Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: VPK Mediapark, Ljubljana
Datum koncerta: 02.02.2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 23€
Legendarne nemške heavy metal jurišnike Grave Digger je že leta 1980 ustanovil danes edini originalni član zasedbe, Chris Boltendahl. Poleg bendov kot so Accept, Rage, Helloween in Running Wild so predstavljali steber nemškega heavy/power metala in v vsej svoji karieri obdržali visoko raven izdajanja vedno kvalitetnih izdaj. Že dobrega četrt stoletja ostajajo “true” in zvesti sami sebi, v vsej svoji karieri pa lahko za lapsus štejemo le preimenovanje benda v Digger in poizkus mainstream rocka/metala z edino ploščo Stronger Than Ever. No, k sreči so se skladno z imenom tega albuma kmalu res vrnili močnejši kot prej, pred kratkim pa izdali svojo trinajsto studijsko ploščo, Ballads of a Hangman. Turneja za album je Diggerje znova pripeljala tudi na naše odre, tokrat pa jim na turneji družbo delajo rojaki Taletellers in Škoti Alestorm.
Le na slovenskem datumu turneje pa smo imeli priložnost na odru videti še povratnike na sceno, kultne ljubljanske boogie metalce Lene kosti. Zasedbo sta že davnega leta 1978 ustanovila brata Kavaš, leta 1985 pa se je skupini pridružil karizmatični frontman Milan Krušič. Lene kosti so se ob tridesetletnici tako znova pretegnile in začele z vnovičnim pohodom po slovenskih odrih. Upihnili so prah s strun in palčk in že na začetku dodobra pretresli z “old-school” napevom I Got the… Bend glasbeno spominja na British Steel Judas Priest ero, sploh brata Kavaš spominjata na dvojec Tipton/Downing, medtem ko je Milan Krušič prava definicija metal frontmana. Ne zgodi se prav pogosto, da že prvi nastopajoči tako zagrejejo publiko, Milanu pa je pred odrom uspelo zbrati večino ljudi, ki so se do takrat nabrali v Cvetličarni. Za nameček je publiko Milan nagradil še z majicami Lenih kosti, za klasiko skupine Russian Girl pa na kazačok na odru povabil še Grave Digge kitarista Mannija Schmidta. Lene kosti po tridesetih letih niso prav nič leno in na odru delujejo sveže in pomlajeno in lepo je videti, da se v vsesplošnem trendu vračanje legendarnih že zdavnaj razpadlih skupin to dogaja tudi pri nas.
Naslednji dve skupini sta dokazali, da so bile Lene kosti pravzaprav edina (žanrsko) primerna predskupina Grave Digger. Kot drugi nastopajoči so na oder stopili Nemci Taletellers, ki igrajo ne prav posrečen heavy metal/hard rock. Predstavili so svoj prvenec Detonator in kljub temu, da je bil njihov nastop suveren in energičen niso uspeli razmigati prav dosti glav. Fantje se resda trudijo s poziranje in old-school thrash opravo, a nimajo s tem žanrom prav nič skupnega. Ritem sekcija je uboga in precej prazna, riffi generični in nedomišljeni, pa naj sta kitarista še tako zavzeto zajemala “Maiden” poze z dvignjenimi kitarami. Vokalist Alan Costa tudi z vokalom ni navduševal še bolj pa so razočarala brezumna besedila tipa Bad Motherfucker in na silo vrinjeni kvazi sing “a long” ooo ooo deli, ki jim je pritegnil le back vokalist na odru. Fantom glasbeno manjka še ogromno dela, če želijo upravičiti vihrav nastop na odru.
Kot zadnja predskupina pa so na oder pripluli še škotski pirati Alestorm. Praporščaki “true scottish pirate” metala kot so se sami oklicali so pozornost nase preusmerili s prvencem Captain Morgan’s Revenge, ki so ga dodobra predstavili že na lanskem Metalcampu, ki se ga spomni tako skupine kot nekaj zagretežev pod odrom. Tudi Alestorm imajo izdelan, suveren in zares energičen nastop, predvsem po zaslugi pevca klaviaturista Christopherja Bowesa, pa čeprav mu za videz pravega gusarja manjka še kakšen kilogram več, mogoče brazgotina ali dve, lesena noga, papiga, karkoli že. Kitarstu Daniju so po strunah lepo šibali prsti, a kljub trudu in izredni vihravosti benda so vsi ti folk napevi že zlajnani od bendov kot so Korpiklaani, Turisas in malo morje drugih posnemovalcev. Komadi kot so Captain Morgan’s Revenge, The Huntmaster, Wenches & Mead in Leviathan tako morda že izpadejo zanimivo, če imaš v sebi za nevihto piva, tako pa ne morem zaključiti drugače, kot pa da edini pravi pirate metalci še vedno ostajajo Running Wild.
Ob enajstih pa smo vendarle dočakali zatemnitev luči in uvod v “heavy metal breakdown” z uvodno skladbo novega albuma Ballads of a Hangman, The Gallows Pole. Publika se je končno nekolik bolj razživela in bučno pozdravila člana za članov, še najglasneje karizmatičnega kitarista Mannija Schmidta, ki je z nemško težkim riffanjem popeljal v Ballad of a Hangman. In nazadnje na oder prileti še “Grave Digger himself”, ata s koso, šef zasedbe, Chris Boltendahl in spusti svoja veleznani, milozvočni krulež. Prav neverjetno je videti tega 46-letnik, ki ves suhcan in osivel spušča take grlene zvoke. Grave Digger so še vedno v vrhunski formi! Tokrat v živo zvenijo tudi precej bolj živo, saj Mannija spremlja novi kitarist Thilo Hermann (ex-Running Wild), ki si je z Mannijem učinkovito in odlično podajal riffe in solaže dobro uro in pol. Bombastična in pompozna rušilna ritem sekcija z Stefanom Arnoldom za baterijo nas je popeljala v Valhallo, nato pa v pekel nove plošče, Hell of Disillusion. Na novih komadih si solaže in tercetne dele fenomenalno podaja dvojica Schmidt/Hermann, komade do albuma The Grave Digger spektakularno odsolira Schimdt z vedno smešnimi izrazi na obrazu, starejše solaže pa je v večini prezvel mojster Hermann. Simpatični Boltendahl nam je z Wedding Day pripravil prvo presenečenje večera, sledile pa so več ali manj stale klasike skupine a la Silent Revolution, The Last Supper, Knights of the Cross, Excalibur in Rebellion. No, stric Chris in njegova kompanija so iz rokav vseeno stresli še nekaj presenečenje v obliki komadov Stormrider, Headbaning Man s prvenca in srhljivo Edgar Allan Poejevsko The House, na kateri se Chris fantastično izkaže s čistim vokalom. Škoda, da ga ne uporabi večkrat pa čeprav v živo še vedno najbolje vžgejo hitrejše, epske na šus nažigačine old.school nemškega heavy/power/speed jekla. Čeprav bi setlisto lahko nekoliko bolj razgibali je bila povsem zadovoljiva, pa čeprav je bila v celoti povsem krivično spregledana odlična plošča Heart of Darkness. Po prehitro minuli uri in pol so Grobokopači ob skandiranju “Digger, Digger!” še enkrat sropili na oder in se usedli okrog okrogle mize. The Round Table (Forever) je presenetila v dodatku, nato pa še mid-tempo epska skladba z novega albuma Pray in prehiter zaključek z obvezno himno Heavy Metal Breakdown.
Grave Digger so s koncertom v Cvetličarni dokazali, da tudi po tako dolgi karieri lopate še vedno vihtijo s polno silo. Boltendahl in njegova četica se ne ustavlja in ostaja zvesta na svoji heavy metal poti. Škoda le, da se ni VPK bolj napolnil in bi se Grave Digger tako morda še malce bolj potrudili in razživeli.
Fotografije: Jadran Tomšič
Setlista
Lene kosti: 1. I Got The… 2. Warrior 3. Stones Of Death 4. Iron Dragon 5. Russian Girl 6. Rock Power 7. Do Or Die Grave Digger: 1. The Gallows Pole (Intro) 2. Ballad of a Hangman 3. Valhalla 4. Hell of Disillusion 5. Wedding Day 6. Lionheart 7. Silent Revolution 8. Stormrider 9. The Last Supper 10. Headbanging Man 11. The House 12. Knights of the Cross 13. The Dark of the Sun 14. Excalibur 15. Rebellion (The Clans Are Marching) 16. The Round Table 17. Pray 18. Heavy Metal Breakdown
Galerija slik
