Pink Floyd: Ummagumma

0 63

Založba: EMI Records
Datum izida: 7. 11. 1969
Produkcija: Pink Floyd & Norman Smith
Dolžina albuma: 86.11 min
Zvrst: Psychadelic Rock/Progressive Rock/Avantgarde
Ocena: 8.5/10


Prva leta po odhodu “norega diamanta” Syda Barretta so bila za Pink Floyd nedvomno izjemno turbulentno obdobje z nenehnimi obširnimi studijskimi in koncertnimi eksperimentiranji, ki so vključevala iskanje ustrezne, nove zvočne definicije, ki bi dokončno presekala s Sydovo psihadelično-space rockovsko dediščino in jih predstavila kot skupino s svojo popolnoma prepoznavno glasbeno vizijo in zvokom. Psihadelična 60-a so se počasi bližala svojemu epilogu, temelji progresivnega rocka so bili vmes že postavljeni, a eni izmed glavnih utemeljiteljev vseh eksperimentalnih oblik rock glasbe so se še vedno lovili in preživljali manjšo krizo zvokovne identitete.

Na obeh predhodnih albumih, “A Saucerful Of Secrets” (1968) ter “More” (1969), se jim je posrečilo predstaviti talente Sydovega naslednika, kitarista in glavnega pevca Davida Gilmourja, kateri je poleg basista/pevca Rogerja Watersa postopno postal eden izmed dveh ključnih kreativnih nosilcev zasedbe v kateri so tedaj še vedno vladali razmeroma demokratični procesi, čeprav so bili že tedaj prepoznavni po tem, da je vsak član v studiu snemal ločeno. Oba omenjena albuma sta bila vrhunska izdelka psihadeličnega/zgodnjega progresivnega rocka. Pink Floyd pa so, kljub temu še vedno ostajali kultna vendar relativno obskurna skupina, brez opaznejših komercialnih uspehov v tujini, če se ne upošteva uspeha njihovih prvih singlov iz Sydovega obdobja. Kljub temu se še zdaleč niso nameravali odpovedati nenehnemu eksperimentiranju, ki ponavadi ni imelo veliko skupnega z melodičnimi in hitro dostopnimi oblikami rock glasbe.

Dvojni album “Ummagumma” je bil brez dvoma najbolj eksperimentalen, obskuren in avantgarden projekt v njihovi zgodovini. V svojem studijskem delu je bil nepredvidljiva mešanica vseh dotedanjih psihadeličnih eksperimentov, popolnoma spontane avantgarde in posameznih inštrumentalnih talentov posameznih članov zasedbe. Za ta izdelek so se Pink Floyd odločili, da ga bodo izdali v obliki dvojnega projekta, ki bo razdeljen na koncertni in studijski del. Za tisti čas je bila to brez dvoma nadvse originalna poteza, obenem pa je zagotavljala gotov uspeh, saj so vsi tisti, ki se nikakor niso mogli prebiti skozi zahtevni studijski del, našli zadoščenje v koncertnih posnetkih.

Koncertni del albuma, ki obenem predstavlja tudi prvi del projekta “Ummagumma”, je veliko bolj dostopen kot njegov studijski del. Pravzaprav gre za njihov prvi koncertni album, ki je dragocen dokument tega zgodnjega psihadeličnega obdobja skupine, ki je ravno tu doživelo svoj vrhunec. Posnetki izvirajo iz nastopov leta 1969 v Birminghamu in Manchestru. Med izvedbami prevladujejo večinoma njihove priljubljene space rockovske stvaritve iz zgodnjih dni. Na prvem mestu je to vselej popularna “Astronomy Domine”, edina izvedba iz Sydovega obdobja (“Interstellar Overdrive”, katerega so tedaj prav tako izvajali, so se odločili zaradi ne povsem jasnih vzrokov izpustiti). Ta izvedba se je opazno razlikovala od Sydovega originala, saj je vsebovala Gilmourjev in Wrightov vokal in prvi verz se je tu dvakrat ponovil. Inštrumentalna sekcija je bila prav tako razširjena, pred iztekom v zadnji del je vsebovala tudi daljši Wrightov solo na orglah. Tu se je nahajala tudi odlična izvedba “Careful With That Axe, Eugene”, zanimive progresivno rockovske inštrumentalne skladbe, katere studijska verzija je prvič izšla na zbirki “Relics” (1971). S svojimi dramatičnimi zvoki orgel, preprosto linijo bas kitare in Watersovim vreščanjem (slednje je postalo njegov značilen element na nekaterih kasnejših Floyd stvaritvah) postopno ustvarja napeto vzdušje, katero se ohrani tudi ko se izvedba razvije v daljši inštrumentalni jam. Space rockovski eksperiment “Set The Controls For The Heart Of The Sun” je bila še ena izmed tisti čas obveznih koncertnih izvedb. Ta verzija je bila opazno razpotegnjena ter vsebovala še nekaj več dinamike, sploh kar se tiče uporabe elektronskih efektov, vzdušje pa je bilo tudi opazno bolj orientalsko zveneče. Zaključna izvedba avantgardne mojstrovine “A Saucerful of Secrets” se je prav tako opazno razlikovala od svoje studijske verzije. Zvoke cimbal v uvodni sekciji je nadomestil bas, prav tako vsebuje več delnic na orglah in bogatejšo zaključno sekcijo v kateri se postopoma na dramatičen način vključijo vsi inštrumenti. To izvrstno verzijo je publika ustrezno nagradila z bučnim aplavzom. Do njihovega prvega uradnega koncertnega albuma “Delicate Sound Of Thunder” (1988) je moralo miniti skoraj dvajset let, kar se zdi prav neverjetno. Še bolj čudno deluje to, da če ne štejem “Is There Anybody Out There” (2000), ta koncertni del “Ummagumma” (za zdaj) ostaja njihov edini uradni koncertni posnetek iz Watersovega obdobja.

Studijski oz. drugi del albuma je bil izlet v popolnoma spontane, izjemno eksperimentalne solo stvaritve vseh štirih članov in slednje bi lahko najlažje opisal tudi s prevodom besede “Ummagumma”, ki je angleški slengovski izraz za seksualne rekreativne dejavnosti. Natanko tako pa tudi zveni večina izmed teh kompozicij, ki so bile gotovo ustvarjene pod delovanjem najrazličnejših psihoaktivnih substanc (njenih lažjih oblik brez dvoma), čeprav za to ni bilo nikoli nobenih potrdil s strani članov skupine (in jih tudi nikoli ne bo). Večina poslušalcev, ki poznajo samo kasnejše, radiu prijazne stvaritve te skupine, bi ta studijski del zagotovo že po prvem poslušanju označili kot nekaj popolnoma neprebavljivega, a glasbeni gurmani bodo hitro odkrili njegove številne skrite čare, ki se skrivajo predvsem v posameznih visoko napetih atmosferičnih trenutkih, ki se nahajajo znotraj posameznih popolnoma spontanih sekcij. Te so razdeljene na štiri dele, s tem, da je vsak posamezen član skupine na njih dobil prostor za predstavitev svojih lastnih kompozicij. Ne gre prezreti tudi odlične, popolnoma unikatne, psihadelično obarvane naslovnice dolgoletnega Floyd sodelavca Storma Thorgersona, ki predstavlja prostorsko menjavanje postavitve posameznih članov zasedbe, dokler ni slika v portretu popolnoma majhna in nerazločna. Levo ob stolu je mogoče videti tudi vinilko z glasbo iz filma “Gigi”.

Prvi je svoje eksperimentalne simfonične vizije predstavil klaviaturist Rick Wright s suito “Sysyphus”, avantgardno štiridelno suito o tragičnem liku iz grške mitologije, ki je obsojen na to, da v podzemlju vedno vali skalo na vrh hriba vendar vsakič, ko s skalo doseže vrh slednja pade po hribu navzdol (in tako vedno znova brez konca in kraja). Gre za izjemno eksperimentalno in psihadelično stvaritev, kjer Wright prek menjavanja simfoničnih aranžmajev na klavirju, orglah in melotronu ustvarja izjemno raznolika vzdušja. Vzdušje v prvi sekciji, kjer prevladujejo dramatični zvoki melotrona in orgel, je izjemno mračno in na dober način pričara podobo večnega kaznjenca, ki mora v Hadu prestajati peklenske muke. Drugi del, kjer prevladuje nežna melodija na klavirju je precej bolj subtilen. Že proti koncu druge sekcije pa nastopi obširna kakofonija z dodatnimi avantgardnimi tolkalnimi vložki na Masonovih timpanih, čudaških efektih, ki spominjajo na vreščanje opic in Watersovimi neartikuliranimi okraski na basu. Zaključna, četrta sekcija zaradi temačnih orkestralnih zaves na melotronu nekoliko potegne na nekatere zgodnje stvaritve King Crimson, čeprav vmesni zvoki orgel in efekti, ki spominjajo na oglašanje ptičev nekoliko umirjajo mračno vzdušje. Temu navkljub so zaključni kakofonični zvoki orgel in rožljajočih efektov nadvse srhljivi in popolnoma obskurno psihadelični. S “Sysyphus” se je Wright na albumu ponovno predstavil ne samo kot izvrsten klaviaturist, temveč tudi kot izjemen mojster raznolikih vzdušij in tvorec enega izmed boljših delov tega albuma. Mračno in napeto, ponekod celo rahlo epsko vzdušje, ki oživi tragični Sizifov lik je tisto, ki naredi to popolnoma spontano avantgardno kompozicijo tako privlačno.

Sledi Watersovova solo točka z “Grantchester Meadows”, ki je prijetna pastoralna psihadelična folk balada z njegovim petjem in igranjem na akustični kitari. Vmes se prek posebnih nasnetih efektov skozi celotno skladbo sliši žvrgolenje ptičev, ki ustvari vzdušje kot, da bi bila skladba posneta nekje sredi travnika. Sredi skladbe se lahko sliši tudi oglašanje in polet neke preveč napete goske. Watersovo besedilo opisuje pastoralna idila tipične angleške vasice Grantchester, ki je rojstni kraj Watersovega kasnejšega “najboljšega prijatelja” Davida Gilmourja. Po mračnem “Sysyphus” je bil to nadvse dobrodošel in sproščujoč trenutek albuma, čeprav ne spada med ene izmed tistih Pink Floyd klasik, katere se poslušalcu za vekomaj vtisnejo v srce. Ta folk balada je bila sicer tipična za tedanji Watersov stil pisanja glasbe, kar je bilo kasneje razvidno tudi na njegovem solo prvencu “Music From The Body” (1970) ter na “If” z naslednjega Pink Floyd albuma “Atom Heart Mother” (1970). Proti koncu skladbe nastopi znameniti, če ne že skoraj legendarni efekt, ko se sliši nadležno, vse bolj glasno brenčanje muhe, ki traja vse do trenutka, ko nekdo ne prikoraka po stopnicah ter jo udari s časopisom.

Waters pa ne bi bil Waters, če ne bi poleg najbolj dostopne stvaritve na albumu prispeval tudi najbolj avantgardno in obskurno. Sledi namreč ultra čudaška stvaritev z nič manj čudaškim imenom – “Several Species of Small Furry Animals Gathered Together in a Cave and Grooving with a Pict”, katero lahko brez problemov označim kot avantgardni vrhunec albuma in glavnega kandidata za najbolj odtrgano stvaritev v povesti skupine. Ta čudaški Watersov eksperiment vsebuje številne obskurne efekte, značilne za zvrst musice concrete, kakršna se je ponavadi povezovala z nekaterimi stvaritvami Franka Zappe. V tem primeru gre za izjemno obskurno, popolnoma odštekano mešanico zvočnih efektov ter Watersovih vokalnih spakovanj, ki spominjajo na oglašanje ptičev in raznih glodavcev. Waters je pri tem uporabil številne snemalne efekte pri nastavljanju hitrosti in razne manipulacije na mikrofonu. Še posebno groteskno pa izpade njegovo popolnoma nerazločno in nerazumljivo vokalno spakovanje s škotskim naglasom (Pikti so bili antični predniki Škotov in od tod dobi ta poteza vsaj nekaj logike). Na koncu njegovega momljanja se lahko ob pozornem poslušanju in upočasnjenem posnetku sliši “thank you”. Vmes pa se ob upočasnjenem predvajanju nahaja tudi “skrito sporočilo”, kjer se lahko Watersa sliši reči “that was pretty avantgarde wasn’t it?” Bolj se res ne bi mogel strinjati s to trditvijo.

Na zanimivi, po večini akustični kompoziciji “The Narrow Way”, katera je razdeljena v tri sekcije pa dobi svojih “pet minut” tudi Gilmour, ki predvsem v prvi sekciji na akustični kitari ponudi nekaj svojih tipičnih bluesy pasaž. V ozadju se ves čas slišijo nenavadni efekti. Druga sekcija, odigrana na električni kitari, je precej bolj obskurna in prav tako vsebuje številne psihadelične zvoke. Zaključna sekcija, katero se lahko označi celo kot enega najboljših trenutkov albuma, pa vsebuje Gilmourjev prepoznavni žametni vokal ter odlično zaledje slide kitare, meltrona in klavirja. Od vseh trenutkov na albumu je ta še najboljši uvid v njihovo zvokovno prihodnost, predvsem po zaslugi Daveovega vokala, sanjavih slide pasažah na kitari in eteričnih zvokov klaviatur, ki so kasneje postale neločljivi del zvoka iz njihovega najboljšega obdobja. Zanimivo je, da ima sleherna izmed treh sekcij različen tempo in zvok. Gilmour je poleg običajnih vokalov in kitare tu odigral tudi bas, klavir, melotron in bobne ter tako uspešno dokazal svoje multi-inštrumentalne sposobnosti. To kompozicijo bi se lahko označilo kot nekakšno ustrezno ravnovesje med obskurnimi avantgardnimi psihadeličnimi efekti in melodičnimi inštrumentalnimi akustičnim pasažam, ki prevladujejo na studijskem delu albuma.

“The Grand Vizier’s Garden Party”, je zaključni Masonov inštrumental v treh delih ter še eden izmed avantgardnih vrhuncev albuma, saj vsebuje vrsto avantgardnih zvokov na njegovih tolkalih. “Velikega vezirja otomanskega imperija” Masona v prvi sekciji za kratek čas na flavti spremlja njegova tedanja žena Lindy. To pa je tudi najbolj melodični trenutek celotnega inštrumentala, kajti že z nastopom druge sekcije sledi vrsta obskurnih, psihadelično zvenečih tolkal, ki po večini zvenijo kot, da bi nekdo udarjal ob dno kuhinjskih loncev. Vse skupaj zveni precej kakofonično in popolnoma spontano, stvar trenutnega navdiha, ki nikakor ne uspe ustvariti neke prave atmosfere, tako kot je uspelo večini izmed prejšnjih solo kompozicij. V zaključku te sekcije Mason z obširnim solotom na bobnih vseeno demonstrira zakaj danes velja za enega najbolj vplivnih bobnarjev. Zadnji del kompozicije in obenem tudi studijskega dela albuma se konča s kombinacijo flavte in tolkal ter traja manj kot eno minuto. Od vseh posameznih štirih sekcij na albumu je ta daleč najmanj zanimiva in če ne bi bilo vmes dobre zaključne bobnarske solaže je ne bi prav nič pogrešal.

“Ummagumma” je bil, vsaj kar se njegovega studijskega dela tiče, brez dvoma eden najbolj avantgardnih in kontroverznih projektov v zgodovini rock glasbe, ki je bil izjemno obskuren celo za najrazličnejšim glasbenim eksperimentom na široko odprto glasbeno obdobje iz konca 60-ih. Za Pink Floyd tedaj ni bilo prav nobenih ovir in meja, da bi se uveljavili kot najbolj eksperimentalna britanska rock skupina tistega časa, glasbeno občestvo pa je bilo tudi mnogo bolj odprto za tovrstne podvige kot je danes in jih je znalo tudi ustrezno nagraditi (vsej njegovi obskurnosti navkljub je bil to njihov prvi album, ki se je prebil med sto najboljših na ameriški glasbeni lestvici in tudi na domačih tleh je dosegel zelo solidno, tisti čas najuspešnejšo uvrstitev od vseh dotedanjih albumov). To je album, katerega bodo kot celoto (in ne samo njegov dostopnejši koncertni del) znali ustrezno ceniti samo glasbeno najbolj odprti poslušalci z bolj zahtevnim okusom, kakršnih danes žal ni več veliko. Med njimi zagotovo tudi vsi pravi ljubitelji skupine. “Ummagumma” nikakor ni bila ena izmed tistih Pink Floyd mojstrovin, ki sodijo v sleherno gospodinjstvo, a si je album ne glede na vse svoje pomanjkljivosti prislužil pomembno mesto med albumi, ki so pomagali pri definiciji progresivnega rocka in sodobne eksperimentalne glasbe nasploh. Na ta način ostaja čudovit primer popolne spontanosti in neobremenjenosti z mnenji založbe ali menedžmenta ter produkt nekaterih veliko bolj preprostih časov.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
CD1 (koncertni album):
1. Astronomy Domine (8:29)
2. Careful With That Axe, Eugene (Instrumental) (8:50)
3. Set the Controls for the Heart of the Sun (9:12)
4. Saucerful of Secrets (12:48)

CD2 (studijski album):
1. Sysyphus, Pt. 1 (1:08)
2. Sysyphus, Pt. 2 (3:30)
3. Sysyphus, Pt. 3 (1:49)
4. Sysyphus, Pt. 4 (6:59)
5. Grantchester Meadows (7:26)
6. Several Species of Small Furry Animals Gathered Together in a Cave and Grooving with a Pict (4:59)
7. Narrow Way, Pt. 1 (3:27)
8. Narrow Way, Pt. 2 (2:53)
9. Narrow Way, Pt. 3 (5:57)
10. Grand Vizier’s Garden Party: Enterance, Pt. 1 (1:00)
11. Grand Vizier’s Garden Party: Entertainment, Pt. 2 (7:06)
12. Grand Vizier’s Garden Party: Exit, Pt. 3 (0:38)

Zasedba:
David Gilmour – vokal, kitara, orgle, klavir, bas kitara, bobni, melotron
Roger Waters – bas kitara, vokal, akustična kitara, gong, efekti
Richard Wright – orgle, klavir, klaviature, vokal, melotron
Nick Mason – bobni, tolkala, timpani, efekti

Gostujoči glasbenik:
Lindy Mason – flavta

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki