Kraj: Postojna
Datum koncerta: 29.03.2007
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 12.00€
Redkokdaj imamo priložnost videti samostojne in povsem dominantne glasbenike, ujete v sproščeni atmosferi vsesplošnega uživanja, v kateri se vsak izmed njih, v popolnoma spontanem iskanju novih idej in inspiracij, kot najhujši zajedalec pase na hrbtih svojih kolegov. No, kot je že običajno, je na naše veselje in srečo Postojna Blues, s nastopom Saxa Gordona, tudi tokrat poskrbela za enega takih nepozabnih trenutkov.
Sax Gordon, v Detroitu rojeni saksofonist, je eden tistih norcev, ki s svojim živalsko brezkompromisnem igranju iz sebe vedno iztisne še tiste zadnje atome moči, ki ga držijo pokonci. S pomočjo svojih prijateljev, Raphaelom Wressnigom na hammond orglah, kitaristom Alexom Schultzem ter Dunajčanom Rafaelom Lucasom na bobnih, je mrzli postojnski večer uspel dodobra napolniti s pozitivno energijo. Sproščenost s katero s Gordon loteva svojih nastopov je preprosto neverjetna. Ko človek najprej pomisli, da je nič hudega sluteči očalasti smeško, ki rahlem pozibavanju “brani svoj teritorij” v neposredni bližini tvoje mize, pač še eden v vrsti obiskovalcev koncerta, le ta nenadoma v roke vzame saksofon, iz katerega začno kot po tekočem traku ponosno paradirati grobi bolj jazz obarvani motivi. Gordon se ne da motiti. Njegovo veselo poplesavanje po parketu jamskega dvorca, ga hitro privleče na oder, kjer ga že čaka trio generacijsko zelo raznolikih in zabavnih stricev, s katerimi se nemudoma vrže v utrgano funky jazz ritmiko DD Riden. Zabaven inštrumentalni uvod služi predvsem kot sredstvo za razbijanje ledu, kjer se saksofon nenadoma vljudno odmakne kitarskemu bluesu, predstavljenemu na zapeljivo mehak način, močno podoben stilu Micka Taylorja. Razigranosti saksofona in kitare se hitro priključi mladenič Wressnig, ki s svojim starodavnim hammond zvokom poskrbi za vrhunec tega uvodnega jam sessiona. Fantje v svoji očitni sproščenosti že v samem uvodu poskrbijo za svojevrstno ekshibicijo svojih glasbenih sposobnosti, s katero iz skladbe v skladbo veselo nadaljujejo s svojim debatnim krožkom. Naslednji Hot Wheels in Cherokee predstavljata podobno igrišče za vse ljubitelje inštrumentalnega jazza. Predvsem slednja, pri kateri Gordon s svojim sestopom iz odra omogoči Raphaelu in Alexu trenutek za svojo dušo, poskrbi za ritmično zelo razgibane trenutke. Fantje očitno najbolj uživajo v takih impro bolj jazzy obarvanih izletih v neznano, s katerimi nas s stalnim izmenjavanjem motivov in tem vseh možnih barv lepo razvajajo.
Ko Gordon, ki se s pivom v roki kmalu ponovno pojavi na odru, s nežnim nagovarjanjem saksofona napove prihod otožne Melancholy Serenade, dvorano hitro napolni ubogljiva tišina, skozi katero v vsej svoji skrivnostni žalosti nežno pluje Wressnigov hammond. Ko se ta prelep prikaz druge plati Gordonove zasedbe konča s njegovim nenadni izbruhom bolečine, v dvorani jamskega dvorca zavlada popolna tišina. Neverjetno! Iz Postojne gremo v Dallas, kjer nas čaka legenda bluesa T – Bone Walker, seveda ponovno preoblečen v jazzy podobo. Fantje nas bližje h pravemu bluesu ponesejo s The Misfit, kjer nas Gordon tokrat počasti tudi s svojimi hripajočimi vokalnimi sposobnostmi. Ko se gospodiču popolnoma sname, se le ta nenadoma znajde sredi veselega poskakovanja med popolnoma okamenelo publiko, s katerim poizkuša vsaj malo dvigniti temperaturo “ledene dvorane” jamskega dvorca. Dejstvo, da Slovenci pač ne posedujemo sproščenosti kake posebno razgrete Čikaške publike, je na Gordonovem obrazu kar nekajkrat pustilo opazne sledi razočaranja. Močnejšega odziva publika iz sebe ni uspela iztisniti niti ob poskočnemu funku Boom Bello, po katerem so si gospodiči privoščili zaslužen krajši počitek.
Nadaljevanje tega razburljivega večera v R & B ala Yardbirds stilu s Vinnijevim bluesom pomeni povratek v nora 60ta leta. Gordon s pihanjem v svojo “čarobno piščal” naenkrat ustvari divje vzdušje, mojstrsko začinjeno s bluesy kitarskim solo. Vrhunec, ter vsaj malce živahnejši odziv publike, dočakamo s erupcijo psihadeličnih hammond zvokov, na vrhu katerih na nas presenetljivo čaka Smoke On The Water! Sledi Jam Up s svojim rock & roll jazzy priokusom, polna humornih vložkov znanim glasbenih motivov vseh vrst, ob kateri smo lahko počaščeni, da so si strici za svoj “peskovnik” izbrali prav prelepo Postojnsko lokacijo. Banana Boogaloo in Half Horn Will Travel nadaljujeta v podobnem tempu in energiji, tokrat spet po dolgem času v spremstvu vokala. Spogledovanje s različnimi glasbenimi žanri, obdelanimi na neverjetno lahkoten jazz način, v katerem smo se tekom večera že prav udobno namestili, s Hot Cha Juniorja Walkerja oplemenitenim še s “kaosom” mojstrih solov vseh vrst, pripelje glavnino Gorsonove raznobarvne set liste do konca. Gospodje se hitro odmaknejo iz odra, ter tako publiko prepustijo sramežljivemu skandiranju. Po njenem intenzivnem “švicanju” v stilu rakete pod kozolcem, se fantje s nekakšno svojo interpretacijo Kingove Blues Power, ki za nameček vsebuje še na las podobno Gordovovo nagovarjanje občinstva, ponovno vrnejo na oder. Nepozabni večer se zaključi s poštenim boogie jamom, polnim razburljive energije, ki je pod alpska publika verjetno ne bo nikoli povsem razumela. Kar je seveda normalno, saj Slovenci po vseh teh časih, navkljub velikemu številu odličnih koncertov Postojnskega blues festivala, na žalost še vedno ostajamo narod zategnjenih hlapcev. Še dobro da imamo Alyo in Šank Rock!
Setlista
1. DD Riden (Gordon) 2. Hot Wheels (Aley) 3. Cherokee (Raphael) 4. Melancholy Serenade (Gordon) 5. T – Bone Jumps Again (Alex) 6. The Misfit (Raphael) 7. Boom Bello (Raphael) 8. Vinnie’s Blues (Raphael) 9. Jam Up (Alex) 10. Banana Boogaloo (Raphael) 11. Have Horn Will Travel (Gordon) 12. Last Train To Aalter (Alex) 13. Hot Cha (Junior Walker) 14. Crazy Frog Jam —dodatek— 15.Talkin’ Blues (Gordon) 16.Soulful Strut (Raphael)
Galerija slik
