Izvajalec: Gahan, Dave
Založba: Mute Records
Izid: year
Ocena: 3/5
Drugi studijski album pevca skupine Depeche Mode naslovljen s “Hourglass” je obrat, ki ga od glasbenika, kateri pripada veliki skupini in se odloči za solo album ne bi pričakoval. Navadno je osnovni motiv za takšno odločitev v primerih, ko je tvoje ime veliko, da izraziš nekaj striktno svojega, česar ti pač umetniški prostor izražanja znotraj matične skupine ne dopušča. Brez dvoma je imel tudi Dave nekaj podobnega v mislih, preden se je lotil snemanja “Hourglass” nasploh, če se ob tem naslonimo ob njegov samostojni studijski prvenec “Paper Monsters”, ki je bil drugačen album, za Davea mnogo bolj drzen v eksperimentalnem smislu.
“Hourglass” je zelo podoben tistemu kar lahko slišimo danes pri Depeche Mode oziroma tisto kar nam ta skupina ponuja nekako od leta 1993 pa navzgor. Očitno je, da se je Dave naučil v tej skupini tudi komercialnega razmišljanja, zato je kitare, ki so prednjačile na albumu “Paper Monsters”, kar je bila nedvomno pozdravljena pogumna poteza v očeh kritikov s strani Davea, umaknil, v ospredju pa so se tako znašli elektronski vzorci in klaviature v vseh znanih mavričnih oblikah, ki pa ne prinašajo česa posebnega, novega, izzivalnega ali karkoli drzno sveže glasbeno dimenzioniranega, ki bi premaknilo Zemeljsko os. Vse na Hourglass gravitira namreč k dejstvu, da je studijski album “Playing The Angel” (2005), kateremu so Depeche Mode za razliko od v absolutno temo pogreznjenega “Exciter” (2001) znova vdahnili žarek “Violator” (1990) svetlobe (hit Precious), prinesel visoko sprejemanje in odobravanje s strani kritične mase, Depeche Mode, so se znašli znova v fokusu množice in “Hourglass” je po tej plati logična poteza, ki išče podobno prepoznavnost.
Ne razumite napak. Ta album je produkcijsko silno bogat in dovršen. Ponuja natanko to v čemer je Dave Gahan najboljši. Njegov vokal, nižje intoniran, je znova popolno izkoriščen. Prepričljivo tava “izgubljen” v kolažu turobnega prepleta modernih industrial groove-ov, mestoma vključenih ponavljajočih se vzorcev alternativno zminimaliziranih kitarskih “razmazov”, skozi vprašanja izgubljenih ljubezni, o življenju, o smrti, o religiji, o odrešitvi, o reafirmaciji sebe in njegov vokal znova jasno zapolnjuje tisto, z racionalno prisebnega vidika analize, nepremostljivo brezno med večno izzivalnostjo elektronskih obuval in klasičnimi organsko naravnanimi zvoki.
Dave je znan mojster in obvladuje svojo veščino, ki jo je popolno izpilil pri Depeche Mode, da deluje njegov pristop edinstveno. A ta edinstvenost se to pot obnese le toliko, da lahko govorimo o visoki kvaliteti tako po razpoloženjski, kot izvedbeno komponistični plati, ki pa bi bila z nekaj piljenja dober vzvod za novi Depeche Mode album, kar prinaša neke vrste Pirovo zmago. Že sam turoben pričetek albuma z Saw Something, podobno obskurno zaviti mehki tehno žalostinki Endless ali Insoluble, pomešane z žarki svetlobe antemičnih Kingdom, Use You in A Little Lie, potrjujejo, da možakar zna najti melodijo, perfektno pisano na njegovo (znova žal) Depeche Mode kožo. Deeper And Deeper je pravo in edino presenečenje albuma “Hourglass”. Gahan je v njem skrivenčeno odrezav, agresiven in popačeno hropeč in v celokupnem seštevku neverjetno nadležen. Več tovrstnih eksperimentov albumu “Hourglass” definitivno ne bi škodovalo. 21 Days znova vleče na gospel-iranje, prvič prestrežene z izidom albuma “Songs Of Faith And Devotion”, s tipično slečenim kitarskim ščepcem, ki ga zgolj za make up “popravke” uporabljajo kolegi kje drugje kot znova pri Depeche Mode. Ah ponavljam se.
Trenutek mentalnega stanja duha umetnika, s katerim je pogojen njegov trenutni kreativni navdih glasbene ekspresije in potreba po tem, da iščeš svobodni prostor ustvarjanja zunaj zabetoniranih pravil, ki jih narekuje sobivanje znotraj velike skupine gor ali dol, a večinoma sanjave pesmi žalovanja v omenjeno vzorčenje, ki ne sega praktično niti za ne sam korak stran od smernic Depeche Mode, deluje preko albuma vse preveč rutinsko in premišljeno, da bi lahko govorili o čem posebnem in še neslišanem na “Hourglass”. To je album, ki ga imajo fani Depeche Mode že davno doma in jim je zelo všeč.
Zasedba
Dave Gahan – vokal
Tony Hoffer – kitara, miks
John Frusciante – kitara
Niko Stoessl – kitara, spremljevalni vokal
Kevin Murphy – čelo
Karl Ritter – dobro
Jenni Muldaur – spremljevalni vokal
Andrew Phillpott – kitara, bas kitara
Christian Eigner – bobni
Produkcija
Dave Gahan, Andrew Phillpott & Christian Eigner
Seznam skladb
1. Saw Something (5:14)
2. Kingdom (4:34)
3. Deeper and Deeper (4:34)
4. 21 Days (4:35)
5. Miracles (4:38)
6. Use You (4:48)
7. Insoluble (4:57)
8. Endless (5:47)
9. A Little Lie (4:53)
10. Down (4:34)
Trajanje albuma: 48.38
BONUS DVD:
1. Hourglass – A Short Film (17:52)
2. Kingdom (promotional video)(4:33)
3. Hourglass – The Studio Sessions (20:03)
3a. Saw Something
3b. Miracles
3c. Kingdom
3d. A Little Lie
4. Endless – video montage (3:44)
