Jeff Beck (24. 6. 1944 – 10. 1. 2023)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2022
0 184

Jeff Beck, legendarni britanski kitarist, je preminil v 79. letu starosti. Glede na uradno izjavo, ki je bila objavljena na Beckovih družbenih omrežjih s strani družinskih članov, je glasbenik preminil po kratki bitki z bakterijskim meningitisom.

Geoffrey Beck se je rodil v jugozahodnem delu Londona, imenovanem Wallington, 24. 6. 1944, za kitaro pa je navdušeno pograbil potem, ko je na radiu slišal Les Paulovo How High The Moon.

Beck je prvič resneje stopil v središče živahnega ‘white blues’ buma, ki se je odvijal na britanskih tleh sredi šestdesetih potem, ko je leta 1965 pri The Yardbirds zamenjal Erica Claptona.

Jeff Beck, ki se je pred prihodom k The Yardbirds kalil v številnih lokalnih skupinah, je s svojo inovativno kitarsko tehniko, s katero je pionirsko odkrival svetu, kaj vse je mogoče odigrati in izvabiti iz električne kitare, omogočil The Yardbirds, da so ti razširili svojo ekspresijo in pričeli v aranžmajih posegati po idejnih rešitvah, ki so koketirale s psihadeličnim rockom kot tudi s svetovno glasbo. V kitarski igri je Beck družil zvočne učinke ‘fuzz’ tonov, ‘reverba’, ‘feedbacka’, ‘sustaina’, ‘distorzije’ ter drznega ‘hammer on’ soliranja, kar je odlično godilo takratni naraščajoči tendenci iskanja zvočne ostrine in surovosti v britanski beat glasbi. Njegov specifičen položaj desnice z mezincem na vibratu in prstancem na gumbu za glasnost med soliranjem (brez trzalice) ostaja ikonski!

The Yardbirds so v času, ko je za njih igral Jeff Beck, ustvarili kopico prelomnih posnetkov, vključno s hit singli “Heart Full of Soul”, “Evil Hearted You”, “Still I’m Sad”, priredbo Bo Diddleyeve “I’m a Man”, “Shapes of Things”, “Over Under Sideways Down”, ter izdali leta 1966 album “The Yardbirds”, precej bolj poznan pod imenom “Roger The Engineer”. Še istega leta konec novembra 1966 je Beck zapustil The Yardbirds. Po nekaterih navedbah je dobil nogo s strani skupine zavoljo koncertnih izostankov, pretiranega perfekcionizma, pa tudi zavoljo vzkipljivega temperamenta.

V avtobiografiji Nicka Masona je mogoče zaslediti, da so se Pink Floyd ogreli za Becka v času, ko so odslovili iz skupine Syda Barretta, vendar pa nihče v skupini ni premogel dovolj mirnih živcev, da bi se lotil telefonskega klica.

Od tu dalje se je Beck posvetil samostojni glasbeni poti. Leta 1967 je posnel nekaj singlov za pop producenta Mickieja Mosta, kot mdr. Hi Ho Silver Lining ter Tallyman. Zatem je ustanovil Jeff Beck Group in do takrat predstavil javnosti neznana obraza, to je škotskega pevca Roda Stewarta in kitarista Rona Wooda, ki sta z Beckom prvič odkrila tudi Ameriko. Sledita albuma “The Truth” (1968 izdan kot Jeff Beck) in “Beck-Ola” (1969). The Truth je vseboval priredbo Willie Dixonove You Shock Me. The Truth je izšel pet mesecem pred prvim albumom skupine Led Zeppelin, ki je vsebovala isto priredbo s skoraj identičnim aranžmajem, kar je privedlo do vroče krvi med nekdanjima The Yardbirds pajdašema Jeffom Beckom in Jimmy Pageom.

Z Jeff Beck Group sta izšla še albuma “Rough And Ready” (1971) in “Jeff Beck Group” (1972), potem pa je Beck združil moči z basistom Timom Bogertom in bobnarjem Carmine Appiceom v kratkotrajni formaciji Beck, Bogert & Appice, ki je leta leta 1973 izdala istoimenski studijski album. Četudi je album kritike navdušil zavoljo izjemnega igranja, pa je prinesel formaciji komercialni polom, z edinim singlom za priredbo Stevie Wonderjeve Superstition. Kasneje že davno po razpustitvi skupine je leta 1975 izšel koncertni album, ki so ga Beck Bogert & Appice posneli na japonskem delu turneje leta 1973. Po krajši aferi s skupino Upp, s katerimi je posnel dva albuma, je leta 1975 izdal svoj drugi samostojni studijski album “Blow By Blow”, ki velja do danes za njegov največji komercialni uspeh. Na njem je s svojo inovativno kitarsko tehniko in eklektično jazz rock fusion naravo vse-instrumenalnih improvizacij postavil nove standarde v ekspresiji električne kitare. Leta 1976 izide album “Wired”, na katerem se je povezal z nekdanjima Mahavishnu Orchestra članoma bobnarjem Narada Michaelom Waldnom in klaviaturistom Janom Hammerjem.

Ko je Mick Taylor leta 1974 zapustil The Rolling Stones, so se ti obrnili na Becka in ga povprašali, če bi se jim pridružil, a je Beck ponudbo zavrnil.

Ob izdaji samostojnih albumov je Beck osemdeseta in kasnejšo ero delovanja razširil s številnimi gostovanji na albumih izvajalcev, kot mdr. Stevie Wonder, Rod Stewart, Tina Turner, Diana Ross, Mick Jagger, Kate Bush, Duff McKagan, ZZ Top, Joe Cocker, Brian May, Pretenders, Roger Waters in Jon Bon Jovi. Zadnje Beckovo gostovanje beleži aktualni studijski album Ozzyja Osbourna z naslovom “Patient Number 9” (2022, RockLine recenzija), na katerem je Beck sodeloval s kitaro na dveh skladbah. Zadnji album imenovan “18” je Beck posnel in izdal v navezi s kolegom in filmskim igralcem Johnnyjem Deppom v lanskem letu.

V karieri je Jeff Beck osvojil osem Grammyjev. Od tega sedem za najboljšo instrumentalno izvedbo, medtem ko je enega izmed Grammyjev osvojil za predelavo Lennonove Imagine, kjer je šlo za skupno sodelovanje s Pink, Seal, India Arie, Konono N°1 in Oumou Sangare. Jeff Beck je bil sprejet v hišo slavnih ‘rock ‘n’ rolla’ (Rock and Roll Hall of Fame) dvakrat. Leta 1992 kot član skupine The Yardbirds in leta 2009, kot samostojni umetnik. 

Jeffa Becka si je RockLine 20. 7. 2022 ogledali na njegovem skupnem nastopu z Johnnyjem Deppom v italijanskem Pordenonu, kjer je sloviti glasbenik na trenutke seval pravo mladostniško razposajenost in nihče niti slutil ni da so mu šteti meseci. Z Deppom je Beck nastopal tudi še v jeseni 2022 po ZDA. Zadnji nastop je Beck izvedel prav z Deppom, ko sta nastopila 23. 10. 2022 na čikaškem prizorišču The Chicago Theatre 23. 10. 2022.


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki