Ozzy Osbourne: Patient Number 9

0 150

Založba: Epic Records
Datum izida: 9. 9. 2022
Produkcija: Andrew Watt
Dolžina albuma: 61.17 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5/10


Ozzy Osbourne doživlja renesanso. O vseh tegobah, ki jih skoraj na dnevni ravni prebiramo o slovitem glasbeniku, po čemer je moč sklepati, da je prav presenetljivo kako to da možakar že ni izdihnil, prinaša album “Patient Number 9” popolnoma obrnjeno sliko. Ozzy deluje na njem kot bi ravnokar užil malho steroidov in kot da je star 20 let. Po odličnem predhodniku “Ordinary Man” (2020, RockLine recenzija), je možakar, ki je vsega tri dni po izidu omenjenega albuma, javno napovedal, da že snema novega, vzdržal visok kreativni zasun in ga iz “Ordinary Man” prenesel na “Patient Number 9”. Pozabite na “Scream” (2010) in “Black Rain” (2007). “Patient Number 9” je vsaj tako dober kot “Ordinary Man”, če ne boljši. Zelo dobro izziva esenco albumov “Down To Earth” (2001) in da, celo “Ozzmosis” (1995).

Mož opravičuje s podobo albuma “Patient Number 9” svoje poslanstvo ‘Princa teme’. Malo prizadetega – motenega, recimo mentalno iztirjenega. Glede na vse to je komaj čakal, da lahko dodeli novemu albumu takšen naslov. Orjaška karizma tega (klovnovskega) glasbenika ostaja od nekdaj osupljiva. Ne le v vokalnem oziru, kjer Ozzyju v prešerni galaksiji ni para, pač pa če je kdo obiskal njegov koncert bodisi v solo režiji ali z Black Sabbath ve, da deluje na odru precej nepremično, a stori glavnino vsega s svojimi očmi. Dovolj je, da jih široko izbulji in z njimi v hipu hipnotizira okolico. Sharon je to prav dobro vedela. Že, ko ga je iskala po hotelskih sobah losangeleškega hotela Le Parc sredi decembra 1978. V vseh manirah je znala to izkoristiti. Ozzy je neverjeten tržni artikel. Ob vsem tem pa je glavno, da možakar še vedno snema fenomenalno novo glasbo.

V studiu je znova nanovačil najboljšo ekipo studijskih sodelavcev (Andrew Watt, Robert Trujillo, Chad Smith), kot tudi posebnih glasbenih gostov, med katerimi ostaja denimo Duff McKagan stalnica, medtem ko prinašajo pomemben odklon glede na predhodnik, vložki starih dobrih prijateljev iz Ozzyjevih najstniških časov. To so Tony Iommi in Jeff Beck ter Eric Clapton s svojo hipno prepoznavno bluesovsko mehkobo v One Of Those Days (prežeta je s Claptonovimi ornamenti in deluje najbolj bluesovsko na albumu). Na “Patient Number 9” se vrača tudi Zakk Wylde! Znova je budžet založbe Epic vezan na Ozzyja, razkazal ves svoj razkošno neusahljiv vir financiranja. Ob konkretni četi glasbenih gostov je z Ozzyjem tudi na novem albumu znova cel bataljon violinistov in čelistov. Orkestralni aranžmaji bi bili z lahkoto ‘naklikani’. A ne v Ozzyjevi zgodbi. Ta spoj hudičevih kitarskih fraz ter organskih aranžmajev za godala je zaščitna znamka, ki postavlja Ozzyja in njegov ‘votlo-prepadni’ vokal na svojstven tron v svetu rocka in rolla, precizneje povedano svetovnega metala.

Osnovo aranžmajev s kitarskimi frazami je Ozzy znova dorekel s producentom in komponistom Andrewom Wattom, nadgradnjo tej znova polno učinkujoči platformi oziroma dodatno vrednost, pa prinašajo posebni glasbeni gostje. Vsak s svojo značilno gravuro, prijemom, dotikom, ‘gear-om’, ki definira karakter njegovega kitarskega ekspozeja. Nostalgikom se bodo posebej hitro ulegle pod kožo naveze Ozzyja z bodisi Zakkom Wyldeom, bodisi z Black Sabbath kompanjonom Tonyjem Iommijem. No Escape From Now ni npr. Fairies Wear Boots, a verjetno že sami veste kam moli pes taco? Iommijevim detonacijam (Iommi se vpisuje kot soavtor pod No Escape From Now), ki jih zelo dobro poznamo ter so sicer izjemno dominantne v komadih, pa tokrat jemlje pozornost domiselnost prehodov Chada Smitha na bobnih, s čimer Red Hot Chili Peppers bobnar več kot všečno razgibava tisto skalovito nepremičnost Iommijeve rifaže (podoben efekt prinaša še drugo takšno druženje na albumu v skladbi Degradation Rules). Wylde in Iommi sta glede fraz tokrat precej blizu (sploh ko nanese beseda na aranžma skladbe Mr. Darkness). Recimo raje precizneje. Watt jima odlično bere misli, saj je glavni kreator fraziranja na celotnem novem Ozzyjevem albumu. Pravzaprav jima fraze polaga naravnost ‘v usta’. Tako učinkuje vse na novem Ozzyjevem albumu v idejnem, vibracijskem in zvočnem oziru, bolj kompaktno, glede na sicer odlični “Ordinary Man”, ki je prinašal večje razkorake v aranžiranju materiala. Na zadnjih treh skladbah stopa v ospredje na kitari končno tudi Watt, ki je sicer glavni rifotvorec albuma, a vse tri skladbe na repu nikakor niso ‘ostanek’ v studiu in ne vršijo vloge dodatnih skladb. Odlično funckionirajo. Te so posebno drveča in silno muzikalna Dead And Gone, pa za njo kontrastna in na albumu edina udarna balada God Only Knows, ki v komponističnih odlikah prav tako poslušalca nikakor ne pušča na cedilu. Album tudi v sklepnem delu nikakor ne popušča, Wattova pretanjena iznajdljivost pa le potrjuje kako je kot producent in aranžer za princa teme pomemben studijski steber, tudi v zreli eri Ozzyjeve kariere. Na rep je (brez bistvene potrebe) postavljena enominutna zafrkancija Darkside Blues v funkciji albumskega izhoda – navdahnjena nad zapuščino delta bluesa. Recimo ji Ozzyjev ‘Led Zeppelin album “I” moment’.

Svoje ‘dobrote’ prinašajo Pearl Jam kitarist Mike McCready, pa oba gospoda, to sta ‘počasna roka’ Eric Clapton ter še en velikan iz časov eksplozije belega bluesa – Jeff Beck. Tu so še Queens of the Stone Age šef Josh Homme, pa pokojni Foo Fighters bobnar Taylor Hawkins in basist Chris Chaney. Naslovna skladba nosi funkcijo naslovne skladbe albuma No More Tears. Postopno ‘rajcanje’, kup atmosferičnih prevratov, refrenski krešendo, ter izhodni kitarski tornado v režiji gospoda Becka. Sledi Immortal z drvečim ritmom in ošiljeno bombastičnim riffom (v njej doda solažo Mike McCready) , ki bi lahko bila odlični uvodni katalizator albuma. In tudi je. Na vinilnem formatu novega albuma sta skladbi Immortal in Patient Number 9 zamenjani, album se na vinilu odpre nalašč z Immortal.

Splošna ugotovitev je, da Ozzy sicer ne prinaša ničesar kar že ne bi slišali, pristopa pa k vsemu novemu materialu naravnost briljantno. V siju recepture, ki jo sam najbolje obvladuje in je torej enaka le njemu. Na način, kot si ga ljubitelj njegove glasbe (s klasično ero na čelu) lahko le želi. Za domet ustvarjalca, ki bo star kmalu 74. let je to v tem zrelem obdobju pravzaprav največ kar lahko glasbenik ponudi. Vokal deluje na novem albumu še naprej mladostno. Kot leta 1970. Kar se ‘modnih muh’ v studiu tiče, je Ozzy na novem albumu zadržal le produkcijske manevre Andrewa Watta, sicer pa deluje “Patient Number 9” precej nostalgično. Še bolj kot predhodnik. Naravnost tja proti “Ozzmosis” zna odpeljati.

Ozzy ostaja Ozzy. Ikona. Ne glede na to, da se je v zadnjih zgodbah svojega življenja proslavil Ozzy, kot častitelj finomehaničnega umeščanja vijakov ter njihov zbiralec, izkazuje visoko kakovostna vrednost silno dovršenega in izpiljenega novega in skupno trinajstega studijskega albuma kariere, pravi pomladni polet, daleč od kreativne impotence mnogih njegovih generacijskih vrstnikov, ki jih drži nad vodno gladino le ‘šlepanje’ na staro slavo. Ozzy bi tudi sam kaj takšnega z lahkoto izkoriščal. K sreči ne. Raje nas nagrajuje s svežino nove odlične glasbe. Ostaja zabaven, teatralen, slikovit, ‘zaigrano premaknjen’, a vseh manirah neskončno karizmatičen in sijoč. Kot, da se je kariera ene prvih ikon rocka in metala komaj začela.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb (CD format):
1. Patient Number 9 (feat. Jeff Beck)
2. Immortal (feat. Mike McCready)
3. Parasite (feat. Zakk Wylde)
4. No Escape From Now (feat. Tony Iommi)
5. One Of Those Days (feat. Eric Clapton)
6. A Thousand Shades (feat. Jeff Beck)
7. Mr. Darkness (feat. Zakk Wylde)
8. Nothing Feels Right (feat. Zakk Wylde)
9. Evil Shuffle (feat. Zakk Wylde)
10. Degradation Rules (feat. Tony Iommi)
11. Dead And Gone
12. God Only Knows (feat. Josh Homme)
13. Darkside Blues

Glasbeniki:
Ozzy Osbourne – vokal, orglice na skladbah št. 10 in 13
Andrew Watt – kitara na skladbah 1-3 in 5-13), bas kitara na skladbah 4, 6, 7, 9 in 12), klaviature na skladbah 1, 5-7, 11 in 12), klavir na skladbah 3, 6 in 12), bobni na skladbah 11 in 12, spremljevalni vokal
Zakk Wylde – kitara na skladbah 1-3, 6-9, 11 in 12, klaviature na skladbah 1, 5, 7 in 9, orgle na skladbi 8
Jeff Beck – kitara na skladbah 1 in 6
Tony Iommi – kitara na skladbah 4 in 10
Mike McCready – kitara na skladbi 2
Eric Clapton – kitara na skladbi 5
Josh Homme – kitara na skladbi 12
Robert Trujillo – bas kitara na skladbah 1, 3, 7, 9-12
Duff McKagan – bas kitara na skladbah 2 in 5
Chris Chaney – bas kitara na skladbi 8
Chad Smith – bobni na skladbah 1, 2, 4-6, 8-12, tolkala na skladbi 6
Taylor Hawkins – bobni na skladbah 3, 7 in 12), tolkala na skladbi 3
James Poyser – orgle na skladbi 5
David Campbell – godalni aranžmaji na skladbah 6 in 11
Charlie Bisharat – violina na skladbah 6 in 11
Roberto Cani – violina na skladbi 6
Dario DeLeon – violina na skladbi 6
Nina Evtuhov – violina na skladbi 6
Songa Lee – violina na skladbah 6 in 11
Natalie Leggett – violina na skladbah 6 in 11
Philipp Levy – violina na skladbi 6
Alyssa Park – violina na skladbi 6
Michele Richards – violina na skladbi 6
Neil Samples – violina na skladbah 6 in 11
Jennifer Takamatsu – violina na skladbi 6
Kerenza Peackock – violina na skladbi 11
Sara Parkins – violina na skladbi 11
Andrew Duckles – viola na skladbah 6 in 11
Zachary Dellinger – viola na skladbi 6
David Walther – viola na skladbah 6 in 11
Jacob Braun – čelo na skladbah 6 in 11
Paula Hochhalter – čelo na skladbah 6 in 11
Ross Gasworth – čelo na skladbi 6


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki