Avantura po ekliptiki klasik radiu prijaznega rocka (2011)

HELENA VERTAČNIK
0 43

“Ker pa Journey nimajo takšnih uspešnic v Evropi kot Foreigner in glede na manjšo odrsko dinamiko ter manj podžigajočo komunikacijo s publiko, so jim tokrat Foreigner za las ukradli šov!”

Lokacija: Arena Concierti Fiera Milano / Rho (Milano) / Italija
Datum: 21.06.2011


Journey ni treba posebej podrobno predstavljati. Skupina, ki je povzela v enovito podobo elemente Adult Oriented Rock-a v najbolj optimizirano sožitje in skozi plejado nepozabnih albumov v obdobju osemdesetih definirala standarde, ki so jim ostale skupine melodičnega rocka in AOR-a kasneje le stežka sledile. Journey so vselej sloveli ne le po izjemni glasbeni večplastnosti, pač pa tudi kot najboljši glasbeni aranžerji. Ustvariti radiu prijazni štikl? Nič lažjega! Vprašajte Journey kako se temu streže! Magi svoje ere. Ere, ki je danes seveda arhaična in pretekla. Nje aktualnost in razvoj sta zaključena. To pa ne pomeni da je AOR mrtev. V novem tisočletju mrgoli skupin nove generacije, ki hodijo po stopinjah pionirjev, kot so Journey, Boston, Foreigner, April Wine, Styx, REO Speedwagon, Triumph… Poleg novih skupin, ki igrajo danes povsem netrendovsko glasbo – ta sodi namreč v pravo “podzemlje”, na voljo le pravim glasbenim poznavalcem, pa so po drugi plati hvlaežnopreživeli v novo tisočletje tudi “dinozavri” AORa. In ko se zgodi, da ti izdajo takšni “dinozavri” album, se zgodi hkrati s tem tudi pravi pravcati praznik za ljubitelje tovrstne glasbe.

Glede na to, da AOR ni trend v novem tisočletju, je smiselno združevanje več skupin v skupne turneje. Journey, ki so izdali v začetku junija 2011 perfekten novi studijski album “Eclipse” ter z njim dokazali, da se AOR modrijani v kovanju sebi lastnega artizma razvijajo še naprej, so v prvi polovici junija 2011 opravili po Veliki Britaniji skupno turnejo s Foreigner in Styx. Za obisk stare evropske celine, pa so Styx nadomestili Kansas in Night Ranger. In vendar je Milano ob tem ponudil izjemo (smo namreč v Italiji). Kansas se v Milanu niso znašli na seznamu, na njihovo mesto pa so vskočili prenovljeni Thin Lizzy.

Ura je šest popoldan. Sonce veselo greje, mi pa smo to pot morali biti prisiljeni izpustiti nastop Thin Lizzy in si obljubil,i da jih na kakem od skupnih koncertov z Judas Priest (in Whitesnake) nikakor ne bomo zamudili. To se je kasneje tudi zgodilo. RockLine reportažo z dne 29.06.2011, ko so Thin Lizzy nastopili pred Judas Priest, si lahko preberete TUKAJ.

Ujeli smo Night Ranger. Rojaki skupine Journey, prav tako doma iz San Francisca, so prebujeni. Brad Gillis, Kelly Keagy in Jack Blades so originalni ustanovni člani v današnji postavi, ki jo zapolnjujeta Joel Hoekstra (druga kitara) na mestu “znaveličanega” Johna Watsona in klaviaturist Eric Levy, ki po šemljenju osupljivo spominja na originalnega Night Ranger klaviaturista Alana Fitzgeralda.

Night Ranger so odlični prekaljeni glasbeniki, ki so svoj razcvet doživeli v osemdesetih letih, zlasti na podlagi hitov iz prvih dveh albumov. Ravno ti so jim prinesli status klasičnih AOR legend v ZDA. Poleg tega jim je uspelo prodreti tudi na Azijski trg, kjer so se zasidrali z uspešnicami še posebej podjetno na Japonskem. V Evropi jih seveda poznajo le tisti, ki spremljajo AOR glasbo od pamtiveka, kot tudi sveže pečeni navdušenci, kar pa je prej izjema, kot pravilo. Zasedba je izdala uradno novi album “Somewhwere In California” ravno na dan koncerta v Milanu. Kako zanimiva situacija!

Ogromno tekanja in dinamita v nogah so pričarali stari mački. Jacka Bladesa je kar razganjalo od pozitivno kipečega navdušenja. Pedenj mož je na sebi teatralno nosil sončna očalca s premičnimi stekli, ki pa jih je med novo Growin’ Up In California le odložil. Presenečenje v samem začetku s Touch Of Madness, k i nikdar ni sodila med uspešnice skupine, za njo pa prevzame vodilni vokal Kelly Keagy v Sing Me Away znamenito zapeljivega refrena, ki podžge Italijane pred odrom. Tu so še pravzaprav obvezne When You Close Your Eyes, Don’t Tell Me You Love Me, Sister Christian in (You Can Still) Rock In America. Night Ranger so v dobre pol ure pripravili izjemno potenten, čvrsto uigran in skrajno zabaven nastop, zato upajmo, da njihov prvi obisk v Evropi potem, ko so na stari celini nastopili zadnjič leta 1985 (pred Foreigner!!!), ni zadnji ter da nanj ne bo potrebno čakati novih 25 let. Kanček zapacan zvok kitar, vokal Keagyja pa je hkrati pokazal, da je mož izgubil nekaj moči skozi leta. A to mu je treba oprostiti.

Foreigner so v letu 2011 izjemni. Da. Sliši se zares visokoleteče za skupino, ki obstaja od leta 1976. V njej je danes v postavi od originalih članov le še kitarist ter občasni dodatni klaviaturist ter pevec Mick Jones. A obkroža ga garda izrednih glasbenikov. Takšni Foreigner so spravili skupaj leta 2009 briljantni album “Can’t SLow Down”, ki podobno, kot v primeru prerojenih Journey, potrjuje, da doživljajo Foreigner pravi renesančni razcvet. V današnji postavi je ravno vokal Kellyja Hansena tisti atribut v zasedbi, ki opravičuje izjemno kakovostno platformo Foreigner glasbe v novem tisočletju. Vsekakor velja to tudi za oder. Foreigner so namreč skupina, ki jo težko kdo preseže danes na odru, kadar govorimo o izvedbi glasbenega repertoarja. Niz izjemnih hitov, s katerimi so se zapisali za vselej v srca ljubiteljev melodičnega rocka v osemdesetih, ko so plezali na vrhove lestvic hiti, kot Waiting For A Girl Like You, Juke Box Hero, I Wanna Know What Love Is, Urgent, je doživel reinkarnacijo na odrih Italije komaj drugič (po uvodnih besedah Micka Jonesa, pred izvedbo skladbe Starrider)!

Za Evropski del so Journey za pol ure skrajšali svoj repertoar, Foreigner pa podaljšali. Vroči sekstet se je dobesedno razletel po odru. To velja zlasti za basista Jeffa Pilsona in Kellyja Hansena. Prvi je izcedil hektolitre znoja in njegova pojava na odru ob koncu koncerta je bila komaj prepoznavna. Izgledalo je kot bi Jeffu po nesreči spodrsnilo in bi padel v bazen. Kelly Hansen je izkoristil ogromno odrsko konstrukcijo. Koncert je bil tipa “open air”. Oder dvignjen. Za fotografiranje preveč dvignjen. Da bi si Kelly dodobra ogledal, kdo vse spodbuja Foreigner pred odrom, se je povzpel do vrha odrske konstrukcije med eno izmed daljših solaž, s čimer je prispeval levji delež k temu, da se je Italijanom povsem zmešalo. Celo več. Kelly je izvedel teatralen spodrsljaj pri sestopu z vrha in zanihal levo ter desno na konstrukciji tako, da se je držal za enega od jeklenih drogov vpetih v konstrukcijo le z rokama. Poleg tega je pevec izvajal na odru prav nemogoče akrobacije vključno s “špago” ter skokom med publiko v kateri je odpel eno izmed točk.

Zasedba se je v Italiji odločila odigrati skladbo Dirty White Boy namesto Waiting For A Girl Like You, ki jo sicer izvaja na nemškem delu turneje. Poseben trenutek Foreigner koncerta je izvedba skladbe Urgent. Graduirano napletanje erogene skladbe v kateri odnese glavnino bravuroznosti seveda enkratna solaža na saksofonu Tommyja Gimbela. Foreigner so odsekali svoj šov z izjemno vehemenco. Pozna se, da nastopajo znova redno v Evropi od leta 2007 dalje. Journey je za Foreigner čakala izjemno težka naloga, kajti Foreigner so osupnili z močjo prepričljivosti izvedbe, kot danes prepriča le malo rockovskih skupin. Brez težav so Foreigner obvladovali tudi ogromni oder.

Journey so pač Journey. Tako kot pred njimi Foreigner, so tudi Journey poskrbeli za brezhiben zvok. Vendar pa je Milano gotovo ponudil izjemo. Oder je bil namreč zelo visok, poleg tega so bili grozdi zvočnikov nameščeni precej naprej od linije roba odra, zato si moral za uživanje pravega zvoka v ravnovesju spremljati koncert vsaj kake 15m od odra, če ne dlje. Prve vrste so bile prikrajšane za optimalne zvočne karakteristike. Skozi koncert se spredaj ni dovolj glasno slišalo Schonove kitare, kot tudi ne Cainovih klaviatur. To pa  je tudi edini minus nastopa, na katerega pa skupna pravzaprav ni imela nikakršnega vpliva.

Arnel Pineda je potrdil izjemno formo. Mož, ki se je razvil v pravega sproščenega in komunikativnega frontmena, se je povsem osvobodil spon, ki so ga vezale na potrebo po “oponašanju Stevea Perryja”. Seveda mestoma hudičevo potegne na Perryja, obenem pa vse bolj dodaja svoj lastni pečat vokalnega pristopa, kar pomeni da mu njegovi kompanjoni v Journey popolnoma zaupajo. Magično druženje z velikani AORa je dosegalo vrhunce v obveznih klasikah, kot je uvodna Separate Ways, pa seveda baladah Faithfully in Open Arms, nadalje v Don’t Stop Believin’ in Wheel In The Sky, ki ob Cainovi kitarski podpori Schonu, izzveni še posebej jekleno. Schon je bil znova vražji! Mož je vroč in dokazuje s svojo angažiranostjo, da se nikakor ne misli postarati, ali slučajno dovoliti mlajšim kitarskim kolegom,da bi slučajno kdo izmed njih sedel na njegov prestol. Schon sodi namreč s svojo kitarsko profesijo v tisti ozek nabor kitaristov, ki lahko igrajo vse. In to igrajo s posebnim pristopom, ki ga ne zmore skopirati prav nihče. Nealovo “vozljanje” je čarobno slalomiranje skozi stresanje hitro odtrillanih tonov, spet v naslednjem hipu se mož nepričakovano in z dotikom spontanosti zaziblje v prefinjeno kontrolirane pull offe, ki jih previdno oblikuje s tremelo ročico. Mojstrska vožnja, prava mala šola kombinacije “odklopa” in superiorne kontrole.

Keep On Runnin’ je pripadla na vodilnem vokalu Deenu Castronovu, kar je možakar oddelal z briljanco. Ne le, da je odklofutal bobne in odpel vokal hkrati na izjemnem nivoju, pač pa je njegov “pitch” kot ulit za glasbo skupine Journey, tako da predstavi takšna točka poslušalcu pravo mero šok elementa, ki pa je tudi atribut, kakršen onemogoča, da bi dinamika in vzdušje koncertu upadla, medtem ko Arnela ni na odru.

Koncert utelešenja zvočne in izvedbene perfekcije se je sklenil v metežu konfetov po zaključku Don’t Stop Believin’, ki jo je nasledila, nekako po pričakovanju, še Any Way You Want It. Predstavitev albuma “Eclipse” je skupina udejanjila skozi izvedbo odličnih City Of Hope ter Edge Of The Moment. Ker pa Journey nimajo takšnih uspešnic v Evropi kot Foreigner in glede na manjšo odrsko dinamiko ter manj podžigajočo komunikacijo s publiko, so jim tokrat Foreigner za las ukradli šov!

Večer AOR glasbe je bil sklenjen malo preko polnoči. Zanimivo je to, da Italijani niti niso zganjali kako pretiranega kravala. Preprosto, pa je k temu prispevala tudi čudaška odločitev organizatorjev koncerta, da postavi pred oder sedišča. Prostor med ograjo, ki je ločeval foto pit in parter je bil prvih nekaj metrov prazen, potem pa posejan s stoli do mešalne mize.  Gotovo je to vplivalo na manj povratne dinamike s strani občinstva, pa čeprav publika še zdaleč ni spala med koncertom. Sedišča so bila odveč. Občestvo je v celoti spremljalo koncert stoje.

Dejstvo je pač takšno, da Italijanska publika ni tako nakurjena na AOR, kot so denimo na severnem in centralnem delu stare evropske celine. Zato je vzdušje še skrivalo nekaj rezerv, obenem pa izkustvo zvočne perfekcije narekovalo, da mora dosegati koncert teh skupin še večji učinek v “indoor” dvoranah. Torej pred Nemško publiko in v zaprtem prostoru. Na to nam ni bilo treba dolgo čakati, saj se je RockLine ekipa, po prihodu v Ljubljano v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne, le presedla iz kombija za devet potnikov v drug podoben kombi in nadaljevala pot v nemški Augsburg (RockLine reportažo si lahko preberete TUKAJ), kjer nas je čakalo novo radostno doživetje in druženje z AOR odličnjaki!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije
Helena Vertačnik (Foreigner, Journey), Tilen Sapač (Journey) & Aleš Podbrežnik (Night Ranger)

Setlista:

JOURNEY:
1.Separate Ways (Worlds Apart)
2.Ask the Lonely
3.City of Hope
4.Stone in Love
5.Keep on Runnin’
6.Edge of the Moment
7.Lights
8.Open Arms
9.Wheel in the Sky
10.Escape
11.Be Good to Yourself
12.Faithfully
13.Don’t Stop Believin’
—dodatek—
14.Any Way You Want It

FOREIGNER:
1.Double Vision
2.Head Games
3.Cold as Ice
4.Can’t Slow Down
5.That Was Yesterday
6.Dirty White Boy
7.Starrider
8.Feels Like the First Time
9.Urgent
10.I Want to Know What Love Is
11.Hot Blooded
12.Juke Box Hero

NIGHT RANGER:
1.Touch of Madness
2.Sing Me Away
3. Growing up in California
4.When You Close Your Eyes
5.Don’t Tell Me You Love Me
6.Sister Christian
7.(You Can Still) Rock in America


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X