Schmidt. Sledil je prvi album z njim, to je »Grave Digger« (2001). Prav ta album je bil prvovrstno izkazilo največje navdahnjenosti Schmidtovega kitarskega talenta, ki je ponesel Grave Digger kariero triumfalno dalje. Nekaj podobnega se je zgodilo sedaj. »Symbol of Eternity« je velja za odličen album, a njegov naslednik ni le odličen, pač pa ga spremlja še večja doza navdahnjenosti, a hkrati minimalne drugačnosti, ker igra na njem nov kitarist. Serija strupeno upepeljujočih kitarskih fraz, ki klofutajo poslušalca preko minutaže albuma, pa izrazita temačnost, ki ob vsej rušilnosti, še pridobiva na svojem dometu pogube, spominja na energijo prvega Grave Digger albuma z Mannijem Schmidtom. Pri čemer pa »Bone Collector« ne poseduje niti ene baladeske. Grize in napada z izjemno vehemenco, brez sočutja, ne pušča za seboj preživelih. Je nepopustljivo prodoren.
In sklepna misel? Novi Grave Digger album je absolutna nuja za slehernega Grave Digger fena in vsakogar, ki uživa v bolščavo naviti tevtonski naravi kitarskega fraziranja, z ‘nič lišpa in kiča’. Z »Bone Collector« so Grave Digger kakovostno segli v zgornji del lestvice svojih izdanih albumov. Klasik devetdesetih novi album ne more preseči, izziva pa z lahkoto vse ostale, kakovostno najvišje rangirane Grave Digger albume, ki so izhajali zlasti po letu 2000. Boltendahl je torej še enkrat preživel in obstal, Grave Digger pa so s Kerstingom in novim albumom izšli iz tornada še močnejši.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Bone Collector
2. The Rich The Poor The Dying
3. Kingdom Of Skulls
4. The Devil’s Serenade
5. Killing Is My Pleasure
6. Mirror Of Hate
7. Riders Of Doom
8. Made Of Madness
9. Graveyard Kings
10. Forever Evil & Buried Alive
11. Whispers Of The Damned
Zasedba:
Chris Boltendahl – vokal
Jens Becker – bas kitara
Tobias Kersting – kitara
Marcus Kniep – bobni
