Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Massive Attack
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 52:31
Ocena: 4/5
Očetje trip hop-a Massive Attack se po sedmih letih od kar je izšel njihov poslednji pravi studijski album “100th Window” vračajo z novim izdelkom “Heligoland”. Ime se nanaša na nemški arhipelag lociran v severnem morju Helgoland, po nekaterih razlagah pa naj bi smiselno povzel združitev besed “Hell”, “Ego” in “Land”.
Lahko rečemo, da je bilo sedem let vrednih vsega čakanja. “100th Window” je, po odličnem predhodniku “Mezzanine” prinašal kljub temu, da se je trudil ponuditi drugačen zvok in da je bil zaznamovan s še več zvočne manipulacije in preizkušanja, po drugi plati precej izrazne suhoparnosti, saj je izgubljal rdečo nit, zlasti na rovaš daljših razpotegnjenih delov, ki je prej kradla čas, kot prinašala poslušalcu uporabno informacijo, ali “uporabno kost za glodanje”.
“Heligoland”, več kot 20. minut krajši album od svojega predhodnika, po eni strani nadaljuje zgodbo zvočne emulacije predhodnika, obenem pa vrača kompaktnejšo obliko pesmi in zlasti temačno atmosfero, ki je zaznamovala album “Mezzanine”. Torej združuje spremembe, ki jih je prinaša “100th Window” z atmosfero “Mezzanine”. Verjetno je k tej zgodbi s srečnim koncem, ki zaznamuje “Heligoland”, doprinesla tudi vrnitev Daddy G-ja v zasedbo. Album je torej znova bolj zgoščen, v osnovnih figurah jasneje definiran, poleg tega pa seva zrelost eksperimentalnega kombiniranja kolažev same ritmike, ki jo gradi skupina z uporabo elektronskih ritmov, dodajanjem podritmov programskih vzorcev, občasnim izpostavljanjem zvoka bas kitare, preko katerega polaga okruške jazz glasbe, ki bazirajo večinoma na klasičnem klavirju, zvoku sintetizatorjev, porekla starejše izdelave in pihalih. Torej album, ki so ga po manj zanimivem “100th Window” Massive Attack že kar krvavo potrebovali, da jih spravi v galop “pravih razpoznavnih tirnic”, v katerem najlažje jašejo.
Bizarnost Massive Attack zvoka je bila vedno ključ do uspeha. Ne le to. Reč je silila v uho, obenem pa privlačila in vznemirjala s “čudaštvom” samega pristopa v eksperimentiranju z zvokom. S pionirsko izzivalnostjo je pognala v tek celo razvojno vejo novega glasbenega gibanja (trip hop), ki je dala rojstvo mnogim skupinam, katere so nadgrajevale in razširjale meje izvorno začrtanega dometa Massive Attack dimenzije. Danes seveda duet Massive Atrack ne izumlja česa novega, a ostaja zvest svoji viziji. V glasbenem oziru posebni in še vedno zelo zanimivi.
Hipnoza upočasnjene ritmične podlage funkcionira tudi to pot v značilni Massive Attack maniri, soočamo se s pričakovano uporabo jazz vzorcev, ki jih producira zlasti starokopitni melos pihal (saksofoni, trobente, pozavne) vzeti iz petdesetih let davne preteklosti. Preko tega se vzpenja v produkcij barve povsem opran vokal, ki vnaša led, melanholijo, morbido in tesnobo. Ta dosega različne učinke v doseganju razpoloženja in občutkih, ki se rojevajo ob poslušanju. Lahko povzroča namerno disonanco, ki poudarja razpoloženjsko stanje, a z mero kabaret pridiha, kot je to v skladbi albuma Flat On The Blade. Ta trik dosegajo v skladbah tudi po drugi poti. S kombinacijo vzorcev klasičnega klavirja ali retro zvokov sintetizatorja in bolj čvrstimi ritmičnimi prijemi, kot je to v skladbah Babel, Paradise Circus ali otvoritveni, v aranžmajih skladb tega albuma najbolj duhovito razgibani Pray To A Rain. In temna atmosfera Rush Minute, z dodano kopreno kitare? Ujame celo blagi pridih, ki ne skriva leta poslušanja post punk glasbe, druge polovice osemdesetih.
Splitting The Atom, izdan oktobra 2009 kot single, je odklon na albumu in zanj, kot celoto, sicer ni reprezentativen. Zgrajen na invazivni melodični dostopnosti minimalizma zaspanega plesnega ritma ploska rok in banalne uporabe retrogradnih tonov zvoka orgel, preko katerega je dodan preliv kar treh vodilnih vokalov, gre za trik s katerim skupina razbija omenjeno banalnost, a ne uspeva doseči tako zanimive kombinacije kot je to kontrast minimalzma uporabljen v skladbi Psyche ženskega vokala in repetitivnega kitarskega vzorca, ki sicer skozi skladbo z nalaganjem zvočnih plasti graduirano poudarja atmosferično globino.
Sicer obče sanjavo atmosfero, počasneje orientirane ritmike, občasno dozirajo s hitrejšo ritemsko podlago, ki si celo sposoja nekaj trikov od učencev Portishead, kot je to v Atlas Air, kar ni ravno hvale vredno.
Skupina je znova sestavila material za album iz mnogo studijskih seans v katerih je preizkušala, združevala in odkrivala ideje družba mnogih glasbenikov. Izmed vse kopice motivov, ki so nastajali, sta povratnik Daddy G (po domače Grantley Marshall) in Roberto Del Naja izbrala le peščico. V sedmih letih se je uporabnega materiala nabralo v izobilju in tako ni bilo težko postreči z nekaterimi svežimi triki, ki poganjajo dinamično kolesje novega albuma. Sodelovanje mnogih glasbenikov, kot gostov, je že ustaljena praksa studijskih albumov Massive Attack. Nekatere ideje, tudi takšne, nastale v sodelovanju z izvajalcem kot je Mike Patton, so bile zavrnjene. A sodelovanja preostalih, kot so (že predhodno preverjeni) Horace Andy, Martina Topley-Bird, kitarist Adrian Utley (Portishead) ter nadalje “novinci”, ki pa to še zdaleč niso, Damon Albarn (Gorilazz, Blur), pevka Hope Sandoval, Guy Garvey, Tunde Adebimpe, Jerry Fuchs, prinašajo zahtevano prevetritev, razgibanost skladbam, kot tudi barvne prelive kreiranih vzdušij. Seveda se pojavi strah koliko posredovanih idej gostov odpade na posnemanje izvornih skupin, katerim pripadajo gostje in v kakšni meri lahko te prekrijejo osnovo figure, ki jo definira Massive Attack glasbeni izraz. Brez skrbi. Uravnilovka se obrača skozi “Heligoland”, z izjemo opazke v Atlas Air, konstantno v prid prepoznavnosti Massive Attack zvoka.
Sicer zelo dober novi Massive Attack album, bo verjetno obvisel v sivini manjše opaznosti, kot potencialna tarča primerjalne analize tehtanja kvalitet poslednjega Portishead dosežka “Third”, ki so se po dolgoletnem premoru znova prebudili in “Mezzanine”, kar je gotovo lahko do albuma “Heligoland” zelo krivično. “Heligoland” ne prinaša nivoja “Mezzanine”, bo pa 100% osrečil vse ljubitelje te skupine in nagradil njihovo sedemletno čakalno dobo.
Zasedba
Robert Del Naja – vokal (3.,8.,10.), programiranje, klaviature, aranžmaji
Daddy G – vokal (3.), aranžmaji
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Tunde Adebimpe – vokal (1.)
Martina Topley-Bird – vokal (2. & 6.)
Horace Andy – vokal (3. & 4.)
Guy Garvey – vokal (7.)
Hope Sandoval – vokal (8.)
Damon Albarn – vokal (9.), klaviature, bas kitara
Neil Davidge – programiranje, klaviature, kitara, bas kitara
Tim Goldsworthy – programiranje,klaviature
Dan Brown – programiranje, kitara
Stew Jackson – programiranje, kitara
Dan Austin – programiranje, klaviature
Evan Dickinson – programiranje, klaviature
John Baggott – klaviature
Adrian Utley – kitara
Dave Sittek – kitara
Harry Brown – pihala
Noel Langley – pihala
Chris Storr – pihala
Andy Grappy – pihala
Stuart Gordon – aranžmaji za godala (7.)
Billy Fuller – bas kitara
Damon Reece- bobni
Jerry Fuchs – bobni
Produkcija
Robert Del Naja & Neil Davidge
Seznam skladb
1. Pray for Rain (6:43)
2. Babel (5:18)
3. Splitting the Atom (5:15)
4. Girl I Love You (5:26)
5. Psyche (3:23)
6. Flat of the Blade (5:29)
7. Paradise Circus (4:58)
8. Rush Minute (4:48)
9. Saturday Come Slow (3:42)
10. Atlas Air (7:47)
