Velika AOR pojedina v mestu Messerschmittovega rojstva (2011)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 74

“Kombinacija štirih skupin Journey, Foreigner, Night Ranger, Kansas na turneji imenovani “Rock The Nation” je izjemna ideja, ki je združila v dvoranah Nemčije resnično gardo vseh oboževalcev klasičnih zvokov radijskih postaj osemdesetih in izročila skupin, ki so stremele po melodični in zvočni rock izbrušenosti. “

Lokacija : Augsburg / Schwabenhalle / Nemčija
Datum: 22.06.2011


No in končno je napočil tudi čas za praznovanje vseh tistih, ki ste “živeli” hite osemdesetih. Takrat, v letih nedolžnosti, velikih upov in brezskrbnega odraščanja, so vas spremljali zvoki imenitne produkcije in nalezljivih melodij, ki so silili “s prve” močno nalezljivo pod kožo. To je bila glasba skupin, ki so jim k uspehu pomagale zveste frekvence radijskih valov posameznih zvestih radijskih postaj. Da. Nekoč, ko še ni bilo MTV-ja oziroma v začetku, ko MTV še ni bil dovolj močan medij, je to vžigalo. Ko pa je “video ubil radijsko zvezdo”, če se kdo še spomni The Bugggles hita “Video Killed The Radio Star”, je nekako odklenkalo tudi zlatim časom AOR. Kaj vraga je sedaj AOR? Adult Oriented Rock, rock glasba, ki ni prehrupna, raje zelo “voljna in mehka”, obenem pa gradi na absolutni melodični in zvočni perfekciji. Za AOR so značilne velike melodije arenskih napevov, bombastična produkcija poudarjenih kontrastov med posameznimi gradniki zvoka in zabeljenost vodilnega vokala z multifacetnimi vokalnimi harmonijami. Težko rečemo, da je AOR izšel iz klasičnega hard n’ heavy rocka skupin, ki so izhajale iz izročila blues glasbe. Prej iz najimenitnejših predstavnikov progresivnega rocka in jazz rock fusiona. Preprosto, AOR zahteva prefinjenost, potrpežljivost, absolutni perfekcionizem. Veliko mero studijske prožnosti in širine.

Pionirska skupina, pravzaprav utemeljitelji žanra AOR, so zasedba Journey doma iz San Francisca. Ne, da so bili prvi. Preprosto. Posamezne, za tisti čas revolucionarne zamisli, ki so se pojavljale na planetu ob posameznih izdajah na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, ena takšnih je denimo izdaja istoimenskega studijskega prvenca skupine Boston, so Journey najbolj smiselno in optimalno povezali v jedrnato izročilo velike mere kompaktne melodične in zvočne dovršenosti, česar za njimi nihče več ni presegel.

Tako se je zgodilo, da se tudi ljubiteljem AOR glasbe nasmehne fortuna. Koncertni paket zasedb Journey, Foreigner, Kasnas in Night Ranger, je sanjska kombinacija in sama po sebi narekuje obvezno udeležbo, v kolikor dajete absolutno prednost izdelani kompaktni melodiji katere prototip je večna glasbena magija The Beatles poante.

Night Ranger so prvi načeli AOR praznik v Augsburgu. Zasedba je izjemno uspešna in cenjena v ZDA. Zato jo preživljata še danes večinoma domači trg v ZDA in Japonski trg. Trije originalni člani Kelly Keagy (vokal, bobni), Jack Blades (bas kitara, vokal) in Brad Gillis (kitara, spremljevalni vokal) se ne predajajo! Tu sta še v letu 2008 pridruženi kitarist Joel Hoekstra ter sveže rekrutirani klaviaturist Eric Levy, ki zaokorožujeta Night Ranger v letu 2011.  Fantje so imeli na razpolago dobre pol ure in v njej stisnili nekakšen venček najboljših trenutkov iz začetkov kariere. Zanimivo je, da je bend odigral pravzaprav le uspešnice iz prvih dveh albumov.

Bend je udaril na plano, kot da ni videl odra najmanj dvajset let. Touch Of Madness z albuma “Midnight Madness”! Pred nami oživi zasedba, ki ni aktivno nastopala v Evropi od leta 1985. Uganite s kom so takrat nastopali? S Foreigner. In tudi tokrat je tako. Night Ranger pred Foreigner. V Evropi. Dolga doba. Silno navdušenje je vrelo na odru. Blades se je zviral za mikrofonom kot podivjan najstnik, ki ga zvija od prebitka testosterona, oba kitarista Brad Gillis in Joel Hoekstra sta uganjala norčije na kitarah v vseh mogočih položajih, da je bilo kar čudno, kako lahko odigrata dovolj natančno vse dele skladb. Očitno več kot idilična partnerska naveza kitaristov je utelesila polno mero odličnega soliranja. Če je Touch Of Madness pripadla Jacku Bladesu na vodilnem vokalu, smo takoj za tem dobili odgovor, čemu stojijo Keagyjevi bobni na skrajni desni spredaj, tik pri robu odra. Sing Me Away, klasika s prvenca “Dawn Patrol” (1982) je pripadla namreč njegovemu vokalu, val navdušenja pa je sprožila tudi do tega trenutka lepo zapolnjena dvorana s kakimi 2500 obiskovalci, ki niso pozabili refrena tega Night Ranger hita. Kelly Keagy je izgubil nekaj naboja v vokalu, kar se je odrazilo tudi proti koncu, ko je zasedba odigrala najuspešnejši hit kariere, polbaladno udarno antemsko Sister Christian. A nič ne de Fantje so namreč odlično podpirali njegovo osnovno linijo s harmonijami spremljevalnih vokalov. Klaviaturist Eric Levy je namerno prevzel tudi odrski videz bivšega Night Ranger klaviaturista Alana Fitzgeralda. Maškarijada Levyja je bila namreč tako spretna, da je lahko brez težav zbegala tega večera v dvorani marsikaterega poznavalca in ljubitelja glasbe Night Ranger.

Growing Up In California. Da. Naslov pove vse, Night Ranger so pač tipični državljani ZDA, do rdečice opečenega zatilja na vratovih. Vendar pa skladba ni kakšna rančerska limonada, pač pa orje navito. V njej razvije zasedba tudi kitarski okrasek dvojnih harmonij ter obvezni spevno melodični AORovski refren. Glede na to, da gre za povsem novo skladbo, ki se nahaja na albumu “Somewhere In California” – ta je izšel reci in piši dan pred nastopom skupine v Augsburgu, zna biti album še kako zanimiv, za vse ljubitelje klasičnih Night Ranger in njihovega opusa iz osemdesetih let. V Don’t Tell Me You Love Me, pa fantje niso pozabili na vključke vodilnih fraz The Eagles klasike Hotel California ter Smoke On The Water Deep Purple, kar sicer narekuje večletni standard izvedbe te klasike v živo s strani skupine. Vseeno je to sililo na razmišljanje, da bi lahko Night Ranger ob malo krajših nagovorih Bladesa in “neraztegovanju” Don’t Tell Me You Love Me, odigrali še kakšno klasiko več. To bi bilo sploh zaželeno in dobrodošlo za vse prave fane, ki nis(m)o slišali tako niti ene skladbe iz sicer odličnih “Seven Wishes”, “Big Life” ter/ali “Man In Motion”. Tu sta bila obvezna hita Sister Chiristian in zaključna razbeljena kanonada (You Can Still) Rock in America, kjer so Night Ranger postreljali prav vse naboje. Oba kitarista sta za to priložnost vzela v roke kitari polepljeni z barvami ameriške zastave, da je ja zadišalo po prostranstvu prešernih kavbojskih štal divjega zahoda. Glede na to, da je Keagy postavljen na desni rob odra, so fantje postavili glavnino monitorjev za svoj hrbet in tako zapolnili navidezno praznino odra. Odličen nastop, ki upajmo, da obeta čim prej nov povratek skupne na evropske koncertne odre.

Sledil je nastop ameriških prog rock pionirjev Kansas. Njihov glasbeni prispevek je izjemen na rock Atlasu in klasični albumi sedemdesetih let nosijo veliko težo v zgodovini rock glasbe. Vplivali so na celo serijo skupin mlajše generacije, zlasti tistih, ki so sooblikovale kasnješi progresivni metal. Na  čelu s samimi Dream Theater. Žal je morala ekipa RockLinea Kansas to pot izpustiti. Zaradi dogovorjenega intervjuja s skupino Journey, ki je terminsko sovpadal z nastopom zasedbe Kansas. Upajmo da se legende pojavijo še kdaj v Evropi. Kansas so na nastopu v Augsburgu odigrali sledeče skladbe: Magnum Opus (Howling At The Moon), Point of Know Return, Hold On, Dust In The Wind, Miracles Out Of Nowhere, Portrait (He Knew), Fight Fire With Fire, Carry On Wayward Son

Ob deveti uri zvečer zasedejo oder Foreigner. Za Foreigner v letu 2011 velja podobno, kot za Journey. Prerojeni so. Njihov album “Can’t Slow Down” je pojem avtorske briljance kakršni je v današnji dobi le redko katera skupina kos. Foreigner so redni obiskovalci koncertnih odrov znova  leta 2007. Uigrani so izjemno. Zasedba je pred kratkim znova doživela spremembo. V ekipo se je vrnil bobnar Mark Schulman, ki je pri Foreigner že igral med letoma 1992 in 1995 ter 2000 in 2002. Očitno se je izkazalo, da Jason Sutton ni prava rešitev za Foreigner, po odhodu Briana Tichyja, zato se je Mick Jones očitno znova ozrl po bobnarskih imenih, ki so sodelovala v preteklosti z Billyjem Idolom.

Foreigner so na odru izjemna atrakcija. Zahvaljujoč zlasti neprekosljivemu petju Kellyja Hansena. Hansen, ki po videzu spominja na nekakšnega brata trojčka Stevea Leeja (ex-Gotthard, R.I.P.) in Stevena Tylerja (Aerosmith) je prava nadgradnja Loua Gramma. Da težko je verjeti, da je lahko ponaredek boljši od originala. A včasih se tudi to zgodi. Ko bi se v skupinah, ki krpajo postave skupaj in so svoja zlata leta pustile v osemdesetih, vsaj še večkrat.

Za Foreigner je oder zrastel. Monitorje so skrili za projekcijska platna, Levo in desno od bobnov pa vse do klaviatur, so se nahajali na odru dodatni dvignjeni podesti, ki so omogočali članom skupine še aktivnejše gibanje med nastopom in s tem še dodatno razpihovanje prave koncertne žerjavice. Med nastopom Foreigner ni bilo slišanih spodrsljajev. Zasedba je v Milanu, to je dan pred nastopom v Augsburgu, odigrala skladbo Dirty White Boy. To so za Augsburg črtali iz set liste in vanjo vrnili Waiting For A Girl Like You, ki je sicer stalnica vseh nemških koncertov aktualne turneje z Journey.

Foreigner so z Journey nastopali tudi po Veliki Britaniji in na Irskem v prvi polovici junija letos. Tam so imeli na razpolago 40 minut. Za evropski del turneje, ki je zaobjemal staro celino, pa so se Journey in Foreigner sporazumeli, da nastopita obe skupini z enako dolgo minutažo. Journey so tako skrajšali repertoar za pol ure Foreigner, pa so pridobili nove pol ure. To je zelo logična poteza, glede na veliko večjo uležanost klasičnih Foreigner zimzelenov v ušesih evropskega dela publike.

Starrider je briljant posebne sorte, ki se sveti v opusu Foreigner in tudi tokrat ni manjkal na set listi. Odpel ga je kar Mick Jones. Sanjava avantura prog rockovske koprene, ki dejansko odstira vpoglede v same korenine in pričetke kariere skupine, je kot nalašč za Mickov vokal. Sicer pa si nikar ne želite, da bi Mick Jones slučajno pel še kaj drugega pri Foreigner. Sicer je njegov vokal zelo tanek, deški, deluje prav smešno, ko prihaja iz pražnje oblečenega gospoda, ki je marsikaj izkusil v svoji dolgoletni karieri in telovnikom kakršnega bi mu zavidal še naš pokojni “glasbeni vizionar” Henrik Burkat – Henček (hvala Heleni za namig). Vsestranski Tom Gimbel pomaga v uvodu s flavto, potem pa v refrenu sodeluje pravzaprav, kar cela postava pri izvrševanju glavne vokalne funkcije.

Posebna draž in atrakcija slehernega Foreigner koncerta je solaža na saksofonu v skladbi Urgent. To je skladba, ki predrami še tako ledeno srce. Razganja jo od eriotičnega naboja in ta skladba prinaša Foreigner vselej absolutni pedigre skupine, ki ji težko kdo na odru prekosi. Z izvedbo te klasike, so čvrsto zalučali rokavico Journey in AOR legende je to pot čakala resnično težka naloga, da nasledijo oder. Sicer brezmadežen nastop polno prave pravcate perfekcije kombiniranja polne melodičnosti in udarne rockovske potence, bi lahko v bodoče Foreigner nadgradili z nekaj novimi rokadami v ustaljenem repertoarju in na tak način dodatno še dodatno poživili, že tako popolne odrske nastope. Foreigner ostajajo izjemna odrska atrakcija, ki jo je vredno v slehernem trenutku obiskati in se naužiti brezčasnih klasičnih zimzelenov, ki os krojili vrhove glasbenih lestvic v zlatih osemdesetih.

Journey so začeli z nastopom natanko petnajst minut do enajste ure zvečer. Zasedba je izdala konec maja (spet drugi viri navajajo uradni izid: 03.06.20011) novi studijski album z naslovom “Eclipse”. Sam naslov albuma je povezan na zanimiv način še z nečim. Ko je skupina začela s turnejo po stari celini, se je pisal datum 15.06.2011. Na ta dan, pa je nastopil pravi lunin mrk. Journey so imeli oder podobno scenografsko zasnovan, kot pred njimi Foreigner. Široko projekcijsko platno in intenzivna igra preliva reflektorske svetlobe. Monitorjev nisi opazil na odru nikjer. Arnel Pineda je od prve sekunde odlično razpoložen in obvladuje vse Perryjeve vokalne linije z vehemenco in veliko suverenostjo.

Za Journey velja, da njihovi koncerti zvenijo bravurozno v smislu naravnanosti optimalne zvočne slike. Tudi tokrat je bilo v dvorani Schwabenhalle vsemu zadoščeno. Pineda je dominiral z vokalom. Schonov močno poudarjeni “sustain” efekt je bil odlično inkorporiran v enakovredno sozvočje s Cainovimi klaviaturami, medtem ko je aktivna ritemska naveza Valory – Castronovo, pokakala od detajlne naoljenosti in briljantno skalibrirane uglašenosti. Castronovo je bombarder. Neverjetno eksploziven, domala nepredvidljiv, bobnar, ki dobesedno rešeta v prehodnih delih skozi klofutanje po tom-tomih. Okrog trdnjave bobnov se nahajajo plošče pleksi stekla, ki zadržujejo zvok in omogočajo bobnarju dodatno kontrolo nad dogajanjem na odru. Castronovo je odpel Keep On Runnin’. Pineda je ta čas skočil za oder, da pogasi razbeljene glasilke, Deen pa je bravurozno opravil svojo nalogo med bobnanjem. Castronovo ima prirojeno “blago počeno” barvo glasu podobne naravne intonacije, kot kakšen Mathew Gordon Sumner a ka Sting, z dodanim kančkom okajenosti v barvi. Intonirane lege, so kot nalašč za vodilni vokal pri Journey. Odlično delo tega fantastičnega glasbenika. V prvem delu nemške turneje je Castronovo pel vodilni vokal za skladbo Mother Father, ki jo je tako v Milanu, kot v Augsburgu nadomestila omenjena Keep On Runnin’ v repertoarju. Po odlični popestritvi set liste z Ask The Lonely, je predstavil Jonathan Cain novi album skupine (vpel je tudi zvezo navdušenja članov skupine nad novo izdajo rekoč: “…and we are very excited about that…”) in napovedal izvedbo prvega singlea s te plošče City Of Hope. Skladba se je pričela s krajšo uvodno solo točko Neala Schona. Melodija, ki jo je urezal Schon, je skrajšan povzetek instrumentalov, ki sta vključena na oba zadnja studijska albuma. Strupeno navit “sustain” efekt in spretno krmarjenje skozi veščo kontrolo ukrivljanja melodije “pull off” zategovanja strun. Če je nova skladba nekoliko umirila atmosfero, pa se je dvorana znova korenito prebudila, ko so Journey urezali Stone In Love. Sledi odlična nova skladba Edge Of Time, kjer se Schonu v izhodu znova trga v divji solistični kanonadi. Schon je znova dokazal, da je to en tistih kitaristov, ki so sami zase svoje glasbeno poglavje, sam svoj glasbeni svet, nepopisan list papirja. Le malo je takšnih enkratnih posebnežev, tako večplastnih in obenem prefinjenih, nepredvidljivih ter duhovitih, kot je Neal. Steve Lukather (Toto) je seveda tu poleg. Po Edge Of Time pa peljejo Journey svoj koncert k vrhuncu.

Prvi tak vrhunec je bila romantična naveza skladb Lights in Open Arms, kjer se je publika pošteno namedila. Presenečenja v smislu odlične popestritve set liste so pripravile to pot, Keep On Running in Ask The Lonely tudi skladba Escape. Wheel In The Sky, ob kateri je bila vsa dvorana v zraku, ni vključevala razpotegnjenega jamma, kakršnega smo bili deležni pred dvema letom na koncertu skupine v Balingenu v Nemčiji, na tamkajšnjem Bang Your Head!!! festivalu. Je pa znova izzvenela bolj navito, saj tu poudari riffanje tudi Jonathain Cain s Fender Telecaster kitaro. Faithfully je še ena neobhodna baladna izbira za Journey, kjer dobi Cain nekaj trenutkov za uvodno solo improvizacijo, podobno, kot pred Open Arms. Fantje niso zaobšli niti nadodličnega albuma “Raised On Radio” in odsekali Be Good To Yourself, medtem ko je Don’t Stop Believin’ naznanila, da se bližamo koncu druženja z Journey.

Zasedba se kaj kmalu vrne po dodatek z Any Way You Want It , dvorano pa preplavi snežni metež konfetov, ki pospremi zaključek velikega praznika za vse AOR nostalgike. Briljanca. Brez tehničnih zapletov, odličen zvok kjer slišiš vsak prdec, odlično petje Arnela Pinede, ki je enkrat več dokazal, da Journey stojijo povsem suvereno brez Stevea Perryja tudi v letu 2011 na rockovskem prizorišču in obenem tudi to, da so se rodili znova. Po tako odličnih izdajah, kot sta “Revelation” (2008) in za njo daleč bolj adventivni in znova raziskovalno, a obenem huje rockersko naviti album “Eclipse”, česar ne pomnimo od izdaje “Frontiers” iz leta 1983, je jasno, da so legende našle novo življenjsko silo in kreativni naboj ter eksistencialni smisel. Seveda je glavni motor ravno Arnel Pineda, ki je skupino osvežil s svojim vokalom ter navdahnil njeno odrsko in studijsko esenco in prezenco. Med koncertom je bilo silno zanimivo spremljati Rossa Valoryja, ki je pokazal (zanj!) izjemno mero odrske aktivnosti, saj je vseskozi korakal po odru levo in povsem nazaj do bobnov. Ross je vseskozi bril norca iz sebe in zabaval prve vrste v dvorani s pestrim izborom spakljivih grimas.

Ob koncu velja omeniti, da koncert zasedbe Journey, ki je sicer izzvenel odlično in opravičil pedigre odrske zvočne in izvedbene perfekcije skupine, ni zapustil tako močnega vtisa, kot koncert Foreigner pred Journey. Kateri vzroki so možni za ta fenomen, ki niti ne preseneča? Prvo kot prvo hit zimzeleni, ki jih imajo Foreigner v Evropi več, kot Journey. Foreigner premorejo v letu 2011 na odru veliko več odrskega kinetizma, glede na Journey. Pri Journey teka po odru en sam človek. To je “mali gumijasti dirkač in neomejni telovadec” Arnel Pineda, medtem ko so pri Foreigner skrajno nabriti kar trije oddski šov meni. Gimbel, Pilson in Hansen. Preprosto je tudi komunikacija Kellyja Hansna s publiko precej bolj prikupna, bližja in bolj domačna, kar pomeni, da so tudi posledično Foreigner v končnem seštevku do publike bolj dostopni in stvarni odrski akter, kot Journey.

Kakorkoli obračam. Ta kombinacija štirih skupin turneje imenovane “Rock The Nation” je izjemna ideja, ki je združila v dvoranah Nemčije resnično gardo vseh oboževalcev klasičnih zvokov radijskih postaj osemdesetih in izročila skupin, ki so stremele po melodični in zvočni rock izbrušenosti. Naj omenim tudi to, da ljudje po koncertu niso in niso hoteli zapustiti kulis s prodajnimi spominki, že med samimi koncertnim dogajanjem je obleganje teh kulis potekalo nepretrgoma. Nadejajmo se, da to ni bila osamljena lastovka in da bomo v bodoče priča še takšnemu združevanju skupin za podobne koncertne epopeje. Videti skupine ameriškega porekla na evropskih odrih v letu 2011, kot so REO Speedwageon, Styx, Kansas, Night Ranger, je namreč enako verjetnosti srečanja z ekstraterestrično inteligenco ali glavnemu zadetku sedmice na loteriji.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije
Aleš Podbrežnik

JOURNEY:
1.Separate Ways (Worlds Apart)
2.Ask the Lonely
3.City of Hope
4.Stone in Love Play
5.Keep on Runnin’
6.Edge of the Moment
7.Lights 8.Open Arms
9.Wheel in the Sky
10.Escape
11.Be Good to Yourself
12.Faithfully
13.Don’t Stop Believin’
—dodatek—
14.Any Way You Want It

FOREIGNER:
1.Double Vision
2.Head Games
3.Cold as Ice
4. Waiting For A Girl Like You
5.Can’t Slow Down
6.That Was Yesterday
7.Starrider
8.Feels Like the First Time
9.Urgent
10.I Want to Know What Love Is
11.Hot Blooded
12.Juke Box Hero

NIGHT RANGER:
1.Touch of Madness
2.Sing Me Away
3. Growing up in California
4.When You Close Your Eyes
5.Don’t Tell Me You Love Me
6.Sister Christian
7.(You Can Still) Rock in America


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X