Jazz Cerkno 2018 – prvi dan!

0 15

kraj: Cerkno / Star plac / Slovenija
datum: 17.05.2018


Leto se je obrnilo in naproti je prispela nova izdaja znamenitega Jazz Cerkno festivala. Reci in piši 23. zaporedne izdaje! Kot vselej, je obisk tega dogodka mnogo več, kot le poslušanje in uživanje v dobri glasbi. Je v prvi vrsti druženje starih dobrih znancev, prijateljev, kameradov.  Toliko kot je dobre volje nakopičene na enem mestu vsako leto, ob istem času, jo težko najdeš, kot prav v Cerknem v času Jazz Cerkno festivala.

Že prvi dan je prinesel tri glasbena sladostrastja in po ustaljenem ter utečenem delavniku programa, so malo pred pol osmo zvečer stopili na oder avstrijski jazzovski kozmonavti združeni v orkester imenovan Orchester 33 1/3. Dvanajst članska ekipa, ki jo zastopajo Christof Kurzmann (saksofoni, elektronika, glas), Thomas Berghammer (trobenta), Günther Castanetti (tolkala, bobni), Viola Falb (saksofoni), Klaus Filip (elektronika), Katrin Hauk (kitara), Susanna Gartmayer (basovski klarinet), Petr Vrba (trobenta), Michael Krupica (akustični. bas), Maria Petrova (bobni), Michael Moser (električni bas), Michael Danner (zvočni tehnik) z dvema posebnima gostjama in sicer slovenskima glasbenicama Ireno Z. Tomažin (vokal) ter Ano Kravanjo (violina).

Šef skupine Christof Kurzmann, ki je bil pozicioniran na skrajni desni, ko je pretežno pihal v saksofon, je tiho poveljeval razvoju dogodkov. Kolektiv je zaprisežen absolutnemu eksperimentiranju, pri čemer se je izkazalo, da je jazz le krovna označba, vsega kar se zgodi na njihovih koncertih. Že sam uvod, ki je prisilil bobnarko Mario Petrovo v položaj, da je morala ubrati povsem trivialni rockerski ritem, ki bi sodil v kakšen punk rock bend, je namigoval, na to, da so pred nami pravi posebneži. Ubrano vključevanje na danih točkah, vskoki solizmov zdaj saksofonistke Falbove, ali trobentačev Berghammerja ter Vrbe, raba violinskega loka s katerim je občasno stružil po basu Moser, čudaški zvoki elektronskih zvočnih manipulacij iz Filipovega Apple proizvoda, dodatna tolkala, mreženje z akustičnim basom,… Na trenutke popoln »razpad« v kakofonične obrate, pa potem znova zavoj nazaj v sestavljeno občevanje s formami v katerih lažje izluščiš frazo, a vseskozi zbadljivo in nepredvidljivo. Glede na to, da deluje ekipa kot orkester, je treba precej konciznosti oziroma premišljenosti, da uglasiš tako moštvo v telo, ki diha in občuje enovito z magijo danega jazzovskega eksperimenta. Ta je vseskozi tičal z eno nogo v absolutnem avantgardnem pustolovstvu. Veliki finale je skupina oddelala tako, da je Kurzmann na oder povabil obe slovenski glasbenici. Irena je seveda znova premrazila publiko s svojo izjemno vokalno artikulacijo, s katero je oživila znova nekatere glasove,ki jim komaj verjameš, da jih je sposobno sproducirati človeško telo, dokler jih ne slišiš. Najbolj pa je presenetila integracija slovenske partizanske pesmi Na oknu glej obrazek bled. Orkester je seveda znani melos povsem predrugačil, ga zasolil mojstrsko v občasno silno izzivalno retoriko sebi lastne instrumentalne gošče, pri čemer sta si Kurzmann in Tomažinova izmenjavala vokalne linije. Irena je pela v slovenskem jeziku, Kurzmann (domnevno) v avstrijskem. A? Da ti avstrijski bend zaigra slovensko partizansko pesem? Ne zgodi se to vsak dan. Izjemen uvodni del v novo izdajo festivala torej!

Odskok v carstvo freejazza. Ko si se srečal s triom Cene Resnik Free Stelar Trio, kateremu se na odru pridruži čikaški trobentač Rob Mazurek, je bilo hipoma jasno zakaj se Mazurek tako izvrstno in z lahkoto pajdaši z glasbeno logiko preostale trojice. Ko si zamižal na obe očesi, je bil namreč občutek tak, kot da se mimobežno srečujemo s pravim jazz bandom, ki je derivat čikaške freejazz style struja. Nabit s popolno glasbeno neobičajnostjo, za glasbenega laika pravo nedorečenostjo, s sledenjem popolnemu svobodnjaštvu in duhu plutja po kompleksnih in povsem usekanih nekonvencionalnih jazzovskih strukturah, skozi katere vseskozi izzivaš svoj notranji jaz in vlečeš iz njega izrazno izpovedni odtis, pristnega momentalnega zaznavanja glasbene magije. Trio je namazan z vsemi žavbami. Ne čudi, da sta Resnik in Lasič tudi Kaučičeva občasna glasbena kompanjona. Mazurek je vidno užival s svojo picollo trobento v takšnem kolektivu.

Vse prej kot lahka kost za glodanje in seveda izjemna glasbena pojedina za vse, ki nimajo le debele kože, pač pa z okusom preferirajo največjo stopnjo glasbene kompleksnosti, nepredvidljivosti, spontanosti. Intuitivno zaznavanje gradnikov glasbe, s Mazurekom in Resnikom v ospredju, pri  čemer je kvartet večkrat »krožil« tako, da so si fantje free jazzovske vzorce podajali med seboj. Občasno sta Mazurek in Resnik vpadla v brezmejni medsebojni dialog, medtem ko sta Pacurig in Lasič le vestno čakala na svoj trenutek, potem je Lasič nadomestil Mazureka itn… Pacurig vstane in se nagne nad klavir ter prične ubirati strune klavirja. Nič kaj nenavadnega za free jazz formatiranje. Vsekakor je obiskovalec navajen konvencionalnih jazzovskih prijemov do obisti šokiran, ko s sreče z Resnikom in kompanijo, ter se prične spraševati, kaj za vraga počenja takšna avantgardna svobodomiselnost sploh na odru. Usekano brez meja, obenem pa neverjetno spravljivo v složen kumulus genialnega zaznavanja glasbenikov. Cene se je vidni majal med koncertno predstavo. Očitno so fantje že pred koncertom veselo nagibali. To niti ni pomembno. Razkurjeno vražji free jazz, ki mu težko prideš blizu, če sploh, je pretresel in presunil publiko.

Prvi dan jazz festivala v Cekrnem je za leto 2018 sklenil hrvaški kolektiv, točneje sekstet imenovan Franz Kafka Ensemble, ki ga zastopajo Damir Prica Kafka (saksofoni), Franjo Glušac (kitara), Bruno Vidović Vorberger (bobni, igrače), Roko Crnić (el. bas, kontrabas), Ivan Marincel (pozavna) in Igor Pavlica (trobenta). Pihalna sekcija, bobni, bas in kitara.

Bend je dostavil izvrstno izkušnjo. Ravno prav muzikalično in ravno prav zabeljeno s kompleksno virtuoznostjo. Zlasti so imponirali razlomljeni ritmi, kjer ni prostora za »zdrav« plesni korak in če sem malo zloben kvečjemu »spastičen«. Šalo na stran. Franz Kafka Ensemble so se izkazali za neverjetno svež, pronicljiv in domiselno črno duhovit kolektiv, ki ustvarja povsem samoniklo glasbeno izkaznico pretkane zmesi čvrstih in odločnih form, ki jih dozira skupina s prostosučno jazzovsko vibracijo, ki vodi v izkušnjo »nepričakovano«, vendar brez freejazzovskega diletantstva. Nemalokrat je črno figurirani melos podkrepljen z zagonetno ritmično retoriko spominjal tudi na vzorce glasbenega komponiranja King Crimson (Tarred And Feathered). Tako se pomenljivo imenuje tudi njihov prvenec kot »Circus Noir« (črni cirkus), ki ga je štiri leta star kolektiv, zastopan s strani izkušenih in izvrstnih glasbenikov, izdal prav v letošnjem letu.

Razposajeni sekstet se je konkretno razmahnil in odigral celotni album. Dramatičnosti jim nikakor ne primanjkuje, vendar pa skupna v muziciranju nikdar ne izgublja rdeče niti in motivsko tako tudi nikdar ne razpade, čeprav se spogleduje nenehno z najbolj čudaško kombinacijo sosledja ubranih tonov, kar deluje še posebej izzivalno in privlačno za glasbenega gurmana. Kako spojiti kompleksnost, z otipljivo mero muzikaličnosti v vseskozi privlačno in za poslušanje nenehno zabavno zmes? To vedo najbolje  izvrstni Franz Kafka Ensemble, ki so tega večera dobili na prizorišču ob izvrstni predstavi vsaj enega hudo obolelega novega oboževalca (avtorja teh skromnih vrstic).

Postizati vrlo nezadovoljavajuće uspjehe (v prevodu: »dosegati zelo nezadovoljive uspehe«), je nemara najbolj primeren naslov za vse poprej opisano. Ritmično so Franz Kafka Ensmeble izjemno močni in kompaktni, ritem jim teče v krvožilju in čuti se, da česa takšnega prav noben kolektiv ne bi spravil skupaj, v kolikor ne bi člani pred tem igrali v žanrsko na miljo različnih skupinah. Prav to daje platformo za oblikovanje takšne glasbene nenavadnosti, s katero so postregli Franz Kafka  Ensemble v Cerknem.

Prvi dan že 23. tradicionalnega Jazz Cerkno festivala je bil hipoma sklenjen. Publike kot navadno ob dnevih, kakršen je četrtek Kanček manj obiskovalcev, kot bi si želeli. Še vedno je četrtek del tedna, za katerim pride pač delavni petek. Vendar pa v sozvočju s pričakovanim. Prvi dan je torej postregel absolutno glasbeno ekskluzivo ter neobičajnost. To je tisto, po kar pride v Cerkno vsako leto ljubitelj eksperimentalne glasbe torej.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X