Kraj: Hala Tivoli, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 29.03.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 35.00€, 40.00€
Po vseh teh letih, se je le malo kaj spremenilo. Svet še vedno potrebuje nekega predstavnika, govorca, ki bi vedno znova opozarjal na krivice, bedo, nasilje in nepravičnost, ki se širi po vseh kotičkih sveta iz dneva v dan, iz leta v leto, v večnost.
Joan Baez je ena takšnih govork. Vendar ona to počne že skoraj 50 let in kot sama prizna, se na žalost ni dosti spremenilo. Vsaj na bolje ne. Tako ima pesem Boba Dylana “With God On Our Side”, sporočilo, ki nikakor ni zastaralo, na žalost je še celo preveč aktualno. Toda komu naj pevec poje, če so ušesa gluha?
Celoten koncert je vseboval precej podobno, politično-kritično, protestno noto, ki sicer nima namena sprožati nove revolucije, samo potihem opozarja, da ni nujno, da je vse prav, samo zato, ker izgleda, da ni nič narobe. Seveda so bile predstavljene tudi lahkotnejše teme, predvsem v skladbah, kot so: uvodna “Farewell Angelina”, “Fennario”, pa bluegrass napev, “Blue Ridge Mountains”, katerega je Joan “dojela”, kot pravi, šele, ko je vstopila v svoja šestdeseta leta, čeprav so nekateri glasbeniki to radi igrali že v šestdesetih letih, pa pesem “Wonderful World”, ki je s svojo lahkotnostjo prav zares presenetila. Kot smo izvedeli, izhaja njena ljubezen do takšnih lahkotnih melodij, še iz časov preden se je seznanila s Folk glasbo, ko je poslušala in igrala izključno samo R & B pesmi! Takšnih pesmi je bilo še nekaj, najbolj pa je zagotovo izstopala “Gracias A La Vida”, ki je bila odpeta v “duetu” s celo dvorano.
Joan Baez je vedno slovela tudi kot izjemna kitaristka, kar seveda je, vsekakor pa ima tudi nadvse dober občutek za nastopanje, saj je postregla z novo zgodbico med vsako skladbo, malo tudi zato, ker njena kitara zahteva vedno novo uglasitev za skoraj vsako pesem in to je vzelo kar nekaj časa. Slišali smo zgodbo o njenem prijateljevanju z disidentskim voditeljem iz vzhodne Evrope, Vaclavom Havelom, pa kako je nastala pesem “Sweet Sir Galahad”, ter nekaj drugih reči iz prve roke. O Dylanu pa ni bilo dosti besed, ampak o njemu je povedala več skozi pesmi, ki so bodisi njegove (“Sweet Angelina”, “With God On Our Side”, ter “Love Is Just A Four Letter Word”) ali pa njene avtorske o njem, predvsem “Diamonds And Rust”, ki je bila za nas odigrana v celoti, kot je povedala. “Ponavadi začnejo ljudje zehati in zavijati z očmi”, ko se loti te skladbe, ker je precej epska, vendar je tu požela le pravi val navdušenja. Podobno navdušenje je sprožila tudi z izvedbo “Love Is Just A Four Letter Word”, ko je proti koncu pesmi začela posnemati Dylanov način petja, ter se na koncu zahvalila “Me and Bob say thanks!”.
Drugače je njen glas še vedno zelo vitalen, kljub bogati in dolgi pevski karieri. Ni pa več tistega, njenega značilnega vibrata, s katerim je na vso moč prepevala predvsem v prvih dveh desetletjih nastopanja. Začutiti pa je moč tudi nekaj hripavosti, ki se je naselila v njene glasilke, ter jih s tem dela nekoliko manj prožne in za kakšen ton nižje. Vendar to ni slabost, v bistvu ji daje to svojevrsten pečat, ki odraža življenje v vsakem izrečenem ali zapetem tonu, je kot tisto vino, ki z leti pridobiva na okusu.
Že nekaj časa jo na koncertnih odrih spremljata odlična glasbenika, sicer nekoliko mlajših let, kot je sama, vendar se več kot očitno zelo dobro razumejo in dopolnjujejo. Ko Joan vstopi v eno od pesmi sama namesto, da bi vstopili skupaj, se takoj ustavi, ter vpraša Grahama Mabyja, ki igra bas, občasno pa tudi kitaro, “kaj ne začnemo te skupaj? Dobro jutro!”. Vsi trije se nasmehnejo in tokrat začnejo skupaj. Po končani pesmi pa Joan takoj nadaljuje, “veš, tisti ‘dobro jutro’ je bil namenjen meni, ne vama. Zelo rada imam, ko se moja fanta zmotita, kar pa je zelo redko”. Tisti drugi fant pa je Erik Della Penna, igra pa več strunskih inštrumentov, kot so lap steel, mandolina, ter seveda kitara. Predvsem z lap steelom zna obarvati nekatere pesmi prav magično, ko z dolgimi “sanjskimi” notami, dopolnjuje Joanin glas in njeno kitaro, ter “debelo”, polno bas linijo in to v skladabah, kot je “Suzanne”, Leonarda Cohena, ki je v izvirni obliki podkrepljena samo s kitaro. Skupaj tvorijo zares čudovito malo glasbeno enoto, ki se brez težav prebija skozi mnoge glasbene sloge, ter še večje časovno obdobje.
Dokaz, da je Joan “na tekočem”, kar se tiče poznavanja glasbe, seveda tiste bolj protestne, je dokazala z izvedbo pesmi “The Day After Tomorrow”, ki se nahaja na albumu Real Gone, (Anti, 2004) Toma Waitsa, ki je v bistvu tudi zanj ena prvih zares neposredno protestnih skladb. Meddrugim pa je zaigrala tudi verzijo “Scarlet Tide”, Elvisa Costella in “Christmas In Washington”, Stevea Earla. Koncert pa je zaključila z Lennonovo “Imagine” in pesmijo “Amazing Grace” zapeto v a cappella stilu, v obveznem “duetu” s celo dvorano seveda. Kaj takega pa res ni bilo pričakovati, publika je preglasila Joan, kar je sprožilo, da se ji je nekaj zalomilo z besedilom in navdušenja ni mogla skriti, morda je celo solza pritekla na njeno lice. Zares nepozabno, tako za nas, kot gotovo tudi za njo.
Torej, če so semena “tihega protesta” padla na rodna tla se bo še videlo, dejstvo, da je ikona folk-rock glasbe, in njena dva fanta, pustila zares zadovoljiv in poseben občutek pa je očitno že zdaj. Če vam kdo ponudi diamante in rjo, izberite diamante. Joan jih je!
Setlista
1. Farewell Angelina
2. Scarlet Tide
3. Fennario
4. With God On Our Side
5. Blue Ridge Mountains
6. Wonderful World
7. Christmas In Washington
8. Wecker
9. Suzanne
10. Love Is A Four Letter Word
11. Joe Hill
12. Dear Sir Galahad
13. The Day After Tomorrow
14. Diamonds And Rust
15. Jerusalem
16. Gracias A La Vida
—dodatek 1.—
17. Where Have All The Flowers Gone
—dodatek 2.—
18.Imagine
19.Amazing Grace
ZASEDBA:
Joan Baez – vokal, kitara
Erik Della Penna – kitara, lap steel, mandolina
Graham Maby – bas kitara, kitara
