Jazz Cerkno festival 2017 – tretji dan!

ALEŠ PODBREŽNIK 2017
0 36

Lokacija: Cerkno / Star plac / Slovenija
Datum: sobota, 20.05.2017


Napočil je tretji dan tradicionalnega in skupno že 22. Jazz Cerkno festivala. Ta dan je bil poseben po tem, da so ženske jazzistke absolutno dominirale med nastopajočimi! Navkljub dejstvu, da se je vreme krepostno sfižilo, je bil ta dan za RockLineov tandem zelo delaven. Po obisku koncerta Halvorson / Fujiwara v glasbeni Šoli v Cerknem, je pozornost pritegnil »šundr«, ki se je širil iz skrbno pokritega preddverja hotela Cerkno. Tam so namreč nastopali novo goriški Neseseri Kakalulu. Kak… kdo? Utrgano ime, ni kaj. Če sem pravilno štel (nikdar nisem briljiral v matematiki), je osem fantov »pobegnilo« tja naravnost z dežja pod kap. Nastopiti bi morali namreč pred prvim izvajalcem zadnjega dne festivala na ploščadi (del zaprte ceste) tik pred festivalskim prizoriščem, a bi jih tam konkretno namočilo. Tja so sicer kasneje tudi prišli, ko je zvečer nehalo deževati. S skrajšanim drugim nastopom istega dne. V premoru, ko smo čakali na nastop Tomeka Reid Quartet.

Navkljub temu, da sem ujel koncert pred vrati hotela v njegovih zadnjih izdihljajih, je bilo moč iz glasbene substance izluščiti, da so Neseseri Kakalulu zelo zabavna in radoživa glasbena skupina, ki pristopa do glasbe zares v smislu strogega zabavljaštva in pozitivno podane vibracije. Ritmično so strukture čvrste, podkrepljene tudi z rabo dodatnih zvončkljavih tolkal. Jedro melodije vodi pihalna sekcija saksofona in trobente, »groove« dodaja glasbi dinamična in aktivna linija bas kitare, zvočni prostor polnita tudi dve kitari, s ščepcem rocka. Skratka. Bend funkcionira strogo  instrumentalno. Kompozicije so preproste, všečne bi bile tud Santani, le da bi slednji potožil nad popolno ignoranco do kitarskega soliranja.  Vseskozi muzikalično preprosta in hitro osvojljiva lekcija funka, pa tudi SKA glasbe, z ritmi ki silijo lahko tudi tja proti salsi. Vseskozi z zabavno pričesko pozitivno naravnane formatiranosti vodilnih motivov. Dobre vibracije v dežju torej. Prikupno.

Več resnosti in zbornega posluha pa je zahteval obisk prvega izvajalca na programu tretjega dne. Kaja Draksler Octet + 1! Šlo je nasploh za premierno predstavo v Sloveniji s strani te zasedbe devetih glasbenikov, ki jih vodi mednarodno uveljavljena, visoko cenjena in priznana slovenska komponistka in klaviaturistka Kaja Draksler. Ta sicer živi in ustvarja na Nizozemskem. V Slovenijo je prispela s svojim oktetom, ki ga ob Kaji definirajo še: vokalisti Laura Polence in Björk Níelsdóttir, pihalisti Ab Baars, Ada Rave in Lotte Anker, nadalje violist in violinist George Dumitriu, kontrabasist Lennart Heyndels ter bobnar oziroma tolkalist Onno Govaert.

Še en glasbeni pojav, ki mu ne najdeš približkov. Kajin koncept uglasbitve poezije različnih pesnikov od Adriane Minou, Pabla Nerude, do Gregorja Strniše, funkcionira na povem unikatnem stapljanju kompaktnih motivov ter jazzovskega improviziranja. Vse je odvisno od narave uglasbitve, se pravi odvisno od tega kako se načrta aranžiranja dotakne sama sporočilnost in globina dane poezije. Bend je uvodoma predstavil uglasbitev pesmi Adriane Minou z naslovom Promise is Promise, kjer je imponiralo kombiniranje oziroma izkoriščanje obeh vokalistk v sami strukturi kompozicije. Šegav uvod, nadvse zabaven. Kaja je v nadaljevanju med premori nagovarjala občinstvo tako, da je skoraj vsako točko pospremila s krajšo zgodbo, ki stoji za njenim nastankom.  Bend je v nadaljevanju koncerta ponudil tudi znatno bolj eksperimentalno glasbeno avanturo in artistično izzivalno substanco, kar je obeležila tudi uglasbitev Pabla Nerude v kompoziciji Canto: XII, ki je delovala na trenutke že docela srhljivo, prezeblo, hladno in odtujeno. Koncert je prava poslastica združevanja široke palete glasbenih idej, pri čemer fascinira enakopravno bivanje gradnikov v »oktetu plus 1«, ki je navdušil z drznim stapljanjem form in struktur, ki na »prvo uho« ne najdejo stičnih točk, pa vendar. Kaja Draksler oktet, ki se ni med drugim ognil niti koketiranju s kabaretno jazz šansono, je premostil navidezno nezdružljivost glasbenih delcev v slikovit makrame absolutne glasbene neobičajnosti.  

Končno! Skupina na festivalu Jazz Cerkno, kjer dobiva naposled tudi igranje kitare vidnejšo vlogo. Tomeka Reid Quartet. Vodja skupine je Tomeka Reid, sicer čelistka! Je vrhunska in vsestranska glasbenica, njen kvartet, pa zastopajo poleg Tomeke, še posebna kitaristka Mary Halvorson, bobnar Tomas Fujiwara in kontrabasist Jason Roebke. Tudi ta skupina je zvarjena iz posebnih eklektičnih vsebin glasbene percepcije. Glavna komponistka Tomeka Reid ustvarja glasbo, ki sledi vseskozi jasno otipljivim strukturam, pri čemer dostavlja izjemno posrečeno zlitino klasične glasbe in jazzovskega svobodnjaštva. Ni čudno, da se tako uspešno v tej glasbeni formaciji znajde tudi kitaristka Mary Halvorson, saj je njeno igranje kitare prav tako posrečena mešanica jazzovskih in neoklasicističnih glasbenih elementov. Kvartet  je ponujal v uri in pol programa izjemno prefinjeno in čutno igro polno nepretencioznih vsebin, do katerih je pristopal mehko subtilno, z izjemnim čutom in gibi polne finomehanike. Nikakršnih eskalacij in blasfemičnih utrgancij, kjer bi bend v adrenalinski naglici stresal iz sebe nepregledno serijo na hitro postreljanih not. Okej, »dovoljeni« so vmesni solistični vložki, kot je bil to na eni izmed skladb podaljšan, uvodni solistični vložek basista Jasona Roebkeja, prav tako si je privoščil nekaj solističnih izletov bobnar Tomas Fujiwara, sicer pa je kvartet enovito razvijal zvočno krajino. V neverjetno zbranem in konciznem dialogu, kjer kombiniranje tonov, nikdar ne dovoljuje motivskega razpadanja, pa čeprav so neobičajne atonalne linije, ki se pojavljajo v igri in komponiranju, več kot nujne, da razbijajo ustaljene in predvidljive šablone in na tak način vseskozi intenzivno zaposlujejo še tako zahtevnega glasbenega sladokusca.

Za veliki finale so se na odru zbrali še finski Mopo, doma iz Helsinkov. Mopo (po slovensko je to moped) veljajo za neverjetno atraktiven in skrajno simpatično nalezljiv trio, ki je s svojo pojavo na odru kaj hitro pridobil naklonjenost celotnega občinstva, ki je tako vseskozi napeto spremljalo zaključna festivalska dejanja. V večkrat norčavo lucidni in spakljivi režiji tria.  Absolutna atrakcija in najboljša izbira za sklenitev letošnjega Jazz Cerkno festivala. Trije glasbeniki in sicer Linda Fredriksson, ki je igrala tega večera na bariton in alt saksofon ter piščal, basist in kontrabasist Eero Tikkanen in bobnar Eeti Nieminen. Neverjetna energija. Nasploh kar se saksofonistke Linde tiče. Drobceno in tršato dekletce, ki je komaj kaj večje od bariton saksofona, je le tega vihtela s takšno intenziteto, da ji lahko mnogi moški vrstniki na polju jazza le zavidajo.  Bend gradi na čvrstem fraziranju, ki ga projecira v podobo kompozicij Linda na saksofonu, potem pa se trio poljubno razleti vsak na svoj konec in si privošči duhovito izmenjavo improvizatorskih potegavščin, čeprav je Linda pri svojem delu vseskozi v središču pozornosti. Vse bistvene reči se namreč pri Mopo vrtijo okrog njenega saksofona. Lindine eskapade niso zahtevne, so pa presneto zabavne in domiselne zato bi jih brez težav lahko integrirali v jazz in rock fusion zasedbe, navdušen bi bil nad njimi tudi nekdanji Van Der Graaf Generator saksofonist David Jackson (Linda lahko igra harmonije tudi tako da istočasno piha v alt in bariton saksofon, kot legendarni David Jackson, čeprav tega večera česa takšnega s strani Linde nismo dočakali). Bend je odprl koncert s hudomušno in radoživo skladbo Meikän kissa (v prevodu Moja mačka), nekje na sredini so se lotili skladbe Mustafa, ki je nastala potem, ko je trio na svojem pohajkovanju po Maroku spoznal tamkajšnjega domačina s takšnim imenom, posebno dražljivo je funkcionirala blago skrivnostna Metsärukkanen, posebno zabavo pa so Mopo priredili v samem zaključku nastopa, ko so izvedli skladbo o dedku v dveh dejanjih. Prvo dejanje imenovano Pappatunturi (to pomeni dedkov motor), za njim pa posebno zabeljeno drugo dejanje imenovano  Vesiklosetti (dedkove sanitarije). Zlasti v drugem dejanju je skupina uprizorila pravi šov teater, ko je Eeti teatralno zalučal vse bobnarske palčke v bobne in na tla, z Lindo pa sta brila norca tudi z rabo gumijastih živalic, medtem ko se je Eero odklopil z bas kitare in pričel teatralno pospravljati serijo kablov, ki so ležali na odru. Vsi ti zvoki so burkaško oživljali dedkova dejanja intime na stranišču. Do zaključnega »kaos tornada« torej! Mopo so fenomenalna izbira, ki dostavlja kombinacijo neverjetno čudaškega humorja, vseskozi pozitivnih vibracij, ki jih generirajo zabavno zapeljani vodilni motivi saksofona. Upajmo, da se ta skupina nekoč prikaže tudi na samostojnem koncertnem nastopu v baru Gabrijel.   

Tako. Uspešno je bil izpeljan in sklenjen tudi 22. Jazz Cerkno festival. Žarel je vse tri dni v polnem sijaju. V vsej svoji edinstveni podobi. Prisotne je znova polno razvajal in ujčkal! Tako kot vedno. Z obiljem izvrstne glasbe ter bogatim spremljajočim programom, ki ni osredotočen zgolj na glasbeno umetnost. No, nikakor pa ne smemo zaobiti tudi vse izvrstne kulinarične ponudbe. Ob vrhunskem Ančkinem golažu, lokalni specialiteti imenovani »smukauc«, spečejo tam tudi najboljše kalamare na svetu. Se znova srečamo v Cerknem, če ne prej, obvezno na prihodnji, to je 23. Izdaji festivala. Ob letu osorej!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki