Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Piazzale del Castello / Udine / Italija
Datum koncerta: 02.07.2009
Število obiskovalcev: 5000
Cena karte: 30,00€
Za del Rockline ekipe je koncertno druženje z angleškimi legendami progresivnega folk rocka Jethro Tull postalo že stvar vsakoletne tradicije, znotraj katere se je nabralo lepo število čudovitih spominov. Tokratno srečanje z Ianom Andersonom, neuničljivim flavtističnim vojščakom in vnetim branilcem vsega ruralnega, njegovim zvestim kitarskim ščitonoscem Martinom “Lancelotom” Barrejem ter preostalo trubadursko druščino, katera v aktualni postavi deluje od leta 2007, je potekalo v okviru Folkesta 2009, vsakoletnega mednarodnega fok festivala. Slednji je v prvi vrsti namenjen promociji mednarodne folk (rock) glasbe. Poleg nastopov manj znanih ali še neuveljavljenih skupin se od časa do časa na njem znajde tudi kaka legenda, kot se je letos zgodilo v primeru Jethro Tull. Slikovito prizorišče grajskega obzidja sredi Udin ne bi moglo biti skrbneje izbrano, saj je zagotavljajo tako rekoč idealen ambient za skupino njihovega trubadurskega kova.
Pred Jethro Tull se je na odru pojavil poseben glasbeni gost za katerega se ne bi moglo reči, da je pogost obiskovalec italijanskih koncertnih prizorišč. Za ogrevanje je poskrbel nihče drug kot imenitni škotski pevec Ray Wilson, ki si je največji sloves prislužil kot nekdanji Genesis pevec. Takrat je v nehvaležni vlogi zamenjave za Phila Collinsa sodeloval na njihovemu zadnjemu studijskemu albumu “Calling All Stations” (1997). Še prej je opozoril nase kot pevec skupine Stiltskin s katerimi je posnel mednarodni hit “Inside”. Ray se je v vlogi posebnega gosta Jethro Tull znašel popolnoma slučajno, ko je sredi samostojne turneje sprejel vabilo svojega škotskega rojaka Iana Andersona, da odpre Tull nastopa v Udinah in Bergamu.
V nasprotju z večino Rayevih solo terminov, kjer nastopa z lastno skupino Stiltskin ali z akustično spremljevalno zasedbo, je ta večer nastopil v popolnoma samostojni režiji, opremljen samo z akustično kitaro in močjo svojih glasilk. Tisti ki so pričakovali elektrificiran nastop s spremljevalno zasedbo so bili ob trenutku, ko se je Ray pojavil osamljen in z akustično kitaro v roki, vidno razočarani, a se je tovrstno stanje v nadaljevanju njegovega nastopa hitro prelevilo v radostno odobravanje in to navkljub izjemno kratkemu nastopu (vsega osemnajst minut).
Ray je ob izjemno vživetem petju in skladnem ubiranju kitarskih akordov za začetek izvedel “Change”, najbolj priljubljeno skladbo iz istoimenskega prvenca in bržkone tudi njegovega samostojnega repertoarja, katera je bila leta 2003 izbrana za glavni antem Svetovnega naravovarstvenega festivala. Svoj najnovejši album, izvrstni “Propaganda Man”(2009), je predstavil prek ljubezenske balade “Razorlite”. Občinstvo se je prvič zaznavno zganilo ob prvih akordih in še posebno ob refrenu Stiltskin hita “Inside”, katerega je Ray odpel s skorajda enakim žarom kot pred petnajstimi leti.
Nakar je prišel na vrsto trenutek na katerega so vsi progoljubci med občinstvom nedvomno najbolj nestrpno čakali; akustična verzija Genesis klasike in singla “Not About Us” z albuma “Calling All Stations”, Rayevega edinega izdelka s prog rockovskimi legendami. Vsi tisti, ki smo zamudili Genesis turnejo iz leta 1998 smo bili naposled potešeni, da smo lahko končno v živo slišali tudi skladbo s tega večno prezrtega albuma pa čeprav samo v akustični preobleki. Gospod Wilson, ki pri štiridesetih letih ostaja v odlični pevski formi, je svoj nastop zaključil s skladbo “The Actor” iz njegovega drugega solo albuma “The Next Best Thing” (2004). Navkljub absolutno prekratkemu nastopu, ki ni dal pristne podobe njegovih skladb, katere bi ob pomoči spremljevalne zasedbe zagotovo zaživele v povsem drugi luči, je Ray v danem času uspešno predstavil vsa najpomembnejša poglavja svoje glasbene kariere ter se z odra poslovil ob bučnemu aplavzu.
Jethro Tull so že takoj po prihodu na oder dali vedeti, da ta večer ne bodo niti za trenutek slepomišili s kakimi sumljivimi izbori iz njihovih poznejših let ali iz samostojnih karier, temveč se skorajda popolnoma vrnili v čase, ko so bili še mlad in ambiciozen band ob običajni demonstraciji inštrumentalne perfekcije in kreiranju prvovrstnega trubadurskega ambienta. Svoj nastop so odprli na juriš s trdo rockersko poskočnico “Nothing Is Easy”. Glavna pozornost publike je bila seveda od prvega trenutka namenjena prešerni pojavi kopitljajočega možica z gusarsko ruto, kateri je vse zbrane vnovič navdušil s svojimi gastronomskimi improvizacijami na flavti.
Ian in njegovi gruntarski pajdaši so tokrat svoj koncertni repertoar prilagodili praznovanju štiridesete obletnice izida njihovega drugega albuma Stand Up” (1969), kar pomeni da so omenjeni album izvedli skorajda v celoti. Glede na to, da je “Stand Up” v Ianovem srcu zapisan kot eden njegovih najljubših albumov, je bilo povsem realno pričakovanje, da se bodo pri posameznih izvedbah maksimalno potrudili ter poskušali ujeti izvorni duh iz časov, ko so se še levili iz obskurne blues rock skupine v prog folk rockovske titane. Prejšnje leto so denimo praznovali štiridesetletnico obstoja skupine ter se temu primerno med nastopi osredotočali na izvedbo skladb z blues rockerskega prvenca “This Was” (1968), kateri je bil tudi ta večer ustrezno zastopan.
Za oživljanje bluesovskih korenin je poskrbela še ena “Stand Up” klasika, nesmrtni “A New Day Yesterday”, ena izmed tistih skladb, ki imajo na člane skupine prav poseben revitalizirajoč učinek. Po dramatičnem obisku beračeve farme z odlično verzijo prastare klasike “Beggar’s Farm”, je sledila izvedba legendarnega “This Was” inštrumentala “Serenade To A Cuckoo” (original R. Kirk) ob katerem je Ian pred več kot štiridesetimi leti naredil svoje prve korake v vlogi flavtista. Tu se je prvič privoščil daljšo improvizacijsko točko, ki se je končala z nepogrešljivim hrkanjem prehlajenega mroža. Seveda Ian tudi ta večer ni mogel brez pokanja razno raznih šal, tokrat bolj na lasten račun, kot na račun svojih tovarišev, kar je ponavadi bolj običajno.
Prva sarkastična salva je letela na račun števila basistov, ki so se pred prihodom aktualnega basista Davida Goodiera skozi leta zvrstili v skupini. Ob tem se je spomnil na svojega najljubšega nekdanjega basista in velikega prijatelja Jeffreya Hammonda, kateremu so Tull v preteklosti, še pred prihodom v skupino, posvetili nič manj kot tri skladbe. Tokrat se je na sporedu znašla “Jeffrey Goes To Leicester Square”, druga izmed omenjene trojice Hammondovih “tribute” skladb, katerih sicer v živo ni moč slišati prav velikokrat. Še več samoironije na lasten račun si je Ian privoščil pred izvedbo “Stand Up” standardov, “Back To The Family” ter venčka “We Used To Know/For A Thousand Mothers”, katera je po vrsti razglasil za najslabši skladbi v svoji karieri z izgovorom, češ nekatere je pač treba izbrati med več kot dvestotimi ustvarjenimi skladbami.
Prvega izmed nepogrešljivih Tull koncertnih standardov je predstavljal legendarni baročni inštrumental “Bourée” (slednjega Ian sicer večkrat rad razglasi za porno verzijo klasike J.S. Bacha) s katerim so zaključili serijo “Stand Up” skladb. Prvega izmed vrhuncev večera je predstavljala izjemna izvedba “Aqualung” (1971) klasike “Mother Goose”. To je tisti znameniti trenutek slehernega Tull nastopa, ko se orjaški bobnar Doane Perry usede pred bongote v ospredju odra, medtem ko Ian preostalim članom v roke razdeli bloške flavte, kar ponavadi obvezno pospremi z besedami o razliki v dolžini posameznih flavt ter da ni vse samo v dolžini. Mati goska je zaživela v zares čarobnem vzdušju, ki so ga pričarali takti Ianove mandoline, ubrana pihalna druščina ter Doanejeva tolkalna spremljava. Tudi Ianove petje, ki je bilo po pričakovanju najšibkejša točka celotnega nastopa, si zasluži pohvalo za zvesto vokalno interpretacijo originala.
Naslednji vrhunec in eno večjih presenečenj večera so “zagodli” z izvedbo ruralne klasike “Heavy Horses” z istoimenske prog folk rockovske mojstrovine. Navkljub Ianovemu precejšnjemu vokalnemu mučenju in občasnemu manevriranju s tamburinom s pomočjo katerega je poskušal nadomestiti nekatere flavtistične delnice, smo bili v inštrumentalnih aspektih priča odlični interpretaciji ene najboljših Tull skladb. Tako kot se spodobi je bila večina izvedb obogatena z raznimi improvizacijskimi in krajšimi solističnimi vložki. Trubadur in njegovi podaniki so nas z imenitno izvedbo tradicionalnega baročnega inštrumentala “Pastime With Good Company (originalno King Henry’s Madrigal)” za kratek čas vrnili tudi v obdobje časov zloglasnega angleškega kralja Henrika VIII.
Nakar so priredili še eno presenečenje, ko so nas z izvedbo epskega “Farm On A Freeway” vrnili v osemdeseta, natančneje na album “Crest Of A Knave” (1987) s katerim so prejeli nagrado Grammy za najboljši heavy metal album leta ter s tem poskrbeli za eno najboljših komedij v zgodovini rocka. Zadnje izmed presenečenj večera je predstavljal pradavni “Dharma For One”, kjer je Doane Perry dobil priložnost za krajšo bobnarsko solo točko. Njegovo solistično predstavo sta nadgradila Barre in Goodier z improvizacijskim vložkom “Count The Chickens”.
Zaključek nastopa je napovedala odlična izvedba legendarnega progresivno rockovskega epa “Thick As A Brick” (seveda v temeljito skrajšani verziji), katerega je Ian, kot ponavadi, pred njegovo izvedbo izkoristil za pojasnitev nekaterih nejasnosti, ki so povezane s to parodijo na prog rockovske konceptualne albume. Tudi tu ni manjkalo duhovitih improvizacijskih vložkov ter obvezne vmesne uporabe glockenspiela. Redni del nastopa se je povsem pričakovano zaključil z “Aqualung”, kateri je kot ponavadi sprožil najbučnejši odziv publike, medtem ko je bil dodatek z “Locomotive Breath” pač obvezna formalnost za katero so se kljub vsemu maksimalno potrudili in bili ustrezno nagrajeni z vzhičenim aplavzom.
Brez pomislekov lahko rečem, da smo bili ta večer priča enemu izmed boljših nastopov legendarnih očakov progresivnega rocka v primerjavi z našimi dosedanjimi srečanji k čemur sta veliko pripomogla tudi grajski ambient in precejšnja sreča z vremenom. Karizmatični poglavar je pri skorajšnjih 62-ih letih še vedno v odlični odrski formi, kar je skozi nastop ves čas nazorno demonstriral s karakterističnimi stopicanji na eni nogi, zamahi rok, seksualnimi zlorabami flavte ter bistrimi pogledi proti publiki v katero je upiral vso širino svojih izbuljenih beločnic. Oder je še vedno njegova priljubljena plesna dvorana za uganjanje trubadurskih norčij. Precej slabše jo je z leti odnesel njegov vokal, ki določenih leg že dolgo ne moreč več doseči, zato se pogostokrat poslužuje zvitih improvizacij s katerimi uspe prelisičiti le malokoga. Njegova četica glasbenih pajdašev na čelu z odrsko večno zadržanim Barrejem za katerega se pogosto dobi vtis kot, da bi se najraje skril nekje v zaodrju, pa je tudi tokrat dala vtis izjemno discipliniranega kolektiva, ki med igranjem še vedno brezmejno uživa. Koncert Jethro Tull navkljub Ianovim notoričnim vokalnim težavam še vedno ostaja pojem zase na področju združevanja izjemne uigranosti in čarobnega odrskega vzdušja za kar so sposobni poskrbeti le največji mojstri svoje obrti. O tem kdaj bodo končno posneli nov studijski album pa rajši ne bom več teoretiziral.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Nothing Is Easy 2. A New Day Yesterday 3. Beggar’s Farm 4. Serenade To A Cuckoo 5. Jeffrey Goes To Leicester Square 6. Back To The Family 7. We Used To Know/For A Thousand Mothers 8. Bourée 9. Mother Goose 10. Heavy Horses 11. Pastime With Good Company 12. Farm On A Freeway 13. Dharma For One (incl. drum solo)/Count the Chickens 14. Thick As A Brick 15. Aqualung —dodatek— 16. Locomotive Breath
Galerija slik
