Avtor: Rok Klemše
Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden Am Woerhersee / Avstrija
Datum koncerta: 09.11.2007
Število obiskovalcev: 170
Cena karte: 32€ (na dan koncerta 35€)
Končno! Moj prvi obisk s strani članov RockLine tima tako opevane Bluesiane! Prav kmalu sem spoznal da ne zastonj, saj gre za klub z izredno atmosfero, fantastičnim ambientom in prijaznim osebjem. Mali klub v objemu avstrijske koroške s simpatično lastnico, gospo Gudrun na čelu, je že v svojem dvajsetem letu obratovanja, v tej spoštovanja vredni karieri pa je na odru Bluesiane švicala malodane celotna svetovna glasbena smetana (kvalitetne glasbe, da se razumemo). Na to opozorijo s fotografijami samih legend, ki prekrivajo malodane vse stene in samo hiter pregled oktobrskega koncertnega repertoarja; od Vernona Reida, Douga Wimbisha in razloga mojega prvega (in prav gotovo ne zadnjega) obiska Bluesiane – Devil’s Slingshot.
Devil’s Slingshot je trio zavidljivih imen, ki vsakemu glasbeniku dvignejo obrvi in spustijo čeljust – na bas kitari, gospod Billy Sheehan, eden najbolj spoštovanih basistov na planetu, večkrat oklican za sploh številko ena, mojstra številnih zasedb, od Talas, Mr. Big, Niacin, Steve Vai in David Lee Roth. Na kitari in klaviaturah virtuoz Tony MacAlpine, ki ga poznamo iz zasedbe Planet X in kot kitarista pri Stevu Vaiju, Vinnie Moore-u, ter kot odličnega solo glasbenika. Za baterijo, nori Avstralec, Virgil Donati, prav tako poznan iz zasedbe Planet X, sicer pa je svoje rokice in nogice posodil že celi plejadi svetovnih glasbenikov. Ja, to je hudičev trio, Devil’s Slingshot!
Vrata v Dantejev Pekel so se petnajst pred deseto vendarle odprla ko so ob bučnem vzklikanju kake 200 glave množice na oder pritekli veliki trije. Brez obotavljanja so zažgali s komadom Winter in Osaka s solo plošče MacAlpine-a Premonition, in sicer ne čisto polna Bluesiana (temu je gotovo botrovala ne prav prijazna cena) je bila v zraku. Trojica je kar dve uri jemala sapo, Tony MacAlpine z natančnim soliranjem in zažigalnimi, na trenutke že skoraj thrasherskimi riffi (kot na primer v naslednjem komadu Nederland, z Devil’s Slingshot albuma Clinophobia), Virgil Donati z preciznimi udarci, ultra tehničnim bobnanjem, klasičnimi prehodi in ubijalsko duplo, veliki Billy Sheehan pa z le sebi lastnim neverjetnim basiranjem, s povsem samosvojimi, unikatnimi tehnikami dvojnega tappinga, akordov, kontroliranega feedbacka in kar lastnoročnege capodastra. A fantje so daleč od brezdušnih tehničarjev, saj brez težav preskočijo z nadzvočnega soliranja v prelepe, sanjske melodije, ki jih izdatno podkrepi MacAlpine s klaviaturami, saj je Tony klasično šolan pianist, navdih pa išče predvsem pri Chopinu. Z Empire in the Sky nas je Tony ponovno vrnil k svoji solo karieri, in sicer na svoj prvenec Edge of Sanity, z naslovnim komadom pa še na svoj zadnji izdelek Chromaticity. Z Lay Off so nam predstavili Clinphobio (mimogrede, klinofobija je fobija pred spanjem), z Don’t Look Down pa je na svoj račun končno le prišel Sheehan in dodobra predstavil svoje osupljivo basiranje. Zanimiva je legenda, kako je Sheehan začel z igranjem, sprva kitare. Svoji sestri je nenehoma kradel akustično kitaro, in si razumljivo kmalu zaželel električne. Njegova stara mama je dejala, da preko njenega trupla, in glej ga zlomka stara je šla kmalu rakom žvižgat, Billy pa si je z dediščino kupil prvo električno kitaro. No, ko pa je prvič videl Tima Bogerta (Vanilla Fudge) je kitaro hitro zamenjal za bas, postal bas inovator in eno največjih imen tega inštrumenta. Zakaj? Hja, morali bi videti njegov solo ali pa solo Sheehan/MacAlpine ko sta si stara mačka kot za šalo podajala in izmenjevala solaže. Seveda nista zaostajala tudi MacAlpine, ki si je privoščil kar dve solo točki (na kitari in klaviaturah), ter Donati, z najboljšo bobnarsko solo točko, kar sem jih kdaj doživel. Nič čudnega saj je Donati “tam spodaj” svoj prvi bobnarski set dobil že pri dveh letih in takoj postal bobnar očetovega benda. Trio Devil’s Slinghost na odru obdaja neverjetna kemija, publika dobi izredno energičen, povsem predan nastop (pri tem izstopa predvsem zabavni Sheehan), še kako pa se bendu pozna kilometrina, saj na odru delujejo povsem sproščeno, in že od daleč se jim vidi, da pri tem uživajo. No ja, tokrat je bil Donati tečka, Sheehan in MacAlpine pa sta imela precej svetlih “stand-up” komičnih vložkov. MacAlpine je Billyja celoten nastop zbadal s trzalico, ki jo je Sheehan proti koncu vendarle pograbil, Donatiju pa mu je žal le ni uspelo ponuditi. Sheehan pa je vsakič ko je stopil do mikrofona iz publike izvabil huronske salve smeha, še posebno takrat ko ga je mikrofon dodobra stresel z elektriko. Ma, smo eni sadisti. Odplavali smo še na Clinophobio ter k solo karieram vseh treh čudežnih dečkov in po dveh polnih, adrenalinsko intenzivnih urah priplavali do slovesa.
Devil’s Slingshot so popolnoma upravičili visoko ceno vstopnice, dve uri odlične godbe sta bili vredni vsakega evra, fantje pa so takoj po nastopu dobrodušno delili avtograme na vse kar je prišlo pod kuli – od “flyerjev”, plakatov, albumov, kitar, bund, le še kakšne ženske prsi so manjkale… Po koncertu pa sta Sheehan in MacAlpine nekaj deset vztrajnim fanom pripravila še pravi unplugged mini koncert na akustični kitari in klavirju, ter preigravala klasike Bowieja, Beatlov, Journey itd. Čeprav se v meni pretaka čista metalska kri, me bo Blueasiana po takem večeru brez dvoma še videla!
fotografije: Jani Lah
besedilo: Rok Klemše
Setlista
1. Winter in Osaka
2. Nederland
3. Empire in the Sky
4. Chromaticity
5. Lay Off
6. Don’t Look Down
7. Ballade de Bastille
8. Dog Boots
9. Witch & The Priest
10. Def Bitch Blues
11. Suspense Is Killing Me
12. Stream Dream
13. Taj (drum solo)
14. X-Mass Island
15. Confrontation/Naked
