Jeff Kollman: East of Heaven

0 81

Založba: Marmaduke Records
Datum izida: 21. 5. 2021
Produkcija: Jeff Kollman
Dolžina albuma: 59.21 min
Zvrst: Art Rock / Instrumental Rock
Ocena: 9.5/10


Ameriški kitarski as Jeff Kollman je še en neodvisni in v vsem poseben glasbenik, ki s svojo pronicljivo artistično noto v stvareh, ki se jih loteva, ne preneha navduševati. Gre za kitarista, ki lahko kameleonsko sobiva v več različnih žanrih, fuziji in stapljanju le teh. Med njimi prehaja z navidezno peresno lahkoto. Poseduje pa tudi občutek za izdelan in izpiljen aranžma. Ob dejstvu, da gre za tehnično izbrušenega velemojstra, kar se igranja kitare tiče, postavlja Kollman v ekspresiji od nekdaj na prvo mesto notranje občutke, iščoč muzikalno kompaktnost, četudi lahko poslušalec kaj hitro odkrije, da je Jeffovo glasbeno ozadje močno podprto s temeljnimi postulati jazza.

Tako je mogoče Kollmanove albume primerjati z absolutnimi artističnimi unikati, kot so ultimativni kitarski posebneži tipa Michael Landau, Neal Schon, Al Di Meola ali Carl Verheyen. To so glasbeniki, ki so doktorirali v šeststrunski teoriji, vendar pa v svojih dejanjih nagovarjajo s tako izrazito in posebno glasbeno karizmo, da delujejo v stvareh ki se jih lotevajo na samostojni ustvarjalni ravni, edinstveno oziroma enkratno. Samoraslo. Od tod ne čudi, da je lahko Kollman sodeloval z glasbenim kalibrom tipa Alan Parsons katerega glasbena zapuščina zahteva od glasbenikov izjemno večplastno glasbeno dojemljivost oziroma brezmadežen domet visoko inteligentne glasbene elastičnosti. In nenazadnje, Kollmana je lahko opazovalo tudi nekaj izbranih srečnežev, ki so se nabrali v ljubljanski Cvetličarni v maju 2008 (prav na dan objave te recenzije, a pred trinajstimi leti), ko je Kollman takrat nastopil v spremljevalni postavi Glenna Hughesa. Kakih 200 glav je že takrat v živo lahko spoznalo “košček” samorasle biti velikih glasbenih talentov tega umetnika.

No, »East of Heaven« – Jeffov novi samostojni album-, nagovarja torej s prej opisano artistično elastičnostjo, nagovarja eklektično in postavlja nad vse občutja, ki jih generira glasbenikova notranjost. To je prvo in osnovno vodilo, ki drži ego krepko na distanci. Brez slehernih eskapad divje slalomske vožnje blaznega stresanja rafalov not. Albumu poveljujejo le občutja. In izdelek se giblje izjemno mehko, na trenutke tudi očarljivo, če ne kar hipnotično, še zlasti, ko stopa v ospredje poudarjanje dolgo zvenečih tonov, kjer izkorišča Jeff mojstrsko razpoložljiv prostor, ki se mu tu odpira, da te tone filigransko »krivenči« in jim dodaja vsakokrat drugačen kontrastni poudarek. Z vsakim prijemom, dotikom,… Vsak odigran ton niza novo občutje. Veliko je melanholije, koprnenja, najdejo pa se tudi trenutki izrazite šegavosti, kot je absolutni odklon v točki Superstring Theory, ki nekje na eni minuti in tričetrt svoje veseloigre nakazuje, da je inspiracija za glavno frazo dejansko prispela od glasbene zapuščine benda v stilu AC/DC. A to je »izgubljena« skladba med štirinajstimi točkami aluma, ki nagovarja v izjemni filigranski zmesi neo-klasičnih izletov, s katerimi se dotika tudi odtenkov melosa Andaluzije, italijanskega Mediterana (So Long Ago, Montecatini Waltz, The Darkness Resides), pri čemer bi v nekih drugih časih zastrigel z ušesi tudi Al Di Meola. Na albumu stopa večkrat v ospredje akustični in tankočutni purizem. Artistično edinstvena vrednost dotika eklektičnosti. Jazz element je močan in prisoten, vendar pa ga Jeff “podtika” v svojo igro umerjeno in s čutno spretnostjo, poslušalec pa temu prihaja na sled večkrat šele v »drugem planu«. Navdušujoč izdelek, poln presenečenj in neobičajnih potez, serviranih pronicljivo, razgibano in barvito, ki nenehno sobivajo v izjemno poslušljivi glasbeni avanturi.

Na albumu ne manjka seveda trenutkov, ki razgaljajo Jeffovo močno pripadnost jazzrockovski fuziji, vendar je prostor za jazz in rock fuzijo polnokrvno rezerviran v njegovem stranskem glasbenem projektu  Cosmosquad. Na albumu »East of Heaven« s tovrstnimi momenti slikovitih jazzrockovskih potegavščin oziroma ekspresij sicer prijetno draži, kar krepi idejno in ekspresivno razgibanost izdelka. En takšnih trenutkov albuma, je prav njegova naslovna skladba.

Kollman večkrat pluje med raziskujočimi formami, ki jih sestavljajo rahle melodije muzikalno neobičajnega sosledja ubranih tonov, kar vzdržuje preko albuma adventivni in svobodoljubni karakter lucidnosti in idejne iskrivosti. Tudi to pot je Kollman poskrbel za popolno organsko čisto zvočno naravo izdelka. Na albumu ga spremljajo namreč štirje glasbeniki in v točkah, kjer ni edini instrument kitara, je mogoče začutiti, da bi lahko takšna ekipa kaj hitro spravila od sebe material  za novi Cosmosquad album.

»East of Heaven« je briljanten dosežek. Čudovit. Poslušalca nagrajuje s sleherno rotacijo v CD predvajalniku. Čutnosti in filigranske finomehanike idejno prožne in pronicljive izpovedi pod poveljem neslutenih talentov tega glasbenika mu ne primanjkuje, obenem pa izdelek poudarja s kakšno strastjo in žarom je (bil) med snemanjem odigran. Od glave do pete. Album intenzivnih ekspresij in slikovitih glasbenih krajin, ki te odpelje. Za hip odmakne od vse te hecne stvarnosti, ki smo ji že lep čas priča. Osvobodi in izpolnjuje. Začara. Tak pa je bil tudi namen njegovega stvarnika.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1.Loss
2. The Mass Exodus
3. Homage To King Edward
4. Superstring Theory
5. Ghostly
6. Insomnia
7. 67 XR-7
8. Montecatini Waltz
9. Isolation 2020
10. East Of Heaven
11. So Long Ago
12. Hidden Dimensions
13. The Darkness Resides
14. See You On The Other Side

Zasedba:
Jeff Kollman – kitara
Guy Allison – klaviature
Paul Shihadeh – bas kitara
Shane Gaalaas – bobni
Jono Brown – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki