Joe Satriani – “Mr. Whammy” na novi kitarski vihri po Ljubljani (2013)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2013
0 20

“Mož ohranja mladostniško nabritost in navdušenje v pristopanju do svojih dnevnih umetniških aktivnosti! Ob novi enkratni izkušnji upajmo, da Satrianija obe karakterni lastnosti nikdar ne zapustita v veščini edinstvene briljance ekshibicionizma njegove kitarske igre.”

Lokacija: Ljubljana / Cvetličarna / Slovenija
Datum: sobota, 25.05.2013


O Joeu Satrianiju je bilo napisanega mnogo. To je tisti mož, ki je s svojo pojavo utrl pravo avtocesto v glasbeni univerzum kitarskega rocka in se s svojim znamenitim albumom »Surfing With The Alien« (1987) zavihtel na pročelje najpomembnejših in najbolj vplivnih kitarskih virtuozov našega časa, ki so svoj glasbeni talent in genij ne le materializirali v serijo prelepih studijskih umetnin, pač pa to znanje nesebično delili na generacijo glasbenikov, ki je kasneje dala tudi takšne skupine, kot med drugim Metallica, Testament, Primus, Exodus, Possessed,…

Pred dobrimi 14 dnevi je nastopil v bližnji Vrbi na Koroškem še en mojster šeststrunske kitarske teorije Andy Timmons – RockLine reportaža TUKAJ. Sicer odličen prijatelj Joea Satrianija, znan po sodelovanju znotraj G3 komba v (večni) navezi Steve Vai – Joe Satriani. Ta naveza je skozi leta ob sodelovanju z vrhunskimi kitaristi na poziciji tretjega moža G3 »trojke«, dala turneje vrhunskih glasbenih poslastic, kjer so sodelovali med drugim Steve Lukather (Toto), Robert Fripp (King Crimson), Yngwie J. Malmsteen, John Petrucci (Dream Theater), pa bivša »škorpijona« Michael Schenker (ex-UFO) in Uli Jon Roth, spisek pa še zdaleč ni zaključen. Skratka. Joe Satriani je tista figura v zabaviščnem svetu rock glasbe, ki vseskozi premika gore. Figura, ki s svojo naravo, dobroželjnim in dušebrižnim karakterjem generira okolje pozitivne ustvarjalne energije!

Joe Satriani je v začetku letošnjega maja izdal album »Unstoppable Momentum«  – RockLine recenzija TUKAJ. To je še en prelep dokument v njegovi bogati diskografiji, vreden greha za vse sladokusce hitrosti, kontrole, optimiziranega šolskega principa brzenja vzdolž kitarskega vratu, super jamminga, nepredvidljivih glasbenih obratov in žanrske fuzije. Ko spregovori torej jezik kitare na način, ki je dostopen prav vsakemu Zemljanu!

In vendar je vmes stopila na oder Cvetličarne predskupina. Koncert Joea Satrianija ne potrebuje predskupine. Pravzaprav je najbolj primerna predskupina na takšnem koncertu tista skupina, ki sploh ne nastopi. Torej nobena skupina. Hrvaški kvintet Žanamari & J’Animals, prej vsiljena s strani »sivih eminenc« nam skritih (višjih) sfer, kot zaželena, stoji torej na odru. Ne primernejši slovenski izvajalci, kot npr. Uroš Planinc Group, Grega Habič Band, The Elevators in tako dalje. Kakorkoli. Dejstva so dejstva in gurmani Satrianijeve igre s(m)o morali kanček stisniti zobe. Predskupina je sicer igrala krasno. V prvem hipu je švignila v glavo vzporednica z Evanescence seveda z mnogo manj mračne atmosferične zavese. Predstavljajte si soul pop vokal, ujet v nižjo uglasitev metalskega riffanja. Ujet v koketno kinetično formo ritem zibanja. Slišiš eno pesem in slišiš vse. V eni frekvenci uglašeno, aranžirano in izvedeno. Kjer ni distorzije, je »clean« zvok obtežen s »stereo chorus« efektom, kar vzdržuje »groove« tudi v rockovsko manj našobljenih delih skladb. Sladko in hkrati hrupno. Z roko v roki. Všečen ambiental. A ob neki drugi priložnosti, raje kod drugod. Žanamari je odlična mlada pevka. Je magnet. Je privlačna, zna kupiti publiko, in kar je glavno. Vse to opravičuje kredibilno. Z odličnim petjem. Skupina očitno prebija led. Tu je motiv in konkretna prednost pri konkurenčnih skupinah, da jih korporacije in MTV »vzamejo za svoje«. Sploh, če pred tem uspešno reklamiraš spodnje perilo.

Satch je stopil na oder ob deveti uri in 20 minut zvečer! Cvetličarna odlično zapolnjena. Podobno je moralo biti pred dnevi v zagrebški Tvornici kulture! In mimogrede. Satrianijeva turneja, posvečena promociji novemu studijskemu dosežku »Unstoppable Momentum,« je dosegla Ljubljano v smeri Zagreb – Beograd – Ljubljana, in ne tako kot bi navadno pričakovali, se pravi Beograd – Zagreb – Ljubljana. Nekaj odvečnih kilometrov pa se figuri Satrianija na odru ni poznalo. Možakar je bil spočit, saj je skupina, dne 24.05.2013 »pavzirala«. Uvodni del koncerta je Satch teatralno prepustil ritem sekciji. Naj se ta sprva razživi. Tako se je prvi predstavil občinstvu Marco Minnemann, vrhunski bobnar, ki je leta 2011 za las zgrešil permanentno članstvo pri Dream Theater, ko so ti iskali zamenjavo za »pobeglega« Mikea Portnoya. Tu je znamenita Cool #9 in zasedba vzame poln zalet! Na odru poleg Satcha omenjeni Marco Minnemann (Vinnie Colaiuta, ki je položil bobne in tolkala za novi Satchev album, je očitno prezaposlen pri njegovem prvem delodajalcu Stingu), nadalje basist Bryan Beller… Halo? Minnemann – Beller? Zveni nekam znano. Prišteješ Guthrie Govana in dobiš The Aristocrats. Beller je sicer Vaijev kolega in kjer je Vai, je blizu Zappa in kjer je Zappa, je še bliže njegov sin Dweezil. Skratka, to so ti krogi najviše rangiranih svetovnih rock glasbenikov. In nenazadnje. Kjer sta Vai in Zappa, je tudi Mike Keneally, multi-instrumentalist, ki je Satrianiju že pomagal tudi v ljubljanski Hali Tivoli na koncertu novembra 2010, kot tudi Steveu Vaiju, ko je ta nastopil prav tako v Hali Tivoli davnega 13.04.2000. Ob Satchu torej zbrana senzacionalna super spremljevalna zasedba!

Ob opisani superiornosti spremljevalne posadke, pa so bile vse oči uprte v superiornost enega in edinega. Josepha! Ta je v prvi vrsti znova imponiral s svojo pojavo, ki generira občutek izjemne dostopnosti, prijaznosti, nevzvišenosti. Joe ostaja v srcu ekstatičen teenager in otroka, ki ga nosi v sebi, brez zadržkov razkazuje v svoji odrski igri. K svoji izjemni igri čistokrvnega šolskega učbenika, ki so ga skoraj nemo požirala ušesa in oči zbranih kitarskih učenjakov v trumi obiskovalcev Cvetličarne tega večera, je dodal znani »norčavi« sentiment svojih nastopov. »Whammy« levo, »whammy« desno, »pull off-i«, ki so v »zategljajih« dvigovali streho Cvetličarne v zrak, znamenite taping figure, izjemna kontrola tremelo ročice,… Spretnosti v razkazovanju obvladovanja biblije šeststrunske teorije možakarju pri dobrih 56 letih nikakor ne primanjkuje. Z leti veščino kvečjemu poglablja in širi njen ekspresivni domet.  

Satriani je poskrbel za odlično set listo. V njej so prednjačile seveda skladbe aktualnega studijskega albuma, ki pa jih je dodobra obtežil s svojimi prepoznavnimi standardi, zlati zgodnejših studijskih izdaj. Pravi sladkorček je Satriani vrgel publiki ob izvedbi njegovega znamenitega singla The Crush Of Love vzetega iz prazgodovinskega EPja “Dreaming #11”. Dobri dve ure trajajoči spektakel je možakar točkovno zasolil z marsikakšnim sočnim improvizacijskim vložkom. Tako je znameniti instrumental Always With Me, Always With You, ki ga je Satriani naznanil, da gre za pesem, ki  jo publika na koncertih iz njemu neznanega razloga vedno prepeva, doživel v izmero epskih devet minut. Satriani je namreč regularnemu delu skladbe pripel še »With The Little Help From My Friends« vložek, kjer sta v goriščnico reflektorske razsvetljave (kot ničkolikokrat med koncertom) stopila znova Beller in s kitaro opasani Keneally. The Beatles vložek se je teatralno podaljšal v fenomenalni improvizacijski izhodni jamm dialoga med Satchevimi kitarskimi rafali in mojstrovinami na klaviaturah Mikea Keneallyja.

Učinkovita mešanica skladb novega albuma, kot sta bili v drugi polovici koncerta v zaporedju usekani silno zabavni Jumpin’ In ter takoj za njo Jumpin’ Out, ali šegava Three Sheets To The Wind ter seveda znamenitih točk Satcheve diskografije, kot med drugimi Ice 9, Flyin’ In A Blue Dream, Satch Boogie, Summer Song, odlična umestitev skladbe Surfing With An Alien v sam zaključek regularnega dela koncerta ter presenečenje prav ob koncu koncerta s skladbo Rubina (posvečena Satchevi zakonski partnerici), vzeti iz Satrianijevega studijskega prvenca »Not Of This Earth« (1986), je ustvarjala paralelni svet edinstvenega razpoloženjskega stanja. Nekaj, kar lahko pričakaš in doživiš le na Satrianijevih koncertih. In tudi ta se je obrnil naokoli kot bi trenil z očesom. Hipoma.

Zvok v prostoru pa odličen. Tudi na balkonu ni mnogo motilo delno rezanje nižjih tonov, kar nikakor ni odvisno od tonskega tehnika. Ta je namreč svoje delo odlično opravil. V parterju je bil zvok od prvega do zadnjega trenutka v parterju odličen. Občasno so zbodle v uho z riffi nekoliko prekrite Keneallyjeve klaviature, vendar gre v tem primeru pri oceni splošnega vtisa zvoka koncerta za povsem »nebolečo« opazko. Joe Satriani se torej drži v odlični formi – ustvarjalni in odrsko izvedbeni. Mož ohranja mladostniško nabritost in navdušenje v pristopanju do svojih dnevnih umetniških aktivnosti! Ob novi enkratni izkušnji upajmo, da Satrianija obe karakterni lastnosti nikdar ne zapustita v veščini edinstvene briljance ekshibicionizma njegove kitarske igre.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Cool #9
2. Devil’s Slide
3. Flying in a Blue Dream
4. Unstoppable Momentum
5. The Weight of the World
6. Ice 9
7. The Crush of Love
8. I’ll Put a Stone on Your Cairn
9. A Door into Summer
10. Lies and Truths
11. Satch Boogie
12. Shine On American Dreamer
13. Three Sheets to the Wind
14. Cryin’
15. Jumpin’ In
16. Jumpin’ Out
17. A Celebration
18. Always with Me, Always with You
19. Surfing with the Alien
—dodatek—
20. Crowd Chant
21. Summer Song
22. Rubina


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X