Kraj: Hotel Jama, Postojna
Datum koncerta: 01.04.2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 14 €
Nadaljevanje Postojna blues festivala sezone 2008/2009 zadnje mesece le stežka sledi zastavljenim načrtom iz druge polovice septembra prejšnjega leta. Po številnih ugibanjih o kadrovanju nastopajočih, katerih smo se zadnje čase že dodobra navadili, je minuli četrtek prostore hotela Jama naposled okupirala zasedba Jeffery Broussard & The Creole Cowboys. Kot nakazuje že samo ime skupine, je postojnski večer še enkrat več minil v neumornemu odmevanju zvokov zydeca, Jeffery Broussard & The Creole Cowboys pa so na ples vabili z veseljaškim repertoarjem večinoma neznanih, povečini prešerno razpoloženih motivov. Jeffery četica skrajno nerazpoloženih glasbenikov se je sicer izkazala kot discipliniran kvintet, katerega glavna atrakcija je seveda Jeffery Broussard, simpatičen možic, ki naj bi veljal za enega najbolj vplivnih harmonikašev v svetu sodobnega zydeca. Vse lepo in prav, PR-ovski slavospev pa vseeno ne zmanjšuje veljave dejstva, da bo četrtkovo po sili razmer konzumirano glasbeno enoličje, v očeh povprečno razgledanega glasbenega entuziasta, gotovo še dolgo prednjačilo v kategoriji najbolj neatraktivnih koncertnih avantur.
Kaj je torej pametnega za povedati po tako ne obetavnemu uvodu, razen že znanega dejstva, da je Zydeco v prvi vrsti zabavljaška godba, grajena na razgibani ritmični platformi, okoli katere je vse bolj kot ne podrejeno duhu kolektivizma. Posamezni solistični izpadi so bili tudi v primeru Jefferjeve četice tako prej izjema kot pravilo, kar je po svoje razumljivo. Edini jasneje izstopajoči element zasedbe je seveda Jeffery Broussard, ki je poleg potuhnjenega narekovanja tempa ostali četvorki, vlekel tudi vse niti v smislu kratkočasenja občinstva. In to s precejšnjo mero uspeha! Sicer vokalno precej nekonkreten, je stric svoje ne ravno pogoste glasovne prispevke kot po pravilu skrival v udobju večglasja spremljevalnih vokalov pod taktirko robustnega basista nepričakovano mehkobnega glasu, ki sliši na ime Classie Ballou. Drugi biser zasedbe, skrit trušču kolesja neusmiljeno rotirajočih se poskočnic, se je skrival v žilavem telescu kitarista D’Jalme Garnier-ja. S tem pa se kratek seznam osvežujočih glasbenih presežkov nastopa kreolskih kavbojev tudi konča. Priložnostnih trenutkov improvizacije, ko sta moči prekrižala Ballou in D’Jalma, je bilo zanemarljivo malo, in so predstavljali pravcato melodično eksotiko četrtkovega večera. Če že ne spadate v kategorijo ljubiteljev enobarvnih plesnih poskočnic, potem je lahko sinhrono odrsko pozibavanje v ritmu suhoparnega oglašanja harmonike, pogosto serviranega v eni in isti tonaliteti, predstavljalo pravšnji izziv vaše potrpežljivosti. Ko so si stvari postale preveč podobne, in je začel iz Broussardove kreolske kuhinje uhajati vonj po monotonem, se je Jeffery s težkim srcem loti kakšnega iz zbirke predvidljivih razpoloženjskih obratov. Priljubljen stričkov manever za ohranjanje atraktivnosti odrskega dogajanja je spuščanje zasedbe v dir, praktično brez vsakršnega predhodnega opozorila, stric mestoma tudi rad pograbil za vajeti neutrudne zydeco mašinerije in svojo četico ustavi čisto na pragu sentimentalnega bluesa, seveda kar se da kreolsko navdahnjenega. V takem razpoloženju nas je pričakala Bring It On Home, svoj delež pri ustvarjanju mehkočutnega baladiranja pa je zahtevala še Richest Man. Obe sta se izkazali za dinamično lepo zaokroženi, improvizirane pasaže obeh pa sta po svoje zložili vrhunca četrtkovega postojnskega večera.
Jeffery Broussard & The Creole Cowboys so v Postojni prikazali precej neatraktiven set zydeco zgibank izrazito tradicionalnega predznaka, serviran z na trenutke precej neokusno nezainteresiranostjo, ki je v odnosu do publike negovala neiskren, da ne rečen celo nepošten odnos. Očitno smo Slovenci v očeh marsikaterega najsibo še tako obskurnega izvajalca še vedno tretirani kot neuka raja, kateri se lahko proda vse kar leze in gre. Kritika tule gotovo ne gre na rovaš umetniškega vodstva postojnskega blues festivala, ki se, kljub iz leta v leto bolj omejenemu manevrskemu prostoru v smislu financiranja projekta, na vse kriplje trudi z novačenjem če že ne eminentnih glasbenih imen, pa gotovo izvajalcev odlične glasbenega kakovosti. Z Jeffery Broussard & The Creole Cowboys se račun pač ni izšel, v strogo kritičnem smislu seveda, in to kljub dejstvu, da je velika večina obiskovalcev prostore hotela Jama zapuščala z nasmehom na obrazu.
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
