Headbanging KUD #2 (2009)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Rok Klemše

Kraj: KUD France Prešeren, Ljubljana
Datum koncerta: 24.04.2009
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 12€/14€/16€

Lepo sončno sobotno vreme končno prispele pomladi je kot nalašč za družinski piknik, izlet, pletje plevela med nasadom rožic, urejanje vrtička… No ja, pustimo to idilično šaro raje ameriškim “white picket fence” sanjam, nas je v Trnovem čakal že drugi Headbanging KUD po vrsti. V Ljubljani je tistega sobotnega popoldneva vladala prava idilična tišina, kot da bi pol Ljubljane že pobegnilo na morje, pred KUDom pa je bila ta tišina le zatišje pred viharjem. Na HBK #2 nas je čakal lep zalogaj kar sedmih domačih zasedb, plus presenečenje. No, za presenečenje so poskrbeli edini death/doomerji domače scene Cold Dew, nekaj počitka za vratove pa so prihranili One Out of Hell, ki so tokrat, žal, odpadli.

Kot prvi so na oder KUDa po Savi z drakarji pripluli brežiški Vikingi Asgard. Brežiški melodični death metalci so šele dobro začeli z “rape and pilage” ogrevanje slovenskih odrov, a so bili precejšnje pozitivno presenečenje. Fantje so že dobro uigrani, na odru pa suvereni in energični. Vidi se, da so veseli že dejstva, da imajo možnost stati na odru, to nalogo pa tudi odlično opravijo. Pristop vseh članov je samozavesten in udaren, svoje poslanstvo z nagovori med komadi odlično opravi tudi frontman Luka Žnideršič, medtem ko med komadi četverka agresivno in neizprosno tepežka s Torovim kladivom. Ne vem sicer od kje ta obsedenost z vikingi in posledično seveda obvezno izpeto himno Death in Fire, Švedov Amon Amarth, a fantje so še mladi in gotovo se bodo še osvobodili (pre)očitnih vplivov. “Go, go Hairy Vikings!”

S Koroške, dela Slovenije, ki je povila že lepo število odličnih domačih metal bendov (Xenophobia, Funeral March, Wartune, Thraw, …) so se kot naslednji na oder pripeljali black metalci Dalkhu. Zasedba je imela precej časa teževe s postavo, a zasedba je naposled ustaljena, globoko pa so v snemanju prvenca, ki bo nosil naslov Imperator. V dobre pol ure so nam Dalkhu predstavili lekcijo “predkambrijskega” old-school black metala, če bi že moral iskati primerjavo bi lahko potegnil vzporednico s kakšnimi Darkthrone na primer. A Dalhku odlikujejo predvsem odlični komadi, ki so razgibani in pestri, strukture in aranžmaji pa za black metal pogosto tudi neobičajne. Dalkhu si koncertno kilometrino na novo šele nabirajo in to se trenutno še pozna na predstavi na odru, saj so člani večinoma statični, a k sreči to nadomestijo z odlično uigranostjo, pa naj gre za evil riffe, mitraljezno bobnanje ali pa zlobne vokale. Imperator prihaja…

Z vzhodnega konca so oder posili prekmurski pore/grindovci Vulvathrone. Tokrat v novi postavi, brez pujskov in Ančke. A tudi toliko bolj brutalno in agresivno. Vulvathrone so prvi večera pošteno zamajali temelje KUDa in folk pripravili celo do manjšega mosha. Trojni vokali ubijajo kot sadomazo orgija, kitara Saša Hermana še naprej neusmiljeno čebelasto brenči, Ozy strune sicer večinoma slabo slišnega basa sodomira s kirurško natančnostjo, bobnanje pa še naprej ostaja “domination 101.” Komadi so v živo ubijalska kombinacija grind neusmiljenosti in odpuljene obsedenosti z vsem kar se tiče pornografije. Vulvathrone, čakamo torej novo porn kompilacijo, do takrat pa: “Bitch’s suck Vulvathrone’s tich’s!”

Kruljačino in sekljačino je nadaljevala gorenjska death metal pošast Penitenziagite. Pristop brezkompromisen, energičen in udaren! V celoti odigran pred kratkim posnet demo The New Evolution ponuja fantastičen, epski death metal pol rušilnega bobnanja, dinamičnih bas linij, razgibanih in pestrih riffov in odpuljenih solaž. Ko pa v živo usta odpre še Demshy in iz njih prileti izreden growl v stilu kruljačev kakšnih Vomitory ali Incantation, je to več kot dokaz, da so Penitenziagite (čeprav si ob izgovorjavi imena redkokdo ne polomi jezika) pravi death metal šus in trenutno poleg Mordenom in Scaffold verjetno najboljša death metal zasedba pri nas. Penitenziagite so v živo epski, rušilni in apokaliptični in upam, da se bo v prihodnje zvrstilo večje število koncertov tega odličnega benda. Čas je za novo evolucijo!

Po dobri meri kruljenja, blast beatov, morbidnih linij in apokaliptičnih riffov pa je prišlo na vrsti še nekaj za vse nežnejše metalske duše, saj so na oder stopili glamerji Cyclone. Punca in fantje si v zadnjem času pridno nabirajo odrsko kilometrino kar se močno pozna na samem nastopu na odru. Zasedba je mnogo bolje uigrana in, roko na srce, slaba nastopa na zadnjih dveh Metal Maniah so le še bled spomin. Avtorski komadi zvenijo sveže in jebačko, tako kot mora pač zveneti glam, energija na odru pa je dobro opazna. Solaže in riffi so odigrani natančno, klaviature so lep dodatek, zameriti jim gre morda le še nekaj statičnosti, kar pa rešuje predvsem basist Šujo. Vokalist je pokazal velik napredek, odlično se je odrezal tudi v korektno izvedeni Iced Earth baladi Watching Over Me. Pri odlično izvedeni Saxon klasiki Princess of the Night se je Anžetu v suverenem duetu pridružila klaviaturistka Anja, bend pa je v nadaljevanju postregel še z Bon Jovi hitom Livin’ on a Prayer. Cyclone dokazujejo, da so se iz napak veliko naučili, da imajo jasne cilje, kar pa je najbolj važno, punca in fantje napredujejo!

Večer so zaključili kranjski black metalci Morana, ki si koncertno kilometrino prav tako še nabirajo. Na začetku je precej obetala že scenografija z logotipom skupine in ob mikrofonu postavljeno ogromno koso z lobanjo na dnu. Žal pa je vsaj z zvokovnega stališča nastop Morane prava polomija. Hreščanje, piskanje, slabo slišne kitare in tudi precej slabo ozvočen vokal sta na žalost pripeljala do tega, da je imela Morana najslabši nastop večera. Res škoda, saj je avtorski material hudo obetaven, aranžmajsko in strukturno pa dovolj razgiban in zanimiv. Slabo je tako žal izpadel tudi In Flames rušilec Episode 666 in lepo število res obetavnih komadov. A nadejam se, da bomo Morano še imeli priložnost slišati v veliko boljši luči, kar si dober avtorski material tudi zasluži. Riffi so dinamični, ritem sekcija rušilna, klaviature vse skupaj odlično popestrijo, vokal pa surov in agresiven, le še na napovedih med komadi, ki so še vedno (simpatično) zmedeni in sramežljivi bi bilo treba delati.

Če potegnem črto torej, je bil drugi Headbanging KUD pravi koncertni marathon. Organizatorji si zaslužijo vse pohvale za odlično speljan večer, za poskus oživitve KUD France Prešeren in nenazadnje tudi za to, da dajo veliko možnost kvalitetnim domačim metal bendom, da se predstavijo. Žal tokrat nismo doživeli razprodanosti dvorane kot na Heavy New Year 2, a obilica koncertov v zadnjem času pač naredi svoje. Se vidimo na Heavy New Year 3 in Headbanging KUD 3!

Fotografije: Nina Grad