Joe Satriani: What Happens Next

0 17

Založba: Sony Music
Datum izida: 12.01.2018
Produkcija: Mike Fraser
Dolžina albuma: 51.16 min
Zvrst: Instrumental Rock / Art Rock
Ocena: 8.5 / 10


Joe Satriani je vrste legenda žanrske skovanke “instrumentalni kitarski rock”. Mož, ki je skoraj rekorder po številu nominacij za Grammyja, brez da bi mu pri tem dodelili vsaj enega, je v začetku letošnjega leta odločen, da nas s svojim prepoznavno pečatnim kitarskim temperamentom še v zimskem času konkretno pogreje, in nas tako nagovori s svojim skupno šestnajstim studijskim albumom imenovanim »What Happens Next«.

Satriani se je odločil, da na tem albumu znova poenostavi svoj slog in se vrne k svoji znani elementarnosti, ali če se izrazimo bolj »romantično«, v čase brezbrižne otroške naivnosti, kakršen je bil nekoč tudi rock’n’roll. Ne spominjam se, da bi Satriani kdaj v studiu pri snovanju novih albumov sodeloval s tako skrčeno postavo. V vsej svoji sicer dolgoživi in bogati karieri. To pot je povabil k sodelovanju le dva glasbenika, vendar prominentni imeni, ki predstavljata v svetovnem rockovskem merilu, prava orjaška skalna masiva. Glenn Hughes (Black Country Communion, solo, ex-Deep Purple, ex-Black Sabath, ex-Trapeze) na bas kitari in pa Satrianijev Chickenfoot kolega ter bobnar Chad Smith, vsem bolje poznan kot integralni član Red Hot Chilli Peppers. Smith se pozna zelo dobro tudi s Hughesom, saj je sodeloval z Glennom na Glennovih samostojnih studijskih albumih. Skrivalnic med triom torej ni. Album se razvija zelo naravno, zelo sproščeno, zelo odkritosrčno. Hipermuzikalično, kar je v oziru kitarske igre Joe Satrianija, pač stalnica, a to pot je Satriani, ovrgel vse možnosti eksperimentiranja v svoji avtorski glasbi.

Res, da mož z novim albumom ne pove ničesar novega več, a deluje »What Happens Next« neverjetno odkritosrčno, resnično, pristno, nagovarja s kipečim optimizmom, nosi pravi sentiment neposredne rockovske ognjevitosti in žara. Vse kar od nekdaj odlikuje glasbeno kariero tega kitarskega velemojstra in kar vedno prevesi jeziček na tehtnici v njegov prid.  Satriani v skladbah znova preizkusil nekaj različnih ritmičnih ključev, ki tvorijo »tipsko podvozje« novim riffom, kjer seveda mojster šeststrunske kitarske teorije znova navdušuje s svojimi specifičnimi kitarskimi vragolijami, na čelu s kupom (pregovorno že kar nadobvezne doze) »whammy« ječanja. »What Happens Next« je znova slikovit in idejno razgiban izdelek, ki občuje nenehno s tisto prepoznavno Satrianijevo držo prikupno hudomušne zbadljivosti, kar je siceršnji del njegovega, vselej vedrega karakterja.  Skladb je znova veliko. Kdaj pa jih ni, kadar govorimo o Satrianijevih novih albumih? Naj bom končno vendar preciznejši. Z novim album se Satriani zbližuje časom svojih albumov izpred dveh dekad, kakršen je »Crystal Planet«. Slogovni obrat, ki ga zastopa »What Happens Next«, pa je tako logično bližji njegovim začetnim studijskim  delom, kot eri obeh eksperimentalno zasoljenih predhodnikov (»Unstoppable Momentum« ter »Shockwave Supernova«). Evo še nekoliko pikantne navržbe za lažjo orientacijo. Album »What Happens Next« bi bil v izvedbenem smislu za glasbenika kova Mike Keneally, silno, silno dolgočasen. Satrianijev kitarski jezik dobiva tako pravzaprav 100% izrazno izvedbeni prostor za svojo novo izpoved.

Satriani je na tem albumu ponudil torej paleto dvanajstih novih točk, ki so skomponirane rockovsko slečeno, vzdržujejo noto neposrednosti ter posledično nagovarjajo s sijem svete rockovske preproščine. V tem oziru je Satriani povabil k sodelovanju tudi drugega producenta. To je Mike Fraser, stari Satrianijev znanec, prav z omenjenega »Crystal Planet« albuma. Zvok kitare je tako znova bolj našobljen, v produkciji znatno bolšči v zvočni sliki. Kitara je odebeljena, pravzaprav zvočno dodatno »omaščena«, kar daje albumu groove kinetiko neposredne rockovske drže in domala skorajda koncertne radoživosti. Bobni so tako preprosto odigrani, da bi jih lahko Satriani tudi sam »nakucal« oziroma sprogramiral. »What Happens Next« je znova muzikaličen kar se da in hipoma leze v uho. Satriani ostaja neverjeten. Ostaja silno osredotočen, zagrizeno zavzet v realizaciji novih idej in novega albuma. Dinamita mu ne primanjkuje. Tako v idejnem, kot komponističnem oziru. O izvedbenem, ni treba tratiti časa in izgubljati besed. Njegovi ljubitelji imajo ta album namreč že doma, še preden so na medmrežju sploh našli to recenzijo.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
01. Energy 
02. Catbot 
03. Thunder High On The Mountain 
04. Cherry Blossoms 
05. Righteous 
06. Smooth Soul 
07. Headrush 
08. Looper 
09. What Happens Next 
10. Super Funky Badass 
11. Invisible 
12. Forever And Ever

Zasedba:
Joe Satriani – kitara
Glenn Hughes – bas kitara
Chad Smith – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki