Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: LaBrie, James
Založba: Century Media
Izid: year
Ocena: 3/5
Zagonetni spis to pot. Očitno je Dream Theater vokalist James LaBrie našel učinkovito glasbeno formulo s tistim kar je postregel njegov drugi studijski album »Static Impulse«. V smislu tega, da je zadovoljen z učinkom popolne oddaljitve od sloga Dream Theater. Že sam naslov albuma rad namigne, da LaBrie obožuje fiziko, saj je na prejšnjem albumu proučeval statiko, na novem pa se ukvarja z resonanco. Možakar je ob sebi zadržal pravzaprav enako ekipo studijskih odličnjakov in novi album koplje v smeri predhodnika. Podobni naslovnici, podoben zvok – znova je za miks poskrbel Jens Bogren in kot omenjeno, podobna naslova obeh albumov.
Gre torej za najtrši album LaBriejeve solo kariere, od katerega bodo glave obrnili kaj hitro stran okoreli fani Dream Theater sloga, kot tudi LaBriejevih obeh Mullmuzzler albumov. V nasprotju s prejšnjimi, pa bodo radi zastrigli z ušesi ljubitelji modernih lepih zrhnično melodičnih death metal zvokov, ki samo lajajo, pa ne ugriznejo preveč. To kar po novem kreirajo In Flames, pa Soliwork, pa prevzemajo v kalupe plejada modernih trendovskih metalcore ekip. Skladbe so kompaktne, miljo oddaljene od načelne progresivne razrahljanosti Dream Theater. Vnjih dobiva LaBrie tisto. kar težko izpostavi v komadih Dream Theater. Kompaktno melodičnost napevov. Torej aranžmaje glav in repov, kjer njegov vokal dejansko dominira.
Kako se slogovno spreminja LaBrie z albuma v album, ponazarja najbolj nazorno sestava ekipe sodelavcev, ki se iz albuma v album zožuje. Edino ime, ki ostaja permanentno od Mullmuzzler časov dalje je klaviaturist Matt Guillory, ki ob sintetizatorskem barvanju in razgibavanju plazovito masivne forme riffovskega zidu, dodaja na moč zaželene programske vzorce, ki so poudarjeni zlasti na vhodnih in izhodnih delih skladb. Ekipa, ki jo me LaBrie v studiu je odlična. Album deluje kot album skupine in ne, kot solo album posameznika. No recimo raje tako, da deluje ta album najprej kot album skupine, šele potem kot samostojni album LaBriea (čeprav ga uvrščamo prav pod njegove samostojne izdelke).
LaBrie ni avtor enega komada tokrat, vsekakor pa je njihovo podobo vplival z izbranimi vokalnimi napevi. Glavna kreatorja novega albuma sta v vodilnih idejnih rešitvah, poleg zvestega klaviaturista Guilloryja, Patrick Wichers zloglasni nekdanji član Soilwork, ki je dodal dodante riffe v studiu za producnetskim krmilom, drugi pa je bobnarski velemojster Peter Wildoer (Armageddon, Majestic, Pestilence, Silver Seraph, Arch Enemy, Time Requiem, Soilwork, spisek ni zaključen), ki skrbi tudi za death metalsko grčanje. Slednje navadno v duetu spremlja LaBriea, ali pa je podloženo pod LaBriejeve vodilne melodične vokalne linije in ga kot zlobni alter ego spremlja v senci in kontrastno barva.
Nadaljnje kleščenje progresivnih elementov je pripeljalo do tega da je kitarist Marco Sfogli na tem albumu manj opazen kot kdaj koli prej. Seveda ne v rifih, pač pa v solističnih vložkih. Prehodi so mnogokrat okrašeni s preprostimi harmonijami v tercetih, značilnimi za prijeme modernih skupin, ki se »igrajo metal« (podedovano od Iron Maiden seveda).
Še vedno bi človek v tem oziru želel, da LaBrie posname organsko zveneč album. Njegov vokal je preprosto premalo grob za to kar ustvarja po novem. Odlično je vselej vžigal v baladah, zlasti na albumu »Falling Into Infinity« (1995). LaBrie bi se moral v aranžiranju svojega materiala spogledati s principi aranžiranja omenjenega Dream Theater albuma. Njegov specifičen vokalni pristop in barva glasu kreirata tudi v novih slogovnih prijemih, ki jih ubira z zadnjima dvema albuma vse posebnosti in vseeno izpadejo triki mnogokrat generično, prežvečeno, pravzaprav nepotrebno. Ker so jih njih stvarniki naredili bolje. Sicer je vrhunsko odigran novi album. LaBrie tudi ponudi ustrezno razgibanost v raznolikih vodilnih napevih Še vedno pa najbolje vžge, ko ga ne spremlja »grčanje«. To je v najmirnejših trenutkih albuma kot sta Amnesia in power balada Say You’re Still Mine. Šibek adut LaBriea paje od vselej isti. Vselej je pisal šibka besedila, kar pripomore večkrat k občutku praznosti, »luknjavost« izdelka, ki ga požira občasna generičnost rabe prežvečenih šablon« ter občutek kastracije čustev.
Občutki so torej mešani Tisti, ki se vžgete na prvo žogo, boste ta album sprejemali brez obremenitev, kajti poseduje grabežljivo povampirjeno in sesipajoče moderno produkcijo (sprejemljiva za žanr modernega »scandilike« melodičnega death metala) ter razbeljeno energijo, ki jo generira odličnost igre na vso moč, s strani ekipe glasbenikov, kot tudi visoka melodična nalezljivost točk, za kar skrbi zanesljiv LaBriejev vokal. Z albumom torej ni nič narobe, obstajajo pa še velike rezerve v ekspozeju LaBriejevih vokalnih karakteristik. A očitno je s tem albumom solo kariera tega imenitnega vokalista za dalj časa začrtana. Metal! Od glave do pete!
Zasedba
James LaBrie – vokal
Matt Guillory – klaviature, spremljevlani vokal
Marco Sfogli – kitara
Ray Riendeau – bas kitara
Peter Wildoer – drums, spremlejvalni vokal (grčanje)
SODELUJOČI GLASBENIK:
Peter Wichers – kitara
Produkcija
Peter Wichers & Jens Bogren
Seznam skladb
01. Agony
02. Undertow
03. Slight Of Hand
04. Back On The Ground
05. I Got You
06. Holding On
07. Lost In The Fire
08. Letting Go
09. Destined To Burn
10. Say You’re Still Mine
11. Amnesia
12. I Will Not Break
