Journey: Freedom

1 130

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 8. 7. 2022
Produkcija: Narada Michael Walden, Neal Schon & Jonathan Cain
Dolžina albuma: 73.13 min.
Zvrst: AOR
Ocena: 8.5/10


Journey se vračajo s petnajstim studijskim albumom. Njegov naslov je »Freedom«. Kaj neki je že to svoboda? Nemara se namaže na kruh? Kakorkoli. Želeli ali ne, tu je ta dolgo pričakovana studijska ‘pokora’ starih lisjakov. Sledi nekaj uvodnih ugotovitev. Iztočnic za vse, ki se jim ne ljubi brati daljših ekspozejev. Album je zelo dober, izmed vseh treh izdanih s Pinedo na vokalu sicer najmanj zanimiv ali recimo najbolj ‘predvidljiv’, a pravoverni Journey album od glave do pete. Detajliran in izpiljen. Ne more in ne zna razočarati. V sozvočju pregovornega perfekcionizma, ki obvezno spremlja lik in delo skupine Journey. Daje ‘varljivi’ občutek kanček bolj sofisticirane produkcijske narave glede na predhodnik »Eclipse« (2011), čeprav razvijajo nekateri Schonovi rifi presenetljivo navitost (o tem več v nadaljevanju). Naveza Cain-Schon se je enkrat več izkazala za esencialno. Dokler vztraja to sodelovanje, tako dolgo lahko govorimo o avtentičnem unikumu vsega kar izide pod imenom Journey.

Schon in Cain sta imela kar nekaj sitnosti v času preden je album »Freedom« začenjal dobivati prve prave obrise. Najprej sta morala razrešiti zaplete z Valoryjem in Smithom, ki sta oba letela iz skupine zaradi utaje denarja. Schon se je tako povezal z basistom Randyjem Jacksonom, ki ga privrženci skupine poznajo iz časov albuma »Raised On Radio« (1986) ter izjemnim producentom ter bobnarjem Narada Michaelom Waldenom. Oba sta se aktivno vključila k ustvarjanju novega albuma. Narada je aktivno sodeloval tudi pri produkciji novega albuma, pa tudi kot soavtor kompozicij. Z Jacksonom pa sta zanimivo dovolj, Schona in ekipo zapustila še pred izidom albuma »Freedom«. Uradno oba zaradi zdravstvenih težav. V času nastajanja se je k Journey, kot dodaten bobnar vrnil Deen Castronovo.

Dobrih 73. minut igralnega časa in kar 15. novih komadov. Vsekakor materiala dovolj za dva albuma in pa preveč za en album. Vendar. Ogromno aranžersko-komponističnih vzvodov so se Journey oprijeli po navdihu svoje zvočne podobe osemdesetih. To je v njihovi krvi. Drugače pravzaprav ne gre. V tem oziru je novi album »Freedom« izmed vseh treh posnetih z Arnelom Pinedo na vokalu, na trenutke najbolj ‘eighties’ zveneči Journey album. Kup zapeljivih refrenov, ki grabijo s prve. Tu je fantastična nova balada imenovana Still Believe In Love. Vse je torej na svojem standardnem mestu. Kot da je »Eclipse« izšel včeraj in ne pred enajstimi leti.

Torej. »Freedom« prinaša vse po čemer hlepi pravi Journey fan (in poznavalec hroščev iz družine Skarabeji). Štiri skladbe nekje na drugi polovici albuma odstopajo od ostalega materiala, te so: rockovsko srboritejša Come Away With Me (primerljiva z materialom Hardline prvenca), Let It Rain (z izrazito težaškim, za Journey standarde skorajda Sabbathovskim rifom – daleč najtrša točka albuma), rifovsko razbeljena in nemalo progresivno raziskujoča Holdin’ On ter ‘groove funk’ afera v All The Day And All The Night. Te bi lahko sodile tudi na kakšnega izmed samostojnih albumov Neala Schona. Vse štiri skladbe so v osnovi vsekakor odlične in bi v kombinaciji z recimo samo šestimi komadi, ki se ponašajo z bolj »starošolsko Journey vsebino«, prinesle bolj prepričljiv vtis o tem, da preizkušajo Journey na novem albumu tudi v zrelih letih nekatere stvari, ki znajo poslušalca presenetiti. In njih same. Tak vtis je bil na »Eclipse« izrazitejši, pa čeprav je vsega sedem minut krajši album.  

Sicer pa skladbe tipa You Got The Best Of Me, otvoritvena Together We Run (z uvodnim Cainovim vložkom, ki v hipu vzbudi asociacijo na Don’t Stop Believin’), nadalje balada Live To Love Again, ki lovi sentimentalnost velikega hita Faithfully (nemara ne čudi podatek, da je samostojni avtor obeh prav Jonathan Cain), pa United We Stand, Life Rolls On in Don’t Give Up On Us- slednja je ‘na glavo’ obrnjeni hit Separate Ways (Worlds Apart), bolj klasično Journeyevsko skorajda ne morejo zveneti. Ko iščemo radiu prijazni hit je na albumu torej kar nekaj kandidatov. No, gotovo pa med njimi odnaša prvo mesto The Way We Used To Be. Odlična naveza novega in starega. Kjer si pop retorika in kitarsko fraziranje v kontemplaciji podajata brezhibno roki. Od markantno navitega Schonovega rifa, do sofisticiranih aranžmajev, briljantne vokalne muzikalnosti Arnela Pinede, ter grabežljivega refrena. Komad, ki atmosferično graduirano vseskozi raste. Izklesan naravnost za široko predvajanje na radijskih frekvencah. Osemdesetih seveda. Tu je Castronovo. Kdor spremlja Journey ve, da bi Castronovo lahko bil Journey pevec. Na koncertih mu je zasedba vokalno prepuščala komada Mother, Father ter Keep On Running. Tokrat je zasedba to vnovčila v tretjem baladnem komadu albuma After Glow, kjer prinaša pretkanim aranžerjem zmagoviti poker asov fantastična integracija vokalnih harmonij v refrenskem napevu. Pozor! Castronovo na albumu “Freedom” ne bobna.

Edina pripomba je torej ta, da je album predolg, da glede idejnega izkupička jemljejo primat na albumu ‘bolj predvidljive’ kompozicije in da je v tem oziru nemara občutek ‘previdnosti’ izpostavljen. Vsaj sklepna Beautiful As You Are, bi bila z lahkoto izpuščena. Z njo ni nič narobe. A do nje smo slišali na albumu »Freedom« prav vse. A po drugi plati. Kdor se na to pri Journey še ni navadil vse od leta 1996 dalje, ko je izšel “Trial By Fire”, vključno z avtorjem tega prispevka, mu nikdar ne bo jasno zakaj morajo albumi biti za pol ure daljši (od zadovoljivega standarda v izmeri največ do tričetrt ure).

Kot povedano. Pravi ljubitelj skupine si takšnega albuma od Journey, kot je »Freedom« lahko le želi in nobena sekunda igralnega časa zanj ne bo odvečna. Ekipa je znova dokazala, da ostaja v dejanjih preprosto mojstrska. Starešine, ki natanko vedo kako se streže stvarem. V smislu skladanja in produkcije. Napak ni. Naveza Cain-Schon je esencialna. Schonova kitara pa hkrati edinstvena v rock’n’roll univerzumu in tako ostaja na novem albumu. Vse česar se Schon dotakne, prinaša pravzaprav samo po sebi v kompozicije to vrsto edinstvenosti. To avtentičnost, na kateri temeljita lik in delo Journey. Pineda ostaja sijajna Perryjeva substitucija in škoda je, da Journey tako počasi snemajo nove albume. Arnel ostaja v tem oziru še vedno premalo izkoriščen. Album »Freedom« je torej v vsem oziru zmagoslavna vrnitev pionirskih AOR ikon.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Together We Run
2. Don’t Give Up On Us
3. Still Believe In Love
4. You Got The Best Of Me
5. Live To Love Again
6. The Way We Used To Be
7. Come Away With Me
8. After Glow
9. Let It Rain
10. Holdin On
11. All Day And All Night
12. Don’t Go
13. United We Stand
14. Life Rolls On
15. Beautiful As You Are

Zasedba:
Arnel Pineda – vokal
Neal Schon – kitara, spremljevalni vokal
Jonathan Cain – klaviature, spremljevalni vokal
Randy Jackson – bas kitara, spremljevalni vokal
Narada Michael Walden – bobni, klaviature, spremljevalni vokal
Deen Castronovo – vokal na skladbi št. 8
Jason Derlatka – spremljevalni vokal


1 Comment
  1. Matija says

    Album vsekakor na nivoju, kot ga od Journey človek pričakuje. Morda za moj okus preveč retro, preveč old-Journe, toliko retro, da sploh več ni pomembno, kdo poje. Pineda je sicer izvrsten, ampak občutek imam, da se je povsem stopil z Journey zvokom, v bistvu ga več ne prepoznam. Še najbolj pa me moti preveč umirjena prva polovica albuma. Na dvojnem vinilu dobi človek skoraj občutek, da so Journey razedelili album na soft (1.plošča) in hard (2.plošča). O ja, All Day And All Night in Don’t go sta zakon.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki