Datum intervjuja: 22.11.2008
Non Credo je ameriška zasedba, ki je v svoji dvajsetletni zgodovini izdala le tri albume. A kakšne albume! Z RockLine sta govorila oba glavna akterja te avantgardne norije, Joe Berardi in Kira Vollman.
RockLine: Impropera je vajin zadnji album. Kako sta z njim zadovoljna?
Kira Vollman: Jaz sem zelo zadovoljna. Ustvarila sva to kar sva želela. Ko sva končala, sva se vprašala: “Kdo za vraga bo to poslušal?”.
Joe Berardi: Zelo sva zadovoljna z rezultatom. Ravno tako sva si album predstavljala. Impropero sva morala posneti, morala sva to spraviti iz sebe. Osnovno glasbo sva že dolgo igrala v živo. Tako da se je lahko razvijala. Vse je nastalo iz improvizacij, najin cilj pa je bil to spontanost ujeti v kontroliranem ozračju studia. Mislim, da nama je uspelo. Čeprav sva bila z rezultati zadovoljna, pa sva vedela, da bodo imeli poslušalci morda z glasbo težave. Zavedala sva se, da je album težje poslušljiv kot predhodna dva. Resda ljudje, ki poslušajo najino glasbo, ne pričakujejo lahkotnih pop pesmi, vendar pa mislim, da sva tudi za nekatere izmed njih verjetno ustvarila pretežko glasbo. Veeliko recenzij je omenilo, da glasba zveni čisto samosvoja in edinstvena, izven vseh klasifikacij, tudi avant-garde in eksperimentalne tradicije. Če album slišiš prvič, je lahko to težava. Lahko se zdi kot da se nimaš na kaj opreti. Če album poslušaš brez predsodkov, bo najbolje.
RockLine: Se vam zdi, da je album precej drugačen od predhodnikov?
KV: Po eni strani da, po drugi pa tudi ne. Na albumu se nahaja nekaj skladb, ki bi lahko bile na drugih albumih in obratno. A ker sva Impropero predstavila kot opero (za razliko od običajne kolekcije pesmi), je to pomenilo, dab o drugačna. Ker sva album delala z idejo, dab o šlo za opero, je to vplivalo tudi na glasbo.
JB: Mislim, da je album precej drugačen. Prej sva skladala bolj standardne pesmi, le občasno sva dodala bolj atmosferične dele. Kot sva že rekla, Impropera temelji na improvizacija in bolj je odprta. Zdi se tudi, da sva z Impropero želela ustvariti album, ki bi ga lahko odigrala v živo, saj nisva nič dodatno snemala, nisva dodajala instrumentov in zvokov. Ko želiva narediti aranžmaje, je možnosti veliko in lahko izbereva karkoli želiva. Vedno kaj dodajava, da izboljšava aranžmaje. Tudi zato tako dolgo traja preden kaj dokončava! A pri Improperi sva uporabljala le to kar igrava v živo – jaz na klaviaturah, Kira pa na klarinetu, vokalu in tlkalih. Šlo je za čisto drugačen pristop in tudi končni rezultat to odseva.
RockLine: So bili vokali planirani preden sta šla v studio ali pa so včasih (ali vedno) improvizirani?
KV: Vsi vokalni deli niso planirani. Pesmi z besedili so nastale iz improvizacij in so se oblikovale tako kot jih slišiš na albumu, a tudi te so lahko v živo odigrane popolnoma drugače. Eksperimentalni vokalni deli so popolnoma improvizirani, tako na na labumu kot v živo. Vedno so drugačni, a s podobno atmosfero. Potem je tu še nekaj pesmi, ki so bile popolnoma improvizirane (tako glasba kot vokali) v studio, med snemanjem. Te so “Prima Punta” in “Epilogue”. Teh komadov še v živo nisva igrala. Tudi nekaj instrumentl je bilo improviziranih v studio.
Impropera se je začela kot živ nastop s konceptom igranja improvizirane opera v živo. Sčasoma so stvari postale bolj naučene. Joe bi se domislil zvokov in samplov in nastali bi vzorci. Nekatere stvari so nama bile tako všeč, da sva jih obdržala, namesto kot da bi vsakič odigrala drugače. Več sva igrala, bolj so določene stvari postale znane in naučene. V tistem trenutku sva si rekla, da Impropero Morava posneti… dokler še ni postal preveč znana. Želela sva jo posneti dokler ni postal preveč skomponirana in preden bi točno vedela kaj kdo od naju mora početi. Vsak živ nastop je drugačen. Aranžmaji so vedno drugačni, odvisno od časa za nastop in najinega razpoloženja. Veva kakšni sampli pašejo k čemu, tako da so določene stvari odvisne ena od druge. Približno vem v kakšnem stilu bo Joe igral, a ne morem določiti točno kaj bo igral.
JB: Ena zanimivost je, da pesmi “Prima Punta” in “Epilogue” zvenita najbolj komponirani na albumu, a sta v resnici čisti improvizaciji prvič odigrani šele v studio.
RockLine: Kaj pomeni ime Impropera? Improvizirana opera, nekorektna (improper) opera, oboje, ali kaj drugega?
KV: Vse kar si rekel. Impropera je improvizirana in nekorektna opera in še kaj več! Veliko čudovitih besed se začne z “imp”… se ti ne zdi?
JB: Nemogoča (Impossible)!
RockLine: Imajo besedila na Improperi kakšen concept?
KV: Všeč mi je struktura. Všeč so mi zgodbe. Rada imam kohezivnost, tudi k ogre za improvizacijo. Najine improvizacije imajo vedno v ozadju kompozicijo. Mislim, da na začetku improviziram besedila in da z njimi iščem neko smer in zgodbo. Na koncu lahko posamezne zgodbice povežem v obširnejšo zgodbo. No, vsaj poskušam. Impropero lahko razložim na smiseln način, kot koncept. Nerada ljudem govorim lastne interpretacije, ker je tako zanimivo brati kako si drugi razlagajo moja besedila.
A naj ti vseeno nekoliko razložim:
O Improperi razmišljam kot o filmu. Opera se začne nekje na koncu zgodbe, kjer je naš anti-junak na dnu. Je brezdomec, ni sposoben družbene interakcije in ni sposoben rešiti tisto eno preprosto nalogo, ki bi ga rešila. Njegova zgodba bi od ljudi izvabila sočutje, a je ne pove in njegova zgodba je laž. Preostanek besedil se ukvarja z resnično zgodbo. Govorijo o njegovih zločinih, njegovih zablodah in zanikanju. Blizu konca opera lahko slišimo “Sleeping Beauty”. Inspiracijo za ta tekst sem dobila iz časopisnega članka, ki sem ga prebrala pred mnogimi leti in ga nisem nikoli pozabila. Govoril je o ženski, ki je bila v bolnišnici ali sanatoriju. 10 let je bila v komu, potem pa je osebje kar naenkrat opazilo, da se ji veča trebuh. Ugotovili so, da je noseča. Starši so želeli, da bi otroka imela v sebi do rojstva, da bi vsaj ostal še nek del nje, saj je ona praktično že “odšla”. Zgodbo govorim iz vidika ženske v komi. Naš anti-junak jo je oplodil, ko je bil tam zaposlen. V sebi ima otroka, ki ima v sebi enako mentalno bolezen kot oče, njeni starši pa se tega ne zavedajo in želijo otroka obdržati. Naš anti-junak izgine v globine svojega padca in ni več le nor sociopath, ampak je tudi telesno prizadet zaradi svojih dejanj. Tako ga vidimo na začetku opera. Je vesela zgodba, ob kateri ti zapoje srce.
RockLine: Zakaj sta se odločila, da na albumu ne bo bobnov?
KV: Jaz bobnov ne igram.
JB: Ha! A to pomeni, da če bi jih igrala, bi na albumu bili prisotni? Za Impropero veliko stvari nisva uporabila. Kot sva že omenila, sva želela napraviti nek document najinih živih nastopov, kjer uporabljava le vokal, klarinete in klaviature. A v resnici je na Improperi veliko bobnov, vendar so sampli in so zaigrani na klaviaturah, kar pomeni, da je zvok in občutek popolnoma drugačen. Ritmi in vzorci se lahko upočasijo ali pa so hitrejši, lahko jih razčleniš in jih izločiš iz prvotnega konteksta. Na primer, vojaški bobni na Vienna Fingers so sample iz druge pesmi, ki je še nisva izdala. Na albumu se to velikokrat ponovi. Potemtakem se v resnici bobnov sploh nisva znebila!
Rockline: Ali misliš, da si zaradi tega, ker igraš bobne še v drugih skupinah, lažje odločil, da jih na Improperi opustiš?
JB: Ne, mislim, da nima veze s tem. V Non Credo imam popolno svobodo, tako, da lahko na bobnih počnem stvari, ki mi jih drugod ne pustijo. A res je, da je moje bobnanje v Non Credo vedno podrejeno skladbi. Ne gre se za šopirjenje z bobnarskim znanjem in ker sva z Impropero želela izvesti specifično idejo, ni bilo težko opustiti bobnov. Bil sem prav tako srečen, da sem lahko uporabljal sample mojega bobnanja in z njimi manipuliral na klaviaturah.
RockLine: Ustvarjata kakšno novo glasbo?
KV: Vedno, a oba zelo počasi prideva do te stopnje, ko lahko kaj izdava. Začela sva pisati skladbe za nov Non Credo album, ki nastaja zelo počasi. Prav tako delava na albumu priredb. Tudi ta nastaja počasi. Sama skušam posneti solo album, ampak vedno zmanjkuje časa.
JB: Naslednja stvar, ki job ova izdala, je album priredb, saj je najbližje koncu. Pričakujete lahko eklektično in shizofrenično zbirko pesmi. Rekel bi, da bo najin naslednji album lastnih stvaritev bližje prvim dvem albumom. Rada bi se vrnila k bolj stabdardnim pesmim za razliko od dolgh improvizacij na Improperi. A v prihodnje se zna zgoditi Impropera Volume 2.
Na Švedskem nek tip želi izdati Non Credo tribute album. Noro, ne!? Ha ha. Nekaj pesmi je že posenel sam, skušava pa mu pomagati najti glasbenike, ki bi radi odigrali najine priredbe. Zelo zanimivo in fascinantno je slišati kako ljudje pristopajo k najini glasbi. Po mojem bo ta project zabaven in upam, da bo izdan drugo leto.
RockLine: To je eno mojih standardnih vprašanj. Kako je videti kreativni process pri Non Credo?
KV: Ha! Verjetno je precej zmedeno. Nenehno se prepirava. No, mislim, da se v glavnem kar sama prepiram. Raje delam in pišem sama. Če kaj izhaja iz improvizacij, potem na tem bolj delava skupaj. Drugače pa najraje te reči počnem sama in skupaj delava reči le, ko je to potrebno. Mislim, da bi Joe raje več stvari počel skupaj, a to mi ni pisano na kožo.
JB: Včasih je sila preprosto, včasih pa grozna muka! Ponavadi je nekje vmes. Kot je že rekla Kira, v glavnem delava vsak z sebe, a dobro je kako lepo se dopolnjujeva, ko nastopi čas da sodelujeva. Vsak ima zamisli, ki se jih drug ne bi nikoli spomnil. Mislim, da se medsebojno spoštujeva in si zaupava. Če ima en nedokončano skladbo, bo drug gogal nekaj popolnoma nepričakovanega in glasba bo šla v čisto novo smer. Tako pride do marsikaterega prijetnega presenečenja. Seveda pride do mnogih prepirov, ker sva oba trmasta in samostojna, a s končnim rezultatom sva vedno zadovoljna. Na koncu se splača pretrpeti vse muke.
Rekel bi, da kreativno delava bolj kot slikarja, kot da bi na platno dodajala barve. Na naju precej vplivajo stvari, ki nimajo veze z glasbo in ti vplivi se v glasbi opazijo. Včasih razmišljava tudi kot v filmu. Za vsako skladbo skušava ustvariti zgodbico, ali morda kratek film.
RockLine: Sodelujeta še v kakšnih drugih projektih razen Non Credo?
KV: Očasno imam kakšen solo nastop ali improvizacije z drugimi, a za razliko od Joea ne igram z veliko različnimi ljudmi in ne igram tako pogosto. Joe igra bobnov s praktično vsemi v Los Angelesu. Je prava kurba.
JB: Hvala, Kira! Ja, igram še v veliko drugih projektih, v glavnem kot bobnar in tolkalist. Na primer, igram s surfersko skupino Double Naught Spy Car, z avant-blueserji The Mentones in s skupino tolkalistov The Obliteration Quartet. V Los Angelesu igram tudi mnogo improviziranih nastopov – solo, duo, trio in še kaj. To mi da priložnost, da se poslužim z elektronskimi instrumenti in igračkami, ki sem jih naredil, lahko pa tudi uporabljam sample tolkal. Improvizacijska scena je tukaj močna, čeprav glasbeniki morda izven mesta niso tako znani. S Kiro imava tudi skupen improvizacijski trio, v glavnem s kitaristom Careyem Fossejem.
RockLine: Ali se z glasbo preživljata?
KV: Jaz ne in se nikoli nisem. Verjetno se nikoli tudi ne bom. Vsekakor ne z Non Credo. Če bi se želela z glasbo preživljati, bi morala igrati glasbo, ki jo sovražim in peti besedila, ob katerih bi mi šlo na bruhanje. Tega ne želim. Bilo bi pa čudovito, če bi se lahko preživljala z glasbo, ki mi je všeč. Oh ja…
JB: Da. Jaz se nekako finačno prebijam z glasbo. A ne z Non Credom. To pomeni, da moram igrati tujo glasbo. Lahko bi rekel, da sem “kurba”, ker se prodajam, vendar pa pa sem zelo selektiven pri izbiri glasbe, ki jo igram. Imam tudi srečo, da me najamejo ljudje, ki jim je moja glasba všeč in se ne gre za to, da bi le potrebovali dobrega bobnarja. Težko je preživeti, a z umetniškega stališča čutiš več zadovoljstva. Finančno bi lahko bilo bolje.
RockLine: Ali sta poznala RIO in zeuhl, ko sta se začela ukvarjati z glasbo? Kaj pa zdaj?
KV: Peti sem začela še kot otrok. Takrat ta žanra nista obstajala. Ko sem začela igrati v skupinah in po klubih, sem te zvrsti spoznala, ker so me tja uvrščali drugi.
Rekli bi mi, da zvenim podobno temu in da so moje pesmi podobne temu. Zdaj pa bereva recenzije, kjer kritiki trdijo, da ne spadava v ti kategoriji. V tem je čar Non Creda. Nikamor ne spadava. To je zelo osvobajajoče.
JB: RIA in Zeuhla se že dolgo zavedam, še pred Non Credom in še pred The Fibonaccis, mojo skupino pred Non Credom. Name ti zvrsti zelo vplivata. Včasih nas uvrščajo v RIO, včasih pa rečejo, da tja sploh ne spadava. O tem niti ne razmišljava. Dobro je edino to, da se s to besedo da opisati glasbo, ki jo je nemogoče kam uvrstiti. Če bi me kdo vprašal kakšno glasbo igrava, bi z lahkoto rekel RIO. A tega ne bi skoraj nihče razumel.
Karkoli že rečejo o nama, mislim da ima najina glasba pravi “Rock In Oppositiion” duh. RIO se zavzema za glasbo proti nerazumevajoči glasbeni industriji in midva tja vsekakor spadava. Ampak ali sva res RIO? Kdo ve? Mogoče sva rock v opoziciji za RIO!
RockLine: Ali v živo nastopata sama?
KV: Trenutno da!
JB: Nastopava sam. V zadnjem času igrava v glavnem Impropero, tu pa tam še kakšno staro pesem. Za kakšne posebne nastope bi rada vključila še druge glasbenike, še posebej, ko bova v nastope začela vključevati nov material.
RockLine: Sta si kdaj želela dodati k skupini še več članov?
KV: Pred dvajsetimi leti, ko sva začela, je bilo v skupini šest članov, torej štirje poleg naju. Kakšne muke! No, to ni ravno popolnoma res. Še vedno imava rad aljudi, s katerimi sva sodelovala. So čudoviti ljudje, odlični glasbeniki in dobri prijatelji. A Non Credo je le ‘Joe in Kira’. Midva vse napiševa. Midva se odločiva kako kaj mora biti odigrano. Ogromno vadiva in glasbeniki, ki ki v project niso zainteresirani in ki ne dobijo veliko denarja, se ne morejo tako posvečati glasbi kot bi midva rada. Včasih pomisliva, da bi bilo lepo spet imeti skupino, a verjetno se to ne bo nikoli zgodilo. Skupaj igrava že dvajset let in že instinktivno poznava kako drug igra. Če še koga dodava, stvari morda ne bodo več tako tekoče. A vendarle z Joeom misliva, da je Bernard Sauser-Hall častni, stalni (čeprav neaktivni) član Non Credo. Bernard je edini zunanji sodelavec, ki je iz improvizacij pomagal pri kompozicijah. Ko je v skupino prišel Bernard, smo iz skupine s štirimi oziroma petimi člani postal trio. Nekaj let nazaj se je preselil nazaj v Švico. Z Bernardom bova igrala vedno, če je v bližini in če ima interes.
JB: Rad bi imel majhno zasedbo, s katero bi lahko igrala v živo, a kot aktivnega člana ne bova nikogar dodajala. Že sama se težko kaj odločiva. Morda pa ravno to potrebujeva… tretjo osebo, ki bo oddala odločilen glas! Ve, v resnici bova vedno le midva, ker takšna situacija deluje tako zelo dobro.
RockLine: Vam dejstvo, da sta v skupini le dva člana, da več ustvarjalne svobode?
JB: Mislim da. Odločitve sprejemata le dve osebi in če tej osebi zaupaš, je lažje in manj je osebnih kompromisov. Lažje je najti ravnotežje. Non Credo se je začel kot project, kjer bi oba imela priložnost početi reči, ki jih v normalni skupini s tremi ali štirimi člani ne bi mogla. Včasih je kakšna skladba delo le enega, medtem ko drugi le tu pa tam kaj doda. Mislim, da to kaže veliko mero svobode.
KV: Mislim, da svoboda ni toliko pomembna kot proctor. Na odru imava več prostora in ne zaletavama se v nikogar. Morda je pa to kreativna svoboda. Potemtakem bi tudi jaz rekla “Da”.
RockLine: Imata v prihodnosti v načrtu kakšne koncerte?
KV: Imava ponudbe, a skušava se jim izogibati. Želiva posneti stvari, ki sva jih začela. Če nastopava to pomeni, da ne moreva snemati. Ni časa za oboje. Vsaka stvar potrebuje drugačno mentalno aktivnost. Razmišljala sva, da bi dolgoročno nastopala v enem malem klubu v Los Angelesu. Šlo bi za dva nastopa na noč, eno noč na teden, za en mesec. V vsakem nastopu bi igrala popolnoma druge skladbe. Želela bi si tako avdio in video posnetek the nastopov. Ko bo vse dokumentirano, se bova vprašala: “Kdo za vraga bo kdaj sploh to poslušal?”.
