Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 13.03.2008
Število obiskovalcev: 80
Cena karte: 30,00€
Kaj dobiš kadar se združi polovica članstva Living Colour, točneje povedano ritem sekcija, ki jo tvorita imeni Doug Wimbish (bas kitara) in William E. Calhoun (bobni)? Reč, ki jo oba imenujeta Head>>Fake. Fanta sta pred dvemi leti in pol obiskala slovenski Maribor. No in tako je znova prišel čas, da odrineta na novo Evropsko turnejo. Da bi pritegnila več pozornosti, sta se domislila sijajne ideje in povabila na turnejo člana zasedbe Apocalyptica Maxa Liljo. Turnejo sta poimenovala “Head>>Fake and One (Max Lilja) tour 2008”.
Tako cenjenih in renomiranih glasbenikov, kot sta Doug Wimbish in Will Calhoun nedvomno ni potrebno posebej predstavljati, ali pač na hitro? Poleg zlatega opusa z Living Colour je Calhoun v preteklosti sodeloval z imeni B.B. King, Mick Jagger, Jaco Pastorious, Harry Belafonte, Dr. John, Carly Simon, Herb Alpert, Run-DMC, Public Enemy in Mos Def, medtem ko je njegov prijatelj Wimbish sodeloval z imeni Madonna, Annie Lennox, Mick Jagger, Rolling Stones, Ron Wood, Seal, Mos Def, spisek pa še zdaleč ni dokončen. Wimbish se v maju 2008 odpravlja kot del koncertne zasedbe bivše Nightwish pevke Tarje Turunen, na novo evropsko turnejo. No v februarju 2008, pa se je po Evropi že potepal z zasedbo Tack>>Head (Little Axe plus Bernard Fowler’s Bad Dog – RockLine reportaža TUKAJ). Ker je Max Lilja čelist pri Tarji Turunen, ni več težko odgovoriti, kako sta Calhoun in Wimbish prišla v kontakt z njim.
Možakarja sta torej konstantno na koncertnih odrih, nasploh pa posebej rada vselej obiščeta prikupno Bluesiano. Calhoun je samo v decembru 2007 igral tu v dveh različnih zasedbah (Aza – RockLine reportaža TUKAJ in Unified Presence – RockLine reportaža TUKAJ), Wimbish kot “one man band” – Doug Wimbish Soundsystem (RockLine reportaža TUKAJ) ter pred mesecem kot Tack>>Head, ki so mimogrede v Bluesiani nastopili tudi v marcu 2007 (RockLine reportaža TUKAJ). Dogaja (do jaja).
To pot je Bluesiano obiskala znova konkretnejša številka obiskovalcev in očitno je šefici Gudrun končno stekel “kšeft”, kot si zasluži za svoje že več kot 20. letno garaštvo. Pred štirimi dnevi, se je prostor v Bluesiani skoraj razpočil, tako tesen je postal, ko se je vanj nagnetlo 200 obiskovalcev na koncertu Richieja Kotzena (RockLine reportaža TUKAJ).
Head>>Fake so pričeli s šovom natanko ob 22.00 uri, torej uro kasneje kot je uradno napovedan v Bluesiani vsak špil, navadno pa se začnejo v Bluesiani koncerti ob 21.30. Torej potegnili so še pol ure. Prvo besedo je imel na odru Doug Wimbish: “This is for you!”, je z mirnim tonom ogovoril najbližje pri odru na desni strani in pričel kriliti z rokami po svojih dveh “chaos pad-ih”. Kaotično piskajoča zmes zvoka, je zajela prostor v hipu in kar nekaj časa je trajalo, da sej Doug prenehal zabavati s to svojo priljubljeno igračo. Medtem sta Will in Max že pridno čakala na trenutek, da se Doug končno oprime bas kitare. “Head>>Fake is in the area!”, vpije Doug, medtem ko njegov bas sproža salve debelih akordov, skrbno vprežen v famozno Willovo ježo na bobnih. Max Lilja je kasiral v tej kombinaciji najslabši izhodiščni položaj. Kot glasbenik je omejen že samo zaradi tega, ker izhaja iz šole preigravanja klasičnih velikanov, da ne govorim o tem kako se ga dalj časa sploh ni slišalo, kadar je skušal iz čela spraviti kakšno solažico. Dougov bas ga je povsem prekril. Kadarkoli se je Doug odločil, da spremeni svoj bas v kitaro in prične divje solirati z njim, ga je Max kril s čelom. Med Wimbishovimi solističnimi sprehodi je Lilja na trenutke tako nosil vlogo vnašanja riffovskega ozadja, kot nadomestilo za kitarista Skipa McDonaldsa, kadar je govora o Little Axe (postava Skip McDonalds/Keith LeBlanc/Doug Wimbish), pri čemer so Head>>Fake vsekakor svetlobna leta stran od primerjave.
Wimbish in Calhoun sta vključila v repertoar nekaj svojih solo del in del Jungle Funk (recimo odlična skladba Trance). Pri tem je neverjetno, kako so skladbe pridobile povsem novo podobo. Skladbe solo del Douga Wimbisha, so dobile neverjeten razpon in poseben značaj, ko se jim pridružili Willovi bobni. Stopnja nepredvidljivosti in spontanosti, pa je itak glavna atrakcija, kadar sta na odru ta dva možakarja skupaj in element, ki je med vsemi gradniki Head>Fake glasbe najbolj privlačen. Dejansko je trio uprizoril pravi kaos skozi nastop. Namreč glasbe je bilo v vsakem trenutku posredovane toliko v prostor, da si silno težko sproti jasno dojemal kaj se dogaja. Edina pot je bila da se zadevi povsem prepustiš in da te odnese v svoj svet. In tako se je zgodilo. Bluesiana je posebno mesto v Avstriji in celo vselej pregovorno hladnim Avstrijcem, se mora nekje odklopiti. Zakaj se to ne bi zgodilo ravno v Bluesiani. NI dolgo trajalo, ko je kar lepo število obiskovalcev intenzivno telovadilo ob peklensko navihani funk/hip-hop ritmiki, ki je prosto plula mimo vseh žanrskih šablon. Množica različnih zvočnih vzorcev, dodatnih “podritemskih” vzorcev in nenehno krivenčenje zvokov Dougove bas kitare, ko je ta enkrat lahko igral preko nje kitarske solaže, drugič se je skorajda približal zvokom trobente, je ob Calhounovih ročnih spretnostih na bobnih našla sestro dvojčico. Vse je delovalo kljub furioznosti, na trenutke blizu kreacije psihadelične transcedentalnosti, ko vstopiš v neko zamaknjeno polje duha, pravzaprav nekakšne hipnotične omame. Doug in Will se neverjetno zaznavata. Poznata se vrsto let. Kot glasbenika sta definitivno pobratena in ko sta skupaj na odru sta pravzaprav nepremagljiva.
Doug je narekoval tempo. Izkazal se je za izrednega vodjo, skrbel je za polno mero humorja med koncertom. Denimo skladba Headfake s hipnotičnim ritomom, podkrepljena z delay pedal shranjenim vzorcem, v uvodnem delu koncerta in : “I got my mind in the area”, “Headfake’s in the area”in potem sledijo variacije na “…Will Calhoun is in the area…”, “…Gundi is in the area…” in “…Max Factor is in the area…” Od kod sta Calhoun in Wimbish prekrstila Liljo v znamko ženske maskare (ličila), ostaja uganka današnjega dne. Wimbishu je totalno dogajalo, ko se je vživljal v vlogo soliranja. Poleg tega je bil zadolžen tudi za vokale. Seveda tudi pri tem ni varčeval in zvok vokala pridno pačil preko uporabe pedal efektov. Sploh je lucidno izzvenelo ponavljanje citata: “I am invincible!”, v različnih tonalitetah, od tiste gromovnika Zeusa, do prave liliputanske.
Koncert se je odvijal zelo intenzivno. Tako se je med koncertom Calhounu močno razmajala “hi hat” činela. V neki pavzi med dvema skladbama je potekal recimo sledeč dialog.
Will Calhoun (iz ozadja Dougu Wimbishu), medtem ko pritrjuje “hi hat” činelo: “Will you give me 10 seconds?”
Doug Wimbish (iz ospredja Willu Calhounu) med nastavljanjem pedal efektov za novo skladbo: “Okey I’ll give you ten seconds.”
Will Calhoun, ki napreduje s fiksiranjem “hi hat” činele: “I’m almost there!”
Takšnih in podobnih dialogov je bilo med koncertom veliko, precej pa jih je šlo na rovaš gole zabave in tako basist kot bobnar sta vseskozi skrbela za izredno pozitivno vibracijo v prostoru. Celo ledeno hladni Max, se ni mogel ubraniti temu, da se mu, ob hudomušnih Dougovih provokacijah, obraz ni nekajkrat razlezel v širok nasmeh.
Sledile so vražje solo točke. Izvrstni Calhoun je v svojo vpletel tudi del skladbe Native Lands, kjer je igral tudi na piščal, potem pa se lotil tudi improvizacij na svojem wave bobnu. Lilja je nekaj točk bravurozno okrasil z odličnimi solažami, ki so bogatile celokupno podobo skladb. Poleg tega ni ostal dosti dolžan Wimbishu, ne Calhounu, saj je tudi sam bil oborožen s plejado pedal efektov, ki jih je pridno uporabljal za shranjevanje vzorcev in kreiranje različnih harmonij, ki so dodatno pripomogle k visokemu atmosferičnemu vzdušju. O Dougu Wimbishu niti ne gre izgubljati besed. Mojster nad vsemi mojstri.
Terrorism, ki ostro napada G.W. Busha, je ob koncu s čvrstim riffovskim motivom Douga Wimbisha pomenil enega vrhuncev koncerta. Ta je trajal reci in piši 2 uri in 45 minut. Norija. Ob koncu niso bili utrujeni le glasbeniki, pač pa tudi mi. Pošteno so nam jih nasuli po ušesih to pot. Dogajanja je bilo zares v izobilju. Edini problemček je bil zvok, ki ni bil enakomerno razporejen. Max je bil žal zaradi tega resnično v podrejenem položaju.
Head>>Fake je dolžan obiskati vsak ljubitelj Living Colour, kajti tudi energija in podoba Head>>Fake ritmov ne skriva dejstva, da jabolko ni padlo (pre)daleč od drevesa. Absolutno pa si morajo ogledati zadevo bobnarji in basisti, profesionalni ali amaterski. Skratka glasbeni sladokusci in gurmani, kot tudi dekleta, ki rade plešejo. Head>>Fake je povsem unikatna izkušnja in z Maxom Liljo to pot še posebej posrečena kombinacija. Ta je dala glasbeni podobi Head>>Fake dodatni ustvarjalni prostor, za osvajanje novih glasbenih dimenzij, ki jih takšno svobodnjaško eksperimentiranje sicer za svoj razvoj in obstoj krvavo potrebuje. Še ena nepozabna izkušnja v Bluesiani je za nami! Le koliko jih še sledi? Človek res ne ve včasih, komu se naj zahvali za vse to. Čarobno.
Galerija slik
