Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Cerkno / Stari plac / Slovenija
Datum koncerta: 19.05.2016
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 37,00€
Obrnilo se je leto in na spored je prišel že, kot po tradiciji, enaindvajseti Jazz Cerkno festival. Prvi brez Boštjana Cveka. Brez tistega moža torej, ki je postavil temu festivalu temeljni kamen, tudi v oziru izoblikovanja samoniklosti in prepoznavnosti, kar se glasbene ponudbe tiče. Od četrtka do sobote. Kot vselej, po tri skupine na glavnem odru Starega placa, varno pokritega s šotorom. Maj je namreč znova vremensko muhast in nepredvidljiv. Tu je raznovrsten spremljevalni program, ki vsako leto hvaležno popestri ta znameniti cerkljanski dogodek. Za nekatere jazzovske sladokusce že pravi vsakoletni ritual, kjer nikakor ne smejo manjkati.
Četrtek je bil skromno obiskan. Verjetno je na obisk vplivalo tudi deževno vreme, nemara celo termin sredi delavnika, pa vseeno. Poglede na prizorišču prvega dne festivala je nekoliko kazila orjaška četa fotografov, ki so streljali na nastopajoče iz prve vrste, medtem ko je prave publike, ki je plačala svoje vstopnice, na prizorišču le za ščepec.
Program prvega dne se je začel z zamudo, saj se je morala v sosednji cerkvi odviti do konca maša. Ko je v soseski Starega placa končno napočil mir in spokoj (tako na nebu kot na zemlji), so na oder končno stopili Grencso Open Collective. Madžarski kvintet, ki ga vodi saksofonist Istvan Grencso. V dobri uri je ekipa predstavila glasbo njihovega velikega vzornika Gyorgyja Szabadosza. To je glasbenik, ki je nekdaj, nekoč davno tega, populariziral free jazzovski slog pristopanja k igranju jazza na Madžarskem. Kvintet je seveda kompozicije Szabadosza prevetril po svoje. Kontrabas, viola, Istvanovi saksofoni , klavir in seveda varuh časa – bobni. Istvan je sodelavcem puščal ogromno prostora, da se ti korenito razmahnejo in izkažejo svoje vrline. Pri vsem so fantje na trenutke odbrzeli na meje adventivne glasbene izzivalnosti, postali ušesnemu polžu celo trša kost za glodanje, kjer obenem ni manjkalo »čudaških« potez, ki so v maniri nepričakovanega izvabljale malho presenečenj med zbornimi slušatelji, a jih obenem zabavali. Pri tem je kvintet pravzaprav na trenutke »na uho razpadel«, pa se znova zbrano ujel in vrnil na izhodišča vodilnih motivov. Zlasti je godilo podajanje solistične zabele na triadi saksofon, viola, kontrabas, medtem ko je ozadje polnil klavir, bobni pa vzdrževali ritmično ogrodje. V teh točkah so si fantje izmenjali prav vse trike, ki pa so vzdrževali neverjetno ubranost, »smisel poslušljivega«, sledljivost medsebojnega zaznavanja, a v potezah in nenavadnosti konkretno zbadali in zaposlovali poslušalce. Prva ura je minila, kot bi trenil z očesom. Jazzovski posebneži so seveda fantje tudi zato, ker so premeteno preželi pristopanje do svoje free jazzovske skovanke, s folk kopreno vzhodnih evropskih ravnic ter ciganskim melosom. Na moč posebno in dražljivo.
Druga je na oder stopila ekstravagantna slovenska glasbenica Maja Osojnik,glasbeno multifacetno izklesana umetnica, ki je svoje vrline izpopolnjevala in nadgrajevala na Dunaju, kjer tudi živi. Gre za absolutno posebnico, ki je za koncert v Cerknem zbrala ob sebi izredno bogato spremljavo zvočnih kulis oziroma sekstet imenovan All.The.Terms.We.Are. Ta je pred nastopom v Cerknem zabeležil do tega dne, vsega en skupni nastop. Maja je z ekipo na koncertu predstavljala svoj aktualni studijski album izdan v lanskem letu z naslovom »Let Them Grow«. Skupina je skozi večino nastopa nizala temačne obraze in sivino fraz, ki so zgoščale zlasti prostor glasbene krajine, temelječe na rabi nižjih zvočnih tonalitet. Piko na »i« je dodajal Majin nizek ženski glas, ki je, v delih brez vokalnih ekscesov, mimobežno spomnil na Tanito Tikaram, vsekakor pa je instrumentarij spremljajočih glasbenikov vzbujal asociacije o možni glasbeni privlačnosti tudi za ljubitelje alternativne rock glasbe. In te zametke so glasbeniki tudi sevali med svojim nastopom. Preproste, a čudaške fraze, uperjene tudi v daljše repeticije motivov, so kreirale izkušnjo, ki te je odpeljala na rob racionalnega, naproti »ekstra-miselnemu«, onkraj zavestnega. Hipnotično. Instrumenti so odpirali prostor drug drugemu z neverjetno kontemplacijo, obenem pa je sekstet dostavil izkustvo neverjetne konciznosti oziroma polnokrvne koncentracije sodelujočih, ki si v vsej zgodbi niso smeli privoščiti niti najmanjše napakice. Predvsem se je to odražalo pri odrski komunikacij, čakanja, spremljanja, kaj delajo preostali na odru. To so trenutki, ko čakaš da vskočiš s svojim instrumentom ob pravem času, na pravo mesto in zahtevajo v izvedbi nikakor ne kakšnega posebnega tehničnega znanja, pač pa polno mero izredne preciznosti in mehkobe, če ne kar finomehanike. Torej prožno odzivnost. V slehernem trenutku glasbene zgodbe. Med predstavo je prevzemala pozornost zlasti violončelistka Audrey Chen, ki je v vokalnem dialogu z Majo izvabljala iz sebe najbolj nenavadne zvoke, ki jih lahko sproducira človeško telo. Že po tej plati je sam koncert izpadel na moč atraktivno. Vibracija skupine hipnotična, visoko eksperimentalna, z zametki avantgarde, vendar v duhu spokoja in mirnosti, ki pa so presekani z nenadnimi vskoki srditega zvočnega šundra in vokalnimi ekscesi. V strogem artističnem fokusu glasbene edinstvenosti in unikata. Format neobičajnega glasbenega telesa, za katerega upajmo, da se kmalu znajde znova v naših logih.
The Rempis Percussion Quartet je, kot tretji izmed nastopajočih, sklenil prvi dan festivala. Posebnost tega čikaškega »free jazz« kvarteta je v tem, da temelji na rabi dveh setov bobnov. Dave Rempis je saksofonist, ki sicer prevzema vrste avtoriteto v glasbeni zgodbi, vendar pa je kvartet zavoljo podprtosti z dvema dopolnjujočima, a kontrastno variabilnima pristopoma bobnanja, ki sta stesana na združevanju razkošnih obratov poliritmike, celo inkorporiranja etno ritmov južnoameriške in afriške celine, poseben tudi zavoljo same ritmike. Rempis se je na uho večkrat zaletavo zagrizel s svojimi neslutenimi solističnimi saksofonskimi eskapadami, ki jim ni bilo videti, ne konca, ne kraja v stresanju rafalov neskončnega morja tonalitet , kot da bi za vsako ceno in namerno želel razbijati čvrsti ritmični milje, medtem ko je z odebeljenim grooveom kontrabasa spretno polnil ozadje zvočne slike norveški basist, ki pa je nastanjen vrsto let v Chicagu Ingebrikt Haker Flaten. Kar trije izmed nastopajočih, se poznajo zelo dobro tudi zavoljo skupnega sodelovanja v zasedbi Vandermark 5. Izredna dinamika in energična predstava, vihrava in vseskozi nebrzdana, v ekspresiji svobodoljubnih in brezmejnih form jazzovskega svobodnjaštva. Konkretna kost za glodanje v samem izteku prvega dne festivala.
Galerija slik
