Joe Satriani: Black Swans And Wormhole Wizards

0 5

Založba: Epic Records
Datum izida: 05.10.2010
Produkcija: Mike Fraser & Joe Satriani
Dolžina albuma: 53.12 min
Zvrst: Instrumental Rock / Art Rock
Ocena: 8.5 / 10


Kaj neki lahko še pove utemeljitelj sodobnega kitarskega rocka na planetu, edinstveni Joe Satriani? Novi studijski album, ki po naslovu potegne bežno na naslov zadnjega Dream Theater albuma, le da slednji govorijo o črnih oblakih, namesto labodov, je skupno trinajsti po vrsti. V vseh teh letih smo se na Satrianijev pristop navadili, kot da bi prosto dihali zračni kisik, ali vsakodnevno (poljubno krat) obiskali toaletne prostore. Albumi so postali kar nekako samoumevno dejanje, katerih vsebino je bilo mogoče definirati že v naprej. Močno jedro zvestih glasbenih fanatikov, zlati glasbenih profesorjev, je že davno izklesano in od Joea kake posebne glasbene revolucije danes ne gre več pričakovati.

In navkljub temu, skrbi kitarski vešč, da njegov že tako prenatrpani vsakdan slučajno ne bi ostal neizpolnjen. Nemara ste že uganili, a v mislih imam prav super rock skupino Chickenfoot. Prav poteza integracije Joea h Chickenfoot, je v največji meri pozitivno vplivala na to, da je “Black Swans And Wormhole Wizards” nekoliko drugačen album.

Deluje toplo, živo in koherentno, kot le malokateri Joeov album izdan po “Flying In A Blue Dream” in/ali “The Extremist”. Zakaj? Joe je tokrat zbral ob sebi glasbenike, kot sta dolgoletni Satchev bobnar Jeff Campitelli ter basist Allen Whitman. Oba možakarja sta sestavni del koncertnih turnej in Satch ju ima naštudirana v mezincu leve roke. Campitelli je ob tem za povrhu Satchev preizkušen studijski inventar. Satch je postoril še nekaj pomembnega. Svojemu egu je dovolil, da prepusti delo na klaviaturah v določenih skladbah drugemu glasbeniku. Vse bi nemara delovalo povsem vsakdanje, v kolikor se ta glasbenik ne bi odzival na ime Mike Keneally. Keneally je vrhunski glasbenik, ki je svoje čase presedel za obloženimi stojali klaviatur, kot med drugim sestavni del ekip Franka Zappe in Zappinega učenčka Stevea Vaia. Tokrat tudi gluhonemi “poslušalec” v hipu razloči, da je za določene klaviaturske aranžmaje celo Satriani preveč “levorokega” značaja!

Občutek koherence je močan in deluje, kot da je album posnet v živo v studiu, ko je prisoten cel kvartet, hkrati priključen na kanale mešalne mize in vir elektrike. Tudi kar se tiče oživljanja emocij preko pridige Satrianijevega kitarskega jezika, lahko tokrat lažje, tehtneje in trdneje vztrajamo ter barantamo na opravičljivih argumentih, ki jih polaga aktualni Satrianijev ekspresionizem novo ustvarjenih aranžmajev.

Satrianijeva kitara je zvočno to pot vpeta v skelet instrumentalne spremljave na način, da ni občutka pretencioznosti, želje po legi v absolutni centralni legi ekspresije, po hlastanju za pozornostjo. Čeprav leži v frazah in solističnih eskapadah še vedno težišče kitarske pridige – to mora tako biti, sicer bi šel po zlu celotni Satrianijev šarm, je to pot prisoten občutek precej višjega instrumentalnega poenotenja posameznih gradnikov. Že samo odlično izpostavljeno toplo brnenje basovske noge, v katere zvočni kolaž je pretkano odeto Satrianijevo kitarsko vozlanje, prijateljuje v komunikaciji obeh instrumentov živahno, dinamično, razgibano, po vzoru dveh branjevk, ki se še preveč dobro poznata celo življenje.

Satriani je poskrbel tudi za nekaj presunljivih odklonov pri aranžiranju novega materiala, kar je lepo presenečenje. Zaspani bluesovski valcer Littleworth Lane je eden takšnih. Čeprav Satriani ni blues kitarist in ostaja tudi v tej vlogi omenjene skladbe še vedno “predober” (prenatančen), rešuje situacijo zlasti v tej točki prekaljeni Kenneally s Hammond zvokom, skladba pa izpade v celoti posrečen trik. Takoj za njo preseneti Satrianijeva novo odkrita svobodomiselnost z The Golden Room, kjer se zvok “Satriani rocka” na atmosferično izjemno všečen način peča z hindujskim melosem. Seveda je ključ znova integracija iskrivega Keneallyja na album! Skladba je polna nenadejanih preobratov, ki jih kreirajo Satrianijevo nebeško soliranje, naravni zvok aranžmajev tolkal, in masivno ogrinjalo zmesi kitarskega riffa in zavese klaviatur. Nepričakovan odklon za Satrianija, ki je v primeru kolege Vaia sicer samoumeven, je po drugi strani za Joea nadvse dobrodošel, saj deluje pravzaprav najbolj prepričljivo na albumu, obenem pa si Satriani z njim kredibilno odstira nova kreativna polja glasbenega ustvarjanja v prihodnje. Komaj si človek oddahne, že je tu Two Sides To Every Story, kjer se Satriani striktno poda v jazzovske vode ter dodatno izkorišča Kenneallyjeve ročne spretnosti, kakršnim bi v hipu zavidal tudi preminuli Joe Zawinul (Weather Report). Intenzivni razvoj dogodkov razbremeni za hip sicer lahkotnejša in uho invadivna Wormhole Wizards, potem pa se Satraini poda še enkrat več poda v carstvo sanj in (ne lažem!) psihadelično-cerebralne erotike v Wind In The Trees. Prav v tej skladbi, se dodatno čuti izredna koherenca med instrumenti, ki je to pot dosežena v produkciji, glavnino atmosfere pa kreirajo znova Keneallyjeve klaviature. Še en absolutni odklon, ki ga je Satriani tokrat nujno potreboval, da prevetri in do konkretne mere negira svojo že prav pregovorno studijsko predvidljivost.  To je točka posrečenega občutka spontanosti in graduirane rasti atmosfere iz kroga v krog posameznih fraz. Satriani je dodal na album torej element nepredvidljivost, kar zanj ni ravno vsakdanja poteza.

Seveda je nekaj skladb, ki so od glave do pete tipični “Satriani štos”. Brez njih ne gre in prav je tako. Morajo biti. Otvoritvena Premonition, z blago nagajivim akcentom, ne skriva Satrianijevega dobrodušnega značaja in smisla za norčavi humor. Podobno vibracijo oddaja, le na bolj resen in do neke mere celo svečan način, zadnja skladba albuma God Is Crying, ki odlično sklene ta izrazno nadvse bogati in razgibani album. Dream Song je klasična Satrianijeva kitarska rock balada, ki okusno niza nova razpoloženja in hvaležno uravnoveša začetni naskok z Premonition. Tudi Pyrrhic Victoria sodi v ta rang tipične “Satchafunkilus” karizme, vsekakor pa jo ob tem bogatijo in razgibajo duhoviti Keneallyjevi aranžmaji. Tu je navita Light Years Away, ki se v vodilni kitarski frazi na nek podkožen način še najbolj približa rockovski navitosti tistega kar počne Satriani s Chickenfoot.

Lahko rečemo, da je Satrianijeva pridiga z novim albumom dobila novo dimenzijo. Ne v smislu revolucionarnosti ustvarjalnega presežka, pač pa v smislu, da je Satriani odkril, zlasti zahvaljujoč sodelovanju s Chickenfoot, znova magično besedo “skupina” in tako je novi album dejansko v produkcijsko izraznem oziru najmočnejši in izrazno najbolj prepričljiv v seriji zadnjih studijskih izdaj tega prekaljenega glasbenega virtuoza, pionirja in vizionarja. Ker nosi novi album dozo nepredvidljivosti in drznega eksperimenta, ki prepušča občasno vodilno vlogo tudi klaviaturam, je to album, za katerega boste potrebovali več časa, da se usede pod kožo. Ta ugotovitev pa le potrjuje novo odkrito sočnost in svežino s katero se izrazno giblje z novim albumom Satriani in v kateri se očitno glasbenik več kot odlično počuti. Nadejajmo se, da bo v prihodnje dotik magične besede eksperiment, v svojem izrazoslovju še poglobil in razširil. “Black Swans And Wormhole Wizards” ga je v tem bogato nagradil.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Premonition (3:53)
2. Dream Song (4:49)
3. Pyrrhic Victoria (5:09)
4. Light Years Away (6:11)
5. Solitude (0:58)
6. Littleworth Lane (3:46)
7. The Golden Room (5:20)
8. Two Sides to Every Story (4:10)
9. Wormhole Wizards (6:27)
10. Wind in the Trees (7:43)
11. God is Crying (4:53)

Zasedba:
Joe Satriani – kitara, bas kitara, klaviature
Allen Whitman – bas kitara
Mike Keneally – klaviature
Jeff Campitelli – bobni, tolkala

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki