Izštekani duet Brian May in Kerry Ellis – hipnoza intime popolne glasbene čarovnije (2013)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 58

Lokacija: Gradež (Grado), Italija
Datum: 16.07.2013


Kitarska legenda in cenjeni astrofizik Brian May, kateri je zaslovel kot član ene najboljših rockovskih skupin vseh časov, nepozabnih Queen, se je v družbi 34-letne pevke in igralke Kerry Ellis med skupno turnejo imenovano ‘The Born Free Tour’ oglasil v Gradežu (italijansko: Grado), kjer je v teh dneh potekal poletni, lokalni glasbeni festival. V primerjavi s precej pompozno obarvano predhodno turnejo ‘Anthems: The Tour’ letošnje medsebojno sodelovanje poteka v precej intimnem, akustično usmerjenem ozračju ter ob soju sveč, medtem ko May in Ellisova predstavljata skladbe s koncertnega albuma »Acoustic By Candlelight« (2013). Obenem poskušata med aktualno turnejo v sklopu Born Free fundacije opozarjati na hude zločine človeštva proti naravi, kamor brez dvoma sodi lovljenje divjih živali in njihov prej ali kasneje žalostni konec v ujetništvu. V ta namen se med odrskimi projekcijami večkrat pojavijo različne živali, kot sta denimo lev in jazbec.

Njuna dosedanja turneja, med katero izvajata tudi nekatere priljubljene Queen klasike ter znane in manj znane skladbe nekaterih drugih avtorjev, je požela številne pozitivne kritike, zato si je bilo zanimivo od blizu ogledati, kako legendarni kitarist in občasni pevec funkcionira v družbi občutno mlajše pevske tovarišice, s katero se tudi v pevskem oziru zelo dobro dopolnjuje. Za tretji del turneje, ki vsebuje štiri nastope dueta v Italiji, največ od vseh celinskih evropskih držav, se lahko reče, da lepšega prizorišča od letoviškega, obmorskega Gradeža pri naših zahodnih sosedih skorajda ne bi mogla najti. Obetala se je prava koncertna poslastica za vse glasbene gurmane.

Po sila zabavnem uvodu, med katerim se je odvrtela projekcija kratke in šaljive risanke, ki predstavlja osnovno sporočilo fundacije Born Free, je na oder prikorakal mojster May z akustično kitaro v roki. Že v naslednji sekundi se je na odru znašla njegova mlajša kolegica in s svojim glasom tiste, ki niso bili seznanjeni z njenim dosedanjim ustvarjalnim opusom takoj prepričala, zakaj s slovitim kitaristom uspešno sodelujeta že vrsto let. Ellisova sicer ne more doseči tako visokih leg kot eden njenih velikih pevskih vzornikov Freddie Mercury, kar je sama priznala, zato vokalno zahtevnejše skladbe Queen-ov v tem večeru niso prišle v poštev. Blagodejni morski aerosoli pa niso najbolje vplivali na uglašenost strun Mayeve akustične kitare, kar se je pokazalo že pri prvi izvedbi večera, »Born Free«, ko je vsega hudega vajeni kitarski veljak že v uvodnih sekundah zmajal z glavo, ker njegova kitara ni zvenela tako kot je treba. Pri tem je svoj delež gotovo odigrala bližina morske vlage in soli, saj se je z odra razprostiral prostran pogled na bližnje morje.

Morda je ravno tihi gnev, ki je vse bolj tlel v kitarski legendi, povzročil, da je Ellisova pozabila odpeti naslednji verz besedila. To je povzročilo, da sta morala prekiniti z izvajanjem in se za začetno nerodnost opravičiti publiki, kar je May pospremil s tipičnim angleškim sarkazmom. Od tedaj naprej, od skladbe »Butterfly (Something That Glitter)« dalje, je koncert potekal po načrtih in kakšnih večjih težav ni bilo več, čeprav omenjena akustična kitara še nekaj časa ni bila najbolj ‘ubogljiva’. Sicer pa je imel mojster May ob strani odra precej bogato električno in akustično kitarsko zbirko, tako da je kar nekajkrat zamenjal med posameznimi modeli. Na klaviaturah je Maya in Ellisovo zvesto spremljal Jeff Leach, ki je bil odgovoren za simfonične aranžmaje, ki so precej obogatili večinoma akustično usmerjeno naravo posameznih izvedb.

Eno lepših presenečenj je predstavljala posrečena verzija zimzelene Kansas balade »Dust in the Wind«, katero je Ellisova odpela s prav posebnim žarom. Publiko so, povsem po pričakovanju, najbolj ogrele Queen klasike kot je bila legendarna ljubezenska balada »Somebody To Love«, medtem ko je bila izvedba »No-One But You (Only the Good Die Young)«, posthumne Queen skladbe iz leta 1997, še eno izmed presenečenj. S priredbo Marvina Hamlischa, »The Way We Were«, sta May in Ellisova nadaljevala z izjemno srčnimi interpretacijami nekaterih priljubljenih klasik, med katerimi so se znašli tudi The Beatles zimzeleni kot sta »Tell Me What You See« ter skladateljska mojstrovina Georgea Harrisona »Something«. Precej trušča, zlasti med domačo publiko, je povzročil prihod Irene Natalie Fornaciari, hčerke popularnega italijanskega glasbenega zabavljača Zucchera Fornaciarija, v vlogi posebne pevske gostje na dveh skladbah. Slednja je svojo odrsko prisotnost povsem opravičila in pri petju uspešno menjala med italijanščino in angleščino, vendar kljub precejšnjemu pevskemu talentu ni bila dorasla Ellisovi.

Precejšnje pozitivno presenečenje je, kar se tiče izvedb Queen klasik, predstavljala uspešna verzija »Life Is Real (Song For Lennon)«, sicer odlične balade z albuma »Hot Space« (1983). Slednjo je legendarni kitarist posvetil svojemu pokojnemu pevskemu tovarišu iz časov Queen. Še posebno dobro je izpadla izvedba znanstvenofantastične balade »39«, kjer se je May vnovič izkazal kot glavni vokalist, medtem ko sta se na »Love Of My Life« izkazali obe glavni pevski zvezdi tega večera. Publiki se je popolnoma ‘strgalo’, ko je v May v svoje roke vzel svojo znamenito kitaro Red Special, katero si je pred mnogo leti skonstruiral sam in s pomočjo katere je odigral solo nastop. Precej nenavaden, vendar vseeno zabaven eksperiment je predstavljala hillbilly verzija Queen standarda »Tie Your Mother Down«.

Zaključek uradnega dela nastopa s komičnim »The Kissing Me Song« in precej klišejskim, a obveznim »We Will Rock You« je napočil ravno, ko je vzdušje med odrom in približno 800 obiskovalci koncerta doseglo svoj vrhunec. Za dodatek sta osiveli, a še vedno prepoznavno skodrani in dolgolasi kitarist ter njegova svetlolasa pevska spremljevalka odigrala še zadnji Queen standard tega večera, Freddiejev odgovor na Elvisa in njihov najbolj bazični, rock’n’rollovski dosežek, se pravi »Crazy Little Thing Called Love«, ki je v prvi vrsti namenjen zabavanju množic. Ne ravno finalni izbor, kakršnega si je večina Queen privržencev želela (pogrešalo se je predvsem izvedbo »We Are the Champions«, ki bi moral tradicionalno naslediti neločljivo povezani »We Will Rock You«), a vseeno lep zaključek vse prehitro končanega fantastičnega koncertnega večera v družbi kitarske legende in njegove nadarjene pevske spremljevalke.

Koncertno druženje z Mayom in Ellisovo ob morski obali Gradeža je navrglo še en lep dokaz, kako veliko bolj pristno in intimno lahko izpade koncertni dogodek, ki poteka na malem odru in pred manjšim številom ljudi, kot pa marsikateri megalomanski nastop na velikem stadionu, kamor se stekajo takšne mase ljudi tudi zato, da se lahko potem pohvalijo svojim znancem, katero veliko glasbeno ime so pred kratkim videli, medtem ko je glasba ponavadi nekje v drugem planu.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Intro
2. Born Free
3. Butterfly (Somethings That Glitter)
4. Dust in the Wind
6. Somebody To Love
7. The Way We Were
8. Can’t Help Falling in Love
9. Something
10. No-One but You (Only the Good Die Young)
11. Guitar Solo
12. Love of my life
13. Tie Your Mother Down
14. The Kissing Me Song
15. We Will Rock You
—dodatek—
16. Crazy Little Thing Called Love

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X