Avtor: Rok Klemše
Datum intervjuja: 09.11.2007
Z glasbeno legendo, enim najboljših basistov na svetu smo se pogovarjali pred koncertom Devil’s Slingshot v klubu Bluesiana v Vrbi na Koroškem. Billy Sheehan je ime, k zbuja strahospoštovanje, a ikona skupin kot so Talas, Niacin, Mr.Big in Steve Vai je v resnici izredno iskriv gospod v srednjih letih, neverjetno zabaven in skromen sogovornik s katerim bi se lahko brez težav pogovarjal dolgo v noč. Billy je na intervju prikorakal s kitaro in nam kar med vprašanji zaigral nekaj poštenih. Dame in gospodje, Billy Sheehan!
RockLine: Približujete se koncu turneje Devil’s Slingshot. Kako je le-ta potekala do sedaj?
Billy: Super, zelo se zabavamo, a tudi veliko delamo. Odigrali smo ogromno koncertov, mislim da kar štirinajst za povrstjo. Vendar je odlično, imamo super ekipo, udoben avtobus in ljudje so nas prav povsod toplo sprejeli. Fantastično je! (natakarica nam je v tem trenutku ravno prinesla sveže pivo). Le poglejte to prelepo natakarico, ki vam je pravkar postregla z odličnim, velikim in hladnim pivom. Ni lepšega kajne?
RockLine: Kje vam je bilo najlepše igrati, ali raje igrate v večjih dvoranah ali manjše, intimnejše koncerte kot je današnji?
Billy: Ja gotovo. Igral sem v nekaterih izmed največjih dvoran na svetu, Tokyo Dome, Osaka Dome, Madison Square Garde, Forum v Los Angelesu, Royal Albert Hall… V nešteto ogromnih dvoranah. Te koncerte odigraš popolnoma sproščeno, pod nikakršnim pritiskom, saj ljudi dejansko ne vidiš ker je prostor tako velik. Igral sem z Rolling Stones v Tokyo Dome in razpoznati nisem moral niti enega obraza. Tukaj pa ljudje dejansko dihajo vame, tako bližino imam zares rad. Včeraj smo igrali v Rimu in ljudje so bili skoraj na odru, ni bilo niti varnostne ograje kar mi je zelo všeč, saj ta naredi le razdaljo. Na koncu rad svoj bas pomolim ljudem, da lahko odigrajo nekaj not. Rad imam manjše klube, odrasel sem z igranjem v takih prostorih in je del moje zapuščine. Logično ne?
RockLine: Seveda!
Billy: Odlično je sicer igrati v dvoranah s kapaciteto 80 tisoč glav in zaslužiti na tisoče dolarjev, a pravo zadoščenje glasbeniku izhaja od tu (zaigra na kitaro). Od tu prihaja 99% moje sreče, da lahko sedim v miru s kitaro ali basom, s prijatelji, da lahko skupaj zapojemo. Če bi sedaj naštel katerokoli pravo pesem, Bowie, Stonese, Beatlese, Zeppeline bi jo z veseljem odigral. Če me hočeš testirati kar izvoli.
RockLine: Hm… Pa recimo nekaj od Led Zeppelin.
Billy: (že igra)… To bi lahko počel celo noč (smeh). To je tako velik del mojega življenja, ta prostor danes je idealen!
RockLine: Glede na to, da si pravkar odigral Zeppeline, kaj meniš o reunion koncertu?
Billy: Dokler je zraven John Paul Jones, sem vesel. Ko se naredili nekaj stvari brez njega sem bil precej vznemirjen. Zame je on eden izmed najpomembnejših članov benda in eden najboljših basistov na svetu. Plus, njegov melotron in B3, so fantastični. Eden najboljših rock glasbenikov, pika.
RockLine: Koga še šteješ med svoje vzornike ali najljubše glasbenike?
Billy: Uf, na milijone jih je.
RockLine: Kaj pa, če bi morač našteti le tri?
Billy: Nemogoče! (smeh) Recimo, Paco de Lucia, Oscar Peterson in Jimi Hendrix.
RockLine: Kako ti uspe uskladiti vse tvoje projekte v katerih igraš – Niacin, Devil’s Slingshot, pa Steve Vai?
Billy: Ni težko, včasih si je le težko zapomniti vse komade. Lani sem igral na sedmih različnih turnejah, s sedmimi povsem različnimi glasbeniki. To je bilo kar precej zahtevno, saj sem si moral zapomniti toliko komadov. Sedaj si lažje zapomnim stvari in ni tako težko uskladiti več različnih stvari. Devil’s Slingshot se od mojih ostalih projektov precej razlikuje, ponavadi tudi pojem, to pa je ritmično precej velik izziv.
RockLine: Tonyja poznaš že dolgo?
Billy: Ja, že od leta 1985, ko sem se pridružil David Lee Rothu, obenem pa sem igrali tudi na Tonyjevi prvi plošči, mislim, da smo takrat ravno posneli Davidov album Eat ‘Em and Smile, ne spomnim se čisto točno. Spomnim pa se Tonyjevega albuma, je eden mojih najljubših in danes bomo odigrali tudi nekaj komadov z nje.
RockLine: Kako velik izziv je igrati s hammondom B3 v Niacin ali s kitaro v Devil’s Slingshot?
Billy: Zame je skoraj enako, saj sem odrastel v času ko je bil hammond B3 skoraj enako pomemben kot kitara, mogoče celo bolj. Nekoč je v glasbi veljalo, da si lahko igral brez kitare, brez hammonda B3 pa ne. Preprosto vsak bend je moral imeti hammond B3, brez njega sploh ne bi obstajali. Predvsem v 60ih in tudi v 70ih, npr. Led Zeppelin, Deep Purple, tudi Hendrix na Electric Ladyland, Traffic, Jethro Tull. Zame torej ni velik razlike, zdi se mi da je B3 precej “kitarski”. B3 je vplival na kitaro, kitara pa B3.
RockLine: Kako je torej sploh prišlo do sodelovanja v Devil’s Slingshot s Tonyjem MacAlpinom in Virgilom Donatijem?
Billy: Večinoma je to njun bend, skupaj ogromno igrata tudi po drugih bendih, povabila sta me na to turnejo in z veseljem sem se odzval. Sicer pa gre v glavnem z njun bend, od imena do komadov.
RockLine: Pravzaprav je moje naslednje vprašanje o naslovi albuma Clinophobia (strah pred spanjem op.p.). Zakaj tak naslov?
Billy: Nimam pojma (smeh). Vem le, da pomeni strah pred spanjem.
RockLine: Trenutno pripravljaš svojo novo ploščo za prihodnje leto…
Billy: Ja, pravkar sem zaključil s snemanjem bobnov, sledita še kitara, bas in vokali, pojavilo pa se bo tudi nekaj posebnih gostov.
RockLine: A ne moraš razkriti katera (smeh)?
Billy: Lahko, lahko. Bobnar je Ray Luzier, ki je igral na moji prejšnji plošči, Cosmic Troubadour, igra tudi v Army of Anyone s fanti iz Stone Temple Pilots. Mislim, ne vem če je že objavljeno, da je novi bobnar v Korn. Odličen bobnar! Ko se vrnem nazaj domov bom nadaljeval, upam da bo album končan do božiča, izšel pa bo v začetku naslednjega leta. Naslova albuma še nimam, ne bo pa Clinophobia, tega je porabil že Tony (smeh).
RockLine: Pred desetimi dnevi je tu igral Ritchie Kotzen, tvoj kolega iz Mr. Big. Sta še v stikih?
Billy: Ja seveda, zelo pogosto se slišiva, živi čisto blizu mene.
RockLine: Nam lahko poveš kakšna je razlika med koncerti včasih, ko si prvič stopal na velike odre, in koncerti danes?
Billy: Ko sem zapustil Talas me je poklical David Lee Roth, zapustil sem Buffalo in takoj sem pristal ob platinastih nakladah in video spotih. Originalni kitarist je bil Steve Stevens, a se ni obnesel in predlagal sem Steva Vaija. Vsi mislijo, da je bil najprej Steve in nato jaz, a je obratno. Nato sem ustanovil Mr. Big. Največja razlika velih odrov so majhne razlike. Ko si na velikem odru ne slišiš popolnoma nič in ko, da bobnar znak z “en, dva, tri” ga sploh ne slišiš, tako da se vsak komad začne z bobnarskim “lickom”. To smo se naučili s Talas ko smo igrali pred Van Halen. Ko si na odru se hitro naučiš takih stvari. Ko sem bil še v Talas smo igrali s kar nekaj velikimi bendi, UFO, Aerosmith, Blue Oyster Cult… Enkrat smo igrali pred Patom Traversom in so nam odklopili elektriko (smeh). Igrali smo v nekem majhnem mestu in Travers sploh ni vedel kdo smo, ljudje tam so nas že poznali in so navijali za nas, nato pa so nas odklopili (smeh).
RockLine: Nekoč si prejel nagrado za najboljšega basista, eno izmed mnogih, in ob podelitvi povedal, da v tem trenutku gotovo v neki garaži igra nek mulo, ki je še boljši od mene. Kaj bi bil torej tvoj nasvet mladih kitaristom in basistom, po dolgi in zavidanja vredni karieri?
Billy: Začni igrati v bendu! To sem naredil jaz in vsi dobri glasbeniki, Hendrix, Beatlsi, Zeppelini. To je vse. Toliko ljudi se doma uči note in lestvice, stoji pred ogledalom. To je neumnost! Spravi se na oder in začni igrati. Nauči se milijon komadov in samo igraj. To je najpomembnejše.
RockLine: Bi lahko za vse tech frike nekoliko opisal svojo opremo?
Billy: Uporabljam Ampeg SVT-4Pro ojačevalce. Ko igram s trzalico igram s kameno trzalico. So hitre in se ne spreminjajo. Igram na Yamaha Attitude bas, naslednje leto izide nova različica, tretja po vrsti. Uporabljam DiMarzio magnete in RotoSound strune, nanje je igral Hendrix. Neka firma je na trg ravnokar poslala Jimi Hendrix strune. Imenuje se Dean Markley, ki za časa Hendrixa sploh še ni obstajala. Izdelujejo sicer odlične strune, a s tem so ga pa polomili. In še nekaj stvari, ki se jih ne spomnim, a ne prav dosti efektov, le distortion.
RockLine: Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost? Kaj bi glasbeno še rad dosegel?
Billy: Rad bi si kupil hurdy-gurdy. Neverjeten inštrument.
RockLine: (smeh) Mislim, da bi moral poizkusiti v Švici. Ne vem, če poznaš bend Eluveitie, igrajo kletski-folk metal, in uporabljajo hurdy-gurdy.
Billy: Res? Noro! Še vedno se vsak dan učim, še vedno odkrivam nove stvari. Sam nikoli ne pridem do točke v kateri mislim, da sem sploh dober. Vem samo za stvari, ki jih še ne znam igrati, tisto kar znam me sploh ne zanima. Včeraj sem igral tako močno, da sem med podpisovanjem avtogramov dobil krče. Vedno iščem nove stvari, pravkar sem izumil bas, ki ga igraš z nogami. Gre za midi desko, ki jo igraš z nogami. Tip iz Los Angelesa mi je naredil prototip, sedaj ga bom odnesel na nekaj podjetij, pa bomo videli.
RockLine: Billy, najlepša hvala za intervju, v čast mi je bilo. Želim ti odličen koncert.
Billy: Hvala, uživajte!
Spraševala: Aleš Podbrežnik in Rok Klemše
Fotografije: Jani Lah
Galerija slik
