Lokacija: Videm (Udine) / Teatro Nuovo Giovanni da Udine / Italija
Datum: petek, 22.03.2019
John Mayall je mož in ena najpomembnejših glasbenih figur, ki so prenesle ameriški (zlasti čikaški) blues v Evropo. Bilo je nekoč. Dogajalo se je v šestdesetih. Takrat se je, zlasti v drugi polovici tega desetletja prejšnjega stoletja, začel pravi boom white bluesa ali tako rečeno britanskega vala bluesa, prav na krilih Mayallovih The Bleusbreakers, ki jih je v zgodnji eri Mayallove kariere zaznamovalo njegovo sodelovanje s kasnejšimi ikonami bluesa Ericom Claptonom, Petrom Greenom ter Mickom Taylorjem. John Mayall, nekakšen oče te britanske revolucije, tudi graditelj čvrstih temeljev evropskega rhythm and bluesa, je s svojo neutolažljivo dejavnostjo torej doživel in preživel vse viharje in jih danes šteje krepkih 85. let. In? Še vedno miga. Medtem, ko njegov »učenec« polni štadione s po 100.000 (in več) glavo množico, govorim seveda o »Slowhandu«, lomasti eden zadnjih živih fosilov bluesa po odrih zglednih dvoranskih prizorišč, ki sprejmejo v svojo notranjost po nekaj tisoč obiskovalcev. Dolgo je od tega, ko sem prvič gledal koncert Johna Mayalla. Pisal se je 8.4.2003, ko je v zelo izpraznjenem graškem Orpheum Teatru, predstavljal svoj album »Stories« in smo se v strahospoštovanju tresli pred njim, saj je že takrat, sicer šestnajst let mlajši, nosil status velike kultne figure svetovnega bluesa.
No John Mayall, korenina vseh korenin, je ob vsem izkazanem blues aktivizmu skozi leta, v prvi vrsti kantavtor, vokalist, klaviaturist, orgličar ter kitarist. V letošnjem letu je izdal novi studijski album »Nobody Told Me«, ki je izšel natanko mesec dni pred prihodom Mayalla v italijanski Videm. Johna Mayalla spremlja trio glasbenikov. Ob bobnarju Jayu Davenportu in basistu Gregu Rzebu, ki s čislanim ikonskim blueserjem sodelujeta od leta 2009 dalje, je Mayall v lanskem letu integriral v vrste svoje spremljevalne zasedbe novo članico. Gre nasploh za prvo kitaristko v Mayallovi karieri, ki se je tako znašla inkarnaciji ene izmed njegovih spremljevalnih zasedb. To je Carolyn Wonderland. Če pomisliš koliko izjemnih kitaristov se je skozi leta izmenjalo v postavi Bluesbreakersov (ob zgoraj naštetih, je treba nujno omeniti vsaj še Henryja »Coco« Montoyo, Walterja Trouta ter Buddyja Whittingtona), potem je jasno, da mora biti Wonderlandova zares posebna kitaristka. Prvo dekle v Mayallovi več kot 60. letni karieri, ki se je zavihtelo na pozicijo glavne kitare torej, je v karieri izdalo kup albumov z The Imperial Crowns, kot tudi lep sveženj samostojnih studijskih albumov, prav tako pa je Wonderlandova dobitnica kupa prestižnih nagrad v kategoriji bluesa. Z dekletom res ni šale, kar je seveda potrdil tudi koncert v Vidmu.
Uvodoma je zabaval dokaj leno prizorišče, ki je še sevalo precejšnjo praznino, domači bluesovski kantavtor Francesco Piu. Ta se je, oprtan z akustično folk kitaro in v »one man band« režiji, dobro izvlekel iz dane situacije, ko si pod sijem odrskih žarometov, povsem »gol in slečen«. O kakšni iznajdljivosti in spretnostih Iana Siegala ter podobnih asov, je šlo to pot sicer le sanjati, pa vseeno. V tistem kar je prinesel Francesco na oder, je v vsem opravičil vlogo »predvozača«. “Slajdanje”, vložki podedovani z delte Mississipija, posrečeno dobro obvladovanje angleškega jezika v verzih in seveda nenehno diktiranje ritma s trkanjem noge ob tla, je s prepričljivim, blago grlenim vokalnim izplenom, povsem prepričalo ter dostavilo zgledno uverturo v nadaljevanje koncertnega večera.Teater se je med tem dodobra napolnil in le nekaj sedežev v parterju je ostalo praznih. Večina je prišla logično pogledat Johna Mayalla. Ta je po svoji ustaljeni navadi še pred koncertom skrbel za prodajo uradnih spominkov, ko pa so se žarometi v dvorani naposled teatralno zatemnili, je tudi prvi stopil na pročelje odra in pozdravil publiko. Brez posebnega pompa, a dovolj da je huronsko završalo v dvorani. Mayall je repertoar, kot vselej, obtežil s konkretno bero izvedbe priredb. Tako je že uvodoma, ko se je pretežno zadrževal na vodilnem vokalu, električnem klavirju in orglicah, bend obdelal Nothing To Do With Love, ki pripada v izvirniku Jerry Lynn Williamsu, pa nadalje Why Did You Go Last Night, katere avtor izvirnika je Clifton Chenier. Tudi s silno zabavno Dirty Water (orig. The Standellis), kjer je Mayall vzel v roko svoj predelano kitaro izrazito pomanjšanega trupa, se je bend še naprej zadrževal na priredbah. V tej točki je Mayall, ob upoštevanju njegovih krepkih 85. let izkazal edino ranljivost, kar pa ni nič novega. Njegovo soliranje. Prav v tej točki je eden slabo odmerjenih tonov, pač prispeval lepo slišni fuš. K sreči se John te šibkosti seveda zaveda, zato se prvenstveno raje drži vokala, klaviatur in orglic, obenem pa ga zavoljo tega, od nekdaj spremljajo v postavi izklesani mojstri blues kitare. Med njih sodi tudi Wonderlandova, ki je kaj hitro ogrela prste na pravo temperaturo ter z ročnimi spretnostmi že v uvodnem delu koncerta potrdila, zakaj je dobitnica kopice prestižnih nagrad (tudi v kategoriji za najboljšega pevca/pevko). Če ne prej je presunila zlasti v svoji avtorski Two Trains, kjer je opozorila tudi na to, kako izvrstna pevka je, ko je vpenjala gravure soula ter s prodornostjo Arethe Franklin, absolutno dominirala na prizorišču. Presunilo je obujanje spominov na čase druženja s Petrom Greenom, ko je odjeknila You Don’t Love Me, ni pa Mayall nikakor pozabil na predstavitev novega albuma »Nobody Told Me« (2019), ko se je bend lotil What Have I Done Wrong, ki se ji je v drugi polovici koncerta pridružila izvrstna Distance Lonesome Train. V slednji se je v polnem naletu razstrelila Carolyn Wonderland na električnem lap steelu, kar je skrbni vodja Mayall uvodoma pospremil s sledečo razlago: » This song requires Dobro and a seat« (v starem slogu torej, saj so pred lap steelom igrali s slideom na kitare z resonatorji). Sicer je Wonderlandova še po nečem posebna. Ne uporablja trzalice in vse rešuje s prsti in finger pickingom, kar daje odzvenu njene kitare toliko več organske narave oziroma naravnih tenov.
John Mayall je premore med točkami spretno in izkušeno zapolnjeval z nagovori občinstvu. Večkrat je predstavil ozadja samih skladb. Pred izvedbo One Life To Live, s katero se je bend dotaknil Trout/Montoya Bluesbreakes ere, je Mayall povedal, da je skladbo napisal na podlagi izkušenj, ki mu jih je zapustilo služenje v vojski leta 1952. Treba je poudariti, da ohranja Mayall na svoja zrela leta še vedno zelo zgledno, jasno in dovolj močno izrazno naravo svoje vokalne drže in vokalnih karakteristik. Prav tako je še naprej čvrst na Rhodes električnem klavirju in Hammond orglah ter seveda orglicah. Kar se vokala tiče mu ta še vedno zelo dobro služi, saj mu vokalna ohranjenost, še naprej omogoča spretno kupčevanje med različnimi vokalnimi pristopi, ki jih zahtevajo posamezne skladbe repertoarja. Z zabavno The Devil Must Be Laughing se je bend dotaknil tudi predhodnega albuma »Talk About That« (2017), z Early In The Morning, pa se je Mayall poklonil stari zasedbi Louis Jordan & Tympany Five, ob hitih katere je odraščal v tridesetih in štiridesetih in kjer je bilo moč povezati vpliv na Mayallovo kasnejše zagledanost v rhythm and blues. Kvartet je po izvedbi te skladbe vpadel v Mayallov priljubljeni koncertni standard Otis Rushove So Many Roads, naslednja Chicago Line, pa je polagoma napovedovala zaključek regularnega koncertnega dela. Bend je našpičeno izvedbo tega Bluesbreakers standarda podkrepil s pričakovanim podaljšanim jamom, kar ni izključilo niti solo vložkov bobnov in bas kitare.
Publika je večkrat bruhnila v širne ovacije, najbolj pa je seveda odmevala tista, ki ji ni bilo slišati konca in s katero je Mayalla ter njegovo spremljevalno ekipo še zadnjič priklicala na oder. Bend se je tako za slovo lotil zabavne I Want All My Money Back ter tako sklenil izvrsten, uro in pol trajajoč koncert. John Mayall ohranja neverjetno vitalnost za svoja krepka leta. Na odru je seval vseskozi izredno dobro razpoloženje in veliko agilnost, ko je v isti sapi spretno, suvereno in izkušeno rokoval tako z igranjem orglic, klaviatur, kot tudi petjem. Glede na odrsko formo, ki jo lahko skozi dolgoživo kariero, kot je ta, ki pripada čislanemu gospodu in velikanu bluesa Johnu Mayallu, vidno načne zob časa, ostaja takšne vrste dvom, tudi po izkušnji v Vidmu, torej povsem odvečna, nepotrebna in jalova misel.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Francesco Piu
John Mayall
