Datum intervjuja: 11.05.2007
John Lawton, nekdaj prvi glas otoških ikon hard rocka Uriah Heep, pooseblja pravega umetnika, frontmana, če hočete gentlemana, ki je za povrh še prava dobričina. V to sem se lahko prepričal ob pogovoru z njim, ki je sledil njegovemu nastopu s še enimi legendami, tokrat Postojnskimi Mary Rose. John je v spremstvu tipičnega angleškega humorja poskrbel za kopico nepozabnim trenutkov, ki mi bodo za vedno ostali v spominu.
Rockline: Pozdravljen John.
John: Zdravo fant. Kako gre?
Rockline: Odlično, pa pri tebi?
John: Nikoli bolje (smeh)!
Rockline: Lepo za slišati. Po danes videnem se očitno res zabavaš.
John: Počutim se odlično. V tem je tudi čar vsega skupaj. Nič ni lepšega od dobrega starega rock & roll špila.
Rockline: Ponovno z Mary Rose!
John: Da. S fanti smo skupaj igrali drugič. Če me spomin ne vara smo prvič nastopali lansko leto na podobnem bikerskem festu v Sloveniji.
Rockline: V Hruševju!
John: Da. Mislim da prav tam.
Rockline:Vaši nastopi torej postajajo že nekako tradicionalni.
John: Poslušaj, ti fantje so enostavno tako dobri! So ena boljših zasedb s katero sem kadarkoli imel možnost nastopati. Zelo prijazni, povrh vsega pa se še zelo dobro razumemo, tako privatno, kot na odru. V takem neobremenjenem vzdušju nastopanje postane pravi užitek. Zabava, po kateri ti za povrh ostane še veliko lepih spominov. Dosti bolje od tega ne gre.
Rockline: Koliko priprav je potrebno za tak nastop? Glede na omenjene kvalitete Mary Rose verjetno ne prav dosti, ali pač?
John: Fantje odlično poznajo svoje delo in dolžnosti. Glede samega poznavanja skladb ki sem jih želel igrati tudi ni bilo nobenih problemov. Včeraj (petek) smo imeli v Postojni vajo, na kateri smo dodelali vse kar je bilo potrebno dodelati, in to je to!
Rockline: Čista rutina torej?
John: Bi se lahko reklo, da. Je zvenelo v redu?
Rockline: Še kar v redu (smeh)!
John: No, to mi je všeč. Seveda pa bi lahko bilo bolje. Če me je kaj motilo, je bil to predvsem pomanjkanje nižjih tonov, basa in ostalih zadev. Vse je bilo preveč v zraku.
Rockline: Vseeno ste uživali?
John. Definitivno! Vsi smo glasbeniki in vse kar počnemo, počnemo s srcem. Če v tem nebi uživali, enostavno nebi bilo smisla. Zakaj bi nekaj počel, kar me ne veseli? V tem ne vidim poante.
Rockline: Imaš zelo “soulful” glas, ki na prvi pogled stoji bližje blues, soul in drugim njima sorodnim žanrom. Vse to je s tvojim prihodom Uriah Heep dalo popolnoma novo podobo. Od kod črpaš inspiracijo?
John: Že od nekdaj sem bil velik oboževalec Paula Rodgersa. Njegov vokal me je stalno navdihoval. Poglej, danes sem star 61 let, kar pomeni, da sem odraščal z obilo kvalitetne in predvsem vsebinsko močne glasbe. Tukaj bi posebej rad izpostavil znano ameriško gospel pevko Mahelio Jackson. Njo sem prvič videl peti pri štirinajstih. Bila je fenomenalna. Poleg tega sem odraščal na severu Anglije s glasbo Erica Burdona in njegovih Animals, v kateri je bilo ogromno bluesa. Lahko bi rekel, da je naša generacija imela srečo. Za razliko od danes se je takrat ob poslušanju glasbe dalo marsikaj naučiti.
Rockline: Ti je ob tvojemu prihodu v Uriah Heep to predstavljalo težave?
John: Ob prihodu v Uriah Heep sem se moral soočiti s petjem v za mene malce previsokih legah, ki pa seveda ne puščajo prostora za izraznost. Danes pa veš kako je; starejši sem, preveč je Jack Danielsa, preveč cigaret, s tem je tudi glas pridobil na globini in tako kot si rekel “soulful” priokusu, kar mi zelo ugaja. Uživam v svobodi, ki mi jo omogoča petje na tak način.
Rockline: Poleg Uriah Heep si sodeloval v celi vrsti različnih projektov. Zadnji na seznamu je On The Rocks. Kaj se trenutno dogaja z njim?
John: Res je. Kitarist s katerim sodelujem Jan Dumee je trenutno v Braziliji, mislim da se vrne prav ta teden. Tam je z lokalnimi glasbeniki posnel podlago skladb, s katerimi se bomo zaprli v studijo verjetno nekje na Nizozemskem, računam da enkrat sredi julija. Tam bom prispeval še svoj delež, tako da upam, da bo enkrat septembra album že ugledal luč sveta.
Rockliine: Boste album promovirali tudi s kakšno turnejo?
John. Seveda, no vsaj upam da bo tako.
Rockline: Po vsej verjetnosti boste prišli na obisk tudi h nam.
John: Zakaj pa ne! V tem poslu je vse mogoče, zato nikoli ne smeš reči nikoli. Z veseljem se ponovno vrnem v Slovenijo, saj se pri vas se počutim dobro.
Rockline: Prej si omenjal Paul Rodgersa. Kakšno je tvoje mnenje o njegovem delu s Queen?
John: Gledal sem jih v Londonu. Verjetno tega niti nebi smel reči, ampak mi marsikatera verzija njihovih skladb v Paulovi izvedbi veliko bolj ugaja. Podobno je bilo moč opaziti, da Queen uživajo v All Right Now in drugih Free klasikah. Paul enostavno vse skupaj jemlje na drugačen način. Marsikomu to ni všeč, meni pač je!
Rockline: Večina ljudi od imenu John Lawton najprej pomisli na Uriah Heep. Te danes to moti, ali si ponosen na svojo Heep izkušnjo?
John: Sigurno sem vesel za vse kar se je zgodilo. Uriah Heep nikoli nebi zaprl vrat. So del moje zgodovine, to sem pač počel…
Rockline: Poleg tega je bila to dobra glasba.
John: Absolutno! Dobra glasba ter vse kar gre zraven. Bili so dobri časi, kot seveda tudi slabi, vsekakor pa nebi nikoli obračal hrbta nečemu kar sem nekoč bil. Še vedno smo prijatelji. Mick Box in jaz sva govorila ravno prejšnji teden prek telefona, tako da smo še vedno v nekakšnem kontaktu. Čez dva tedna grem v Hamburg kjer bom nastopal z Kenom Hensleyem, ki bo promoviral novi album, na katerem je poleg mene sodeloval tudi Glenn Hughes.
Rockline: Po čem bi John Lawton želel ostati poznan nekoč ko se z glasbo ne bo več ukvarjal?
John: Hm.. Bil je dober dečko, ki je dal vse od sebe..
Rockline: Kar seveda si..
John: Kaj pa vem no (smeh). Se trudim, pa ne uspe vedno najbolje! Osebno poznam veliko ljudi ki prihajajo na moje koncerte. Večinoma kjerkoli sem, naj bo to Nemčija ali kjerkoli v Evropi, vsaj na videz poznam obraze v recimo prvih treh vrstah vsakega koncerta. Ti ljudje so se iz oboževalcem s časom prelevili v prijatelje. Tako mi je všeč. Nočem biti nekje tam zgoraj, nedosegljiv, to ni prav. Veš, edini razlog da počnem kar počnem je ker sem imel srečo. Bog mi je dal glas..
Rockline: Hvala ti Bog…
John: Saj res, hvala ti (pogleda proti nebu in se nasmeje). Vsekakor pa ne vidim nobene razlike med tabo in mano. Ne vem, mogoče ti poješ?
Rockline: Niti slučajno! Igram klaviature.
John: No to je super! Jaz bi rad znal igrati klaviature.
Rockline: Sem prepričan, da bi se hitro naučil.
John: Uf, sem prestar za to (smeh)!
Rockline. Ob tvojih nastopih je čutiti močno povezanost z občinstvom
John: Sam sem prepričan, da če se že spravljaš nastopati, obvezno potrebuješ močno povezanost z občinstvom. To mu enostavno moraš ponuditi. Danes je ogromno izvajalcev, ki ljudem ne ponujajo tega kar si ti zaslužijo. To mi ni všeč. Publika mora nastop doživljati hkrati s teboj, drugače vse skupaj nima smisla.
Rockline: Planirate v prihodnje z Mary Rose še kakšne nastope?
John: Seveda! Letos imamo v planu še “Ototcec”??
Rockline: Ototcec??
John: Novo Mesto?
Rockline: Aha, Rock Otočec v Novem Mestu! Odlično!
John: Mogoče celo na Bledu! Upam, da sem prav izgovoril (smeh). Ne gre za bikerski festival.
Rockline: No, saj to tudi ni ravno biker glasba.
John: Res ni, to imaš prav. Ampak vseeno, publika je uživala in to je to!
Rockline: To je na koncu tudi najpomembnejše! John Lawton, hvala za vse in veliko On The Rocks sreče v prihodnje!
John: To pa sigurno. Hvala tebi prijatelj.
Galerija slik
