Iron Mask: Master of Masters

0 47

Založba: AFM Records
Datum izida: 4. 12. 2020
Produkcija: Dushan Petrossi
Dolžina albuma: 61.01 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 8.5/10


Iron Mask se po štirih letih vračajo s svojim skupno sedmim studijskim albumom »Master of Masters«. Stvarnik naslovnice albuma je dobil navdih tako, da je povezal besedo maska z aktualnim svetovnim (ne)redom in ustvaril delo, ki po konceptu mimobežno spomni na naslovnico albuma nemških Running Wild – večno aktualnega naslova-, »Masquerade«! (1995). Vsekakor sta slogovno obe zasedbi vsaka sebi precej oddaljeni. Album je mdr. tudi refleksija na stanje v katerem se nahaja svet in prinaša družbeno kritično noto.

No, pri belgijskih baročno simfoničnih power metalcih ni mnogo filozofije. Še vedno drži vse vajeti v rokah kitarist Dushan Petrossi, ki je za novi album skomponiral ogromno materiala. Enajst skladb en interludij in skupno 61 minut nove glasbe. Novost je pevec Mike Slembrouck za katerega upajmo, da bo zdržal v kvartetu za več kot le en album. Vokal je močan, poseduje zaželeno eksplozivnost in avtoritativnost, da lahko parira glavnim frazam Petrossija ter njegovim kitarskim fanatizmom, ki v svoji supersoničnosti ne le osupnejo, pač pa znova poudarjajo, da se je možakar svoje čase močno navdihoval nad likom Yngwie J. Malmsteena.

Album »Master of Masters« je nemara celo najbolj zrel dosežek kariere skupine, ki se je pričela pred dobrimi 18. leti. Če bi izšel takrat, bi veljal danes za vidnejši dosežek v žanru power metala, ki je izšel leta 2002.  Sploh kar se produkcije tiče, ki je briljantna. Album je poln detajliranih aranžmajev, kjer si neo-klasični elementi spravljivo podajajo roke z prvinami heavy/power metala, pri čemer kompozicije v veliki večini dosegajo izjemno teatralno bombastičnost in visok nivo muzikalne grabežljivosti. Obenem pa ne delujejo enodimenzionalno in togo. Sploh v prvi polovici albuma je skupini uspelo nanizati sveženj skladb z izredno posrečenimi refrenskimi napevi, ki spretno umirjajo namerno (baročno) pretiranost vseh orkestralnih vložkov in solističnih metežev skrajno utrganega Petrossija na kitari.

Edina težava je znova minutaža. Album je predolg. Najmanj za deset minut. So trenutki, ki pričenjo nagovarjati tudi lajnasto. To velja za baladno »A Mother Loved Blue«, ki deluje osladno in vsiljeno ter se ne razvija nikamor in je ob bolj živahnih delih albuma pravzaprav prava siva miš. Podobno zvodeni ali celo iritira »vokalna vaja« v »Mist of Loch Ness«. Torej. V skupnem seštevku tak album praviloma nikakor ne more biti slab. Vedno pa je pretiran. Vprašanje je samo kakšno mero pretiranosti vsebuje. In čeprav je pretiravanje na takšnih albumih pravzaprav ena od zaščitnih znamk izvajalca – to velja seveda tudi za izdelke Y. J. Malmsteena-, postane tak album kvečjemu nadležen zavoljo pretirane pretiranosti.

Štiriletni premor s kupom dobro ošiljenih idej, ki dosegajo – ob zakoličeni in predvidljivi komponistični šabloni-, zadovoljiv nivo razgibanja dinamike albuma, prinaša torej enega najbolj zrelih izdelkov kariere zasedbe Iron Mask, zagotovo pa po albumu »Black As Death« (2011), nov karierni vrhunec.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Never Kiss the Ring (5:43)
2. Tree of the World (4:47)
3. Revolution Rise (4:28)
4. One Against All (5:31)
5. Nothing Lasts Forever (9:02)
6. Dance with the Beast (5:31)
7. Wild and Lethal (4:31)
8. Mist of Loch Ness (5:38)
9. My One and Only (3:54)
10. A Mother Loved Blue (4:25)
11. Sagittarius A (1:42)
12. Master of Masters (5:45)

Zasedba:
Dushan Petrossi – kitare, orkestracije
Mike Slembrouck – vokal
Vassili Moltchanov – bas kitara
Ramy Ali – bobni

Gostje:
Oliver Hartmann – vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki