Grave Digger: Symbol Of Eternity

0 129

Založba: ROAR! Rock Of Angels Records
Datum izida: 26. 8. 2022
Produkcija: Chris Boltendahl & Axel “Ironfinger” Ritt
Dolžina albuma: 49.43 min
Zvrst: Heavy Metal / Power Metal
Ocena: 8.5/10


Cona udobja zna biti okej. Sploh če najdeš svoj prepoznaven zvok. Pa vendar. V kolikor menjaš glavnega akterja, pa želiš svojo prepoznavnost ohranjati, se lahko vsa reč sprevrže v pravo nočno moro kadar sta ti dve poziciji vokalist ali kitarist. Govorimo o metalu. No, Grave Digger so na nek način v tem oziru fenomen. Četudi reciklirajo sami sebe, počnejo to povsem korektno in kredibilno. Plošče sicer med seboj nihajo v smislu, da je ta reciklaža enkrat bolj, drugič pa malo manj posrečena. Tako smo dobili pred leti precej povprečna »Healed By Metal« (2017) ter »The Living Dead« (2018, RockLine recenzija), okus pa je deloma popravil »Fields Of Blood« (2020, RockLine recenzija).

Novi album tovrstnega početja, to je »Symbol Of Eternity«, je bolj posrečen album izmed tistih, ki so jih Grave Digger izdali v postavi z Axlom Rittom. Ritt je sicer povsem spodoben in kakovosten kitarist, smola je le v tem, da sta pred njim igrala kitaro pri Grave Digger Uwe Lulis (danes z Accept) in Manni Schmidt, ki sta razkazala svetu prav vse kitarske fraze skupine. Glede na prvi stavek tega odstavka lahko že sklepate, da nas novi album vrača v čase albuma »Return of the Reaper« (2014), ki je dejansko prvi Grave Digger album, kakovostno primerljiv z albumi, ki so jih Grave Digger izdali pred letom 2010. Hec je v tem, da so se na novem albumu Grave Digger vrnili znova k simboliki in historičnim bajkam ter pripovedkam križarskih vojn, se pravi se v besedilih navezujejo na tematiko albuma »Knights Of The Cross« (1998). Podobno so storili na albumu »Return Of The Reaper«, kjer so nekako iskali vzvode metalske nazobčanosti kultnega »The Reaper« (1993). Če jim že s pogrevanjem tematik o levjesrčnih škotskih klanih ni preveč dobro uspevalo, …

Torej, preletimo hitro še material. Kdor Grave Digger še nikdar ni slišal, ali nima uvida v preskokih med albumi, ki jih definirajo menjave zadnjih treh kitaristov (pustimo osemdeseta), lahko naravnost povem, da se ne bo mnogo uštel, v kolikor seže (brez mnogo premišljanja) po najnovejšem albumu »Symbol Of Eternity«. Poseduje vse. Odlično produkcijo, ki je nasršena, polna, voluminozna, na nek način ‘kitarsko mastna in rifovsko všečno debela’ ter poseduje pravi objem pogubnega drama teatra, pa tudi dotik spogledovanja z okultizmi. Komade definirajo prodorni in naježeni rifi, ki brcajo naravnost v obraz, Ritt vzdržuje bolščavo nasršenost. Z eno samo kitaro torej. Kot je Grave Digger tradicija. Od nje so se za hip odmaknili le z albumom “The Ballads Of Hangman” (2009), a so idejo o več kot enem kitaristu, kaj hitro opustili. Vsaka skladba novega albuma je torej tematsko vezana na čase križarskih vojn, Grave Digger pa podtaknejo tudi nekaj poltonsko ošiljenih rešitev v fraziranju (osrednja Nights Of Jeruzalem – ena izmed najbolj impresivnih kompozicij novega albuma), s čimer krepijo izrazito metalsko naježenost, ki jo producira nabritost kitarskega fraziranja. Ni odveč dodati, da ostaja vokalni ‘krulež’ Chrisa Boltendahla unikum v svetu tevtonskega metala, pa tudi širše. Na novem albumu je znova odlično sproduciran in v ničemer ne kaže niti kančka skrhanosti. To je seveda studio. Vendar, ko se ozreš v leto ustanovitve skupine, se velja pred Chrisom samo prikloniti.

»Symbol of Eternity« je prav dobro založen s klofutami naježenih heavy metalskih jurišnic (Hell Is My Purgatory, otvoritvena Battle Cry, Holy Warfare,…), ki jih spremlja mračen pomp, s prefinjeno potaknjeno začimbo orkestracij in klaviatur, produkcijsko potisnjenih v kontrastno ozadje (reč npr. odlično izpade v grabežljivi Grace Of God, ki v aranžiranju prepisuje kanček od klasike The Curse of Jacques). Bend ve in zna. Rutina, izkušnje. Tu ni kiksa. Z izjemo atmosferične vodilne oziroma naslovne skladbe albuma ter maloprej omenjene Grace Of God, galopira album »Symbol Of Eternity« iz skladbe v skladbo na krilih visoko oktanskega izgorevanja in cvretja (ubogih ‘brezbožnikov’) Saracenov. Grave Digger je na novem albumu uspela odlična ‘reciklaža samih sebe’. To pomeni, da je album kot celota vseskozi intenzivno privlačen in v grabežljivosti fraziranja ter Boltendahlovega vpitja nikakor ne popušča. Všečno ‘raztegnjen’ na manj kot 50 minut celokupnega igralnega časa. Pri tem imamo na albumu dva preludija ter enajst pravovernih točk. Naposled torej Grave Digger album, ki skozi svojo igralno minutažo ne dolgočasi. V zakup je treba vzeti sklepno Hellas Hellas, ki učinkuje kot dodatna skladba, odpeta v grškem jeziku, pri čemer se iz tega zapisa ne vidi, da bi bilo s to potezo karkoli narobe.

Album »Symbol Of Eternity« je torej izmed Grave Digger albumov, ki so izšli po letu 2010, v zgornji kakovostni ligi. Poleg “Return Of The Reaper” (2014) torej najboljši dosežek, ko primerjamo med seboj albume z Axlom Rittom na poziciji Grave Digger kitarista. V tem oziru stoji povsem suvereno ob boku tudi najvidnejšim klasikam te kultne in dolgožive zasedbe iz nemškega Gladbecka, delujoče vse od leta 1980. Pravovernost in zvestoba recepturi, ki vžiga, je torej Grave Digger tokrat več kot uspela.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. The Siege Of Akkon
2. Battle Cry
3. Hell Is My Purgatory
4. King Of The Kings
5. Symbol Of Eternity
6. Saladin
7. Nights Of Jerusalem
8. Heart Of A Warrior
9. Grace Of God
10. Sky Of Swords
11. Holy Warfare
12. The Last Crusade
13. Hellas Hellas

Zasedba:
Chris Boltendahl – vokal
Axel Ritt – kitara
Jens Becker – bas kitara
Marcus Kniep – bobni


https://open.spotify.com/album/5hDXaCjUb2AuA2Ik02s9Zh
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki