Joe Bonamassa: Royal Tea

0 52

Založba: Mascot Label Group / Provogue Records
Datum izida: 23. 10. 2020
Produkcija: Kevin Shirley
Zvrst: Blues Rock
Ocena: 9.0/10


Joe Bonamassa in 14. studijski album. Hja, pozni smo. Izšel je že konec lanskega oktobra. Vseeno. Moramo ga predstaviti. Joe Bonamassa torej. Človek, ki je nenehno zaposlen, strogo fokusiran in predan dejanjih, in glasbenik, ki ga spremlja neverjetna ambicioznost. Strast in srž iskanja perfekcije. V vsem česar se loti. Da. Je pač deloholik. Tudi po več kot 20. letih, odkar je izšel njegov studijski prvenec. In mož zori. Novi studijski album je neizpodbiten dokaz tega zorenja. Poslušanje albuma »Royal Tea« vzbuja v poslušalcu lahko hkrati katarzo in intrigo. “Royal Tea” je namreč navdušujoč dosežek, obenem pa album avtorskih skladb blizu albuma »priredb«, če še uspevate slediti?

Joe Bonamassa se je torej na albumu »Royal Tea« odločil, da posveti novi izdelek liku in zapuščini britanskega belega blues buma iz druge polovice šestdesetih, ko so skupine John Mayall Blues Breakers, Cream, Ten Years After, Fleetwood Mac, dali fuziji Missisipi delte bluesa in rock’n’rolla povsem novo dimenzijo. Bonamassa? Američan? Da. In to ne preseneča. Bonamassa sam priznava, da piše glasbo pod vplivom dognanj časa, ko so mdr. kraljevali Led Zeppelin in The Rolling Stones in Cream, tako da tudi na novem albumu Bonamassa ne dostavlja ničesar prelomnega za evolucijo rocka, a tisto kar dostavlja, je še ena grabežljiva glasbena avantura strastne srčnosti, ki te prevzame in odpelje. Prav zavoljo iskrenosti in podoživetosti, ki spremlja sicer od nekdaj diskografski opus tega glasbenika. Ne čudi, da je Bonamassa izbral za snemanje legendarni Abbey Road Studio v Londonu, še manj to, da je za sodelujoče na albumu izbral ikone časa kateremu posveča svoj album. To so: Bernie Marsden, Jools Holland in Petea Browna. Album je dejansko retro-nostalgičen. Z Berniejem Marsdenom sta napisala album »Royal Tea« v pičlih 14 dneh.

Bonamassa v tem oziru ni hotel prepuščati stvari razvoju neprijetnih okoliščin, ki bi kakorkoli fižile njegov strumni fokus v doseganju cilja. Cilj? Avtentičnost. Purizem v iskanju analognosti. Tiste prvinskosti, ki mora ujeti avro zvoka rocka in bluesa šestdesetih let. Studij je pravšnji, garda sodelavcev tudi, smo kaj pozabili še? Uganili ste. Instrumentarij. Tudi princip snemanja (‘in one take’). V prvem poizkusu in po principu nastopanja v živo, a to ni več nobena novost pri Bonamassi, le da je bil tokrat toliko bolj fokusiran na to, da skuša na zvočni nosilec spraviti glasbeno substanco, ki bo izražala v polnem odmerku avtentični reprint časov šestdesetih, hkrati s tem pa izrazil vrsto poklona  glasbenikom, ki so oblikovali njegovo igranje in komponiranje. Peter Green, Alvin Lee, Jeff Beck, no tudi Eric Clapton, Jimmy Page…

No, gremo na material. Deset skladb in deset skrbno prebranih glasbenih identitet. Bonamassa odlično preskakuje med principi in pristopi, ki dajejo posameznim skladbam karakter, s čimer je na nek način skušal zaobjeti v enem kosu esenco white blues buma šestdesetih. Od otvoritvene When One Door Opens, ki je dejansko daleč najbolj artish komad albuma – preseneti tudi orkestralni vložek na začetku, pa potem nekje na sredi prehod podložen z vojaškim bobnarskim maršem, kar pa spremlja visok izplen muzikalnosti. Slednje je preseneča. Bonamassa je vselej izjemno pretanjeno sledil iskanju melodije, tudi ko je igral še tako »črni« blues. Tu je izredno čutna, sentimantalna klasično zapeljana bluesovska balada Why Does It Take So Long To Say Goodbye, ki je zgodba o razhodu dveh oseb in v kateri se bodo našli mnogi, ki so (postali zlasti v lanskem letu) znova samski. Teatralno in hipnotično. Izjemen izplen melanholije, grabežljive muzikalnosti, tu pa je tudi tisti dotik, esencialni šarm blues moja, ki ga vdihuje Bonamassa. Skladbo Lookout Man! bi lahko opisali, kot Led Zeppelin vs Willie Dixon. Črna bluesovska maša, ki detonira v fraziranju nasršeno, a obenem mračno, tuli tudi poltonsko, v njej bi lahko bas linije z lahkoto držal tudi kak Geezer Butler, pa vendar prinaša posebno vzradoščenje v njej integracija orglic, ki dodajajo skladbi poseben karakter. Tu je ‘nasvingano lucidni’ in šegavi Lonely Boy, pa sklepna country akustična Savannah, ki v lahkotnem in lagodnem slogu sklene ta izjemno kipeči in strupeno nalezljivi album. Za briljanten kontrast poskrbi z reverbom podkrepljena R&B ter funk »zaušnica« I Didn’t Think She Would Do It. Bonamassa je aranžmaje spretno opremil z dodatki pihalnih & godalnih aranžmajev, ženskih spremljevalnih vokalov, že omenjeno orglic, dodatnih tolkal, ter seveda obiljem akustike. Mislil je na vse. Obenem pa se je vsekakor tudi na 14 studijskem albumu »učil« od legend, na čelu z Marsdenom. Skladba Royal Tea je še ena dovršena in kompaktna Rhythm & Blues točka, kjer bi se Bonamassa odlično ujel s kakšnim Ianom Siegalom, sploh če bi komad spravila v akustično režijo. Prav slednja skladba dokazuje mdr. tudi to, v kako izvrstnega pevca se je skozi leta razvil Joe.   

Lahko rečemo, da je »Royal Tea« zelo verjetno najbolj zrel dosežek Joea Bonamasse, ki ga je glasbenik posnel in izdal do tega dne. Tudi glede njegove kitarske interpretacije oziroma igre. Možakar je nemalokrat postavljen v situacijo v kateri ni bil, ali pa se je v njej preizkušal redkokdaj. Torej stopa v teh trenutkih iz cone lagodja. Zato je rezultat tega tudi več pristopov, ki se jih loteva v igri. Tako v okraševanju vodilnih motivov, v solažah. In? Čeprav je dobro znane ‘mastnosti’ Gibson zvoka v izobilju in je Joe znova všečno hrupen kot malokateri blues rock revitalist nove garde (se pravi njegov generacijski vrstnik), delujejo posamezne rešitve v točkah posebej subtilno in so odigrane s posebej precizno finomehaniko »ukrivljanja« not in tonov. Tovrstna pretanjenost pa je za razgibanje pretežno predvidljive šablone komponiranja albuma »Royal Tea«, toliko bolj zaželena. Prav v tem aspektu izžareva album »Royal Tea« veliko artistično zrelost Joea Bonamasse.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1 When One Door Opens (7:35)
2 Royal Tea (4:29)
3 Why Does It Take So Long To Say Goodbye (6:45)
4 Lookout Man! (5:31)
5 High Class Girl (4:54)
6 A Conversation With Alice (4:19)
7 I Didn’t Think She Would Do It (4:12)
8 Beyond The Silence (6:46)
9 Lonely Boy (4:06)
10 Savannah (4:38)

Zasedba:
Joe Bonamassa – vokal, kitara, mandolina (na skladbi št. 10)
Michael Rhodes – bas kitara
Reese Wynans- Hammond orgle, Wurlitzer (na skladbi št. 10)
Anton Fig – bobni
Jeff Bova – tolkala
Greg Morrow – tolkala
Kevin Shirley – tolkala, akustična kitara
Juanita Tippins – spremljevalni vokal
Jade MacRae – spremljevalni vokal
Errol Litton – orglice na skladbi št. 4
Jools Holland – klavir na skladbi št. 9
Lee Thornburg – trobenta in pihalni aranžmaji na skladbi št. 9
Paulie Cerra – alt saksofon na skladbi št. 9
Ron Dziubla – bariton saksofon na skladbi št. 9
Bernie Marsden – spremljevalni vokal na skladbi št. 10


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki