Judas Priest – Maratonci tečejo častni krog (2011)

0 46

Lokacija: Dunaj / Wiener Stadthalle / Avstrija
Datum: sreda, 29.06.2011


Veliko je bilo govora o neverjetni kombinaciji dveh skupin, ki sta se odločili združiti moči in skupaj odriniti na turnejo. V glasbenem smislu in poslanstvu, utelešenju standardov, izrezljani iz povsem drugih svetov. Judas Priest in Whitesnake. Verjetno že sučete beločnice in zmigujete vznak. A takšna so dejstva.

Judas Priest so dolgo varili tole turnejo. Z njo so želeli zaključiti svoje delovanje. Strniti na najlepši možni način. Pridejo leta modrosti, ko lahko deliš le pametne nasvete in nič več. Renome si si ustvaril pred 30. leti in že 15. let počivaš na lovorikah. Pride pač čas, ko rečeš: “Dovolj je bilo.” in si do tega popolnoma upravičen. Še več. Upravičen si bil že pred leti. Judas Priest so naslovili turnejo namenu primerno z “Epitaph”.

Po drugi strani so tu Whitesnake, ki jim poveljuje seveda nihče drug kot David Coverdale. Ti za razliko od Judas Priest, vsaj v zunanji aktivnosti in jeziku diplomacije nikakor ne priznavajo, da bi bil čas za razmišljanje o upokojitvi. Coverdale in njegovi krepko mlajši pajdaši iz ekipe Whitesnake, so v letošnjem letu izdali sveži studijski album, ki zveni zelo kakovostno in vsega preizkušanja vredno. Nadeli so mu naslov “Forevermore”, ki namiguje da se stvar za Davida Coverdalea nikakor ne more končati.

Kljub alibijem za takšno ali drugačno “velikopoteznost” obeh skupin v letu 2011, pa po drugi strani združuje danes obe kar nekaj podobnosti. Prva je forma obeh vokalistov, katera trka na vrata, da je rok trajanja glasilkam pri kraju. Če ju ta podobnost zbližuje že kakih pet let, pa je druga malo mlajšega porekla. Menjava članov ekipe. Če ti odide K. K. Downing iz postave, mož ki je sooblikoval z Judas Priest temelje sodobnemu heavy metalu, je to zelo pereč problem. Ne glede na to da po planetu mrgoli fantičev, ki brusijo kitaro žlahtno do te mere, da nosijo diskografijo Judas Priest v malem mezincu, je figura K.K.-ja na odru nezamenljiva. On mora biti, sicer ni definicije “heavy metal dvojec”, če že definicijo Judas Priest brez Downinga po večkratnem zbujanju iz nočne more, nekako ohraniš in Downingov odhod preboliš. Po drugi plati pa Coverdale, po novi združitvi Whitesnake pred nekaj leti, pač vztraja v postavi rockovskimi “grobijani” in ne toliko blues man imenitneži. Od tod precej trši novi zvok skupine, ki nekako ob izvedbah starejših antemov, ne pooseblja več tiste prave karizme Whitesnake žmohta zlatih časov in temeljne naveze Moody/Marsden. Da. Lahko rečemo, da sta si rockovska (Whitesnake) in metalska (Judas Priest) giganta do leta 2011, le nekoliko skrhala zobovji.

V zadnjem hipu, le kak mesec prej, je bilo uradno potrjeno, da se obema skupina na evropskem delu turneje pridružuje še ena prekurzorska skupina v enciklopediji rock kulture. Thin Lizzy s temeljem dvojne kitarske harmonije, ki jo je kmalu prevzel klasični heavy metal na čelu z gibanjem N.W.O.B.H.M. v začetku osemdesetih. Groteskno je to, da glede na nadaljevanje poti po, za Thin Lizzy, prelomnem datumu, 04.01.1986, danes Thin Lizzy brez Phila Lynnota silno težko opravičijo svoje ime. S predpono “tribute to” bi šlo pač brez pripomb.

Thin Lizzy so se pred letom dni združili v obnovljeni postavi. Celo največjemu približku klasičnim Lizzy potem, ko ni več Phila Lynnota in ko Brian Robertson, ne (pokojni) Gary Mooore nista več kazala slehernega interesa po reaktivaciji svoje dejavnosti v skupini. Scott Gorham, je uspel prepričati originalnega bobnarja Briana Downeya, prav tako je tu še ena hvaležna pridružitev, ki jo pooseblja klaviaturist Darrel Wharton. Whartona nemara nekateri poznate tudi po imenitni AOR zasedbi Dare. Tu je Lizzy element glam-šok burkaštva in zabave, mož ki prihaja in odhaja. Marco Mendoza na bas kitari. Mesto pevca je pripadlo Almighty pevcu Rickyju Warwicku. Poleg Scotta Gorhama, bi moral stati na odru še Vivian Cmpbell, ki je zaradi obvez do Def Leppard turnejo s Thin Lizzy izpustil. Njegove škornje je za to turnejo Thin Lizzy nadel Richard Fortus iz trenutne inkarnacije Axl Roseovih Guns N’ Roses.

Tako skrpana zasedba seveda ni zapustila slabega vtisa. Ob takšnem naboru klasik ga preprosto ne more. V pol ure je razgrela dodobra napolnjen parter dunajske Stadthalle skozi koračnice, ki jo je odprla Are You Ready ter potem druga za drugo nadgrajevale Waiting For An Alibi, Jailbait, Don’t Believe A Word, Whiseky In A Jar, The Boys Are Back In Town ter zaključna Bob Seager-jeva Rosalie.

Vse deluje lepo naoljeno. Warwick uspešno vzdržuje nasledstvo Johna Sykesa, možata srednje intonirana blago nosljava lega, z igro pridiha mačizma, Gorham, ki s svojim zorečim šarmom spominja vse bolj in bolj na Donalda Sutherlanda, pa mladi nosati potentnež nižje rasti Fortus v uigranih kombinacijah. Tu je najbolj aktiven del zabavljaštva v ekipi Thin Lizzx Marco Mendoza ob katerem Lizzy ne bi potrebovali odrske razsvetljave, saj to rešujeta za skupino Marcov “milion dollar smile” in lesk brušeno porcelanastega zobovja. Aktivna in dinamična ter v izvedbi v vsem kakovostna eksekucija. Zvok? Dostojen, vendar ne popoln. Whartona se ni namreč popolnoma nič slišalo. Za ljubitelje skupine, ki lahko prenesejo dejstvo nezamenljivosti pečata, karizme, lika in dela Phila Lynnota, so današnji Thin Lizzy preprosto obveza koncertnega obiska.

Natanko ob osmi uri zvečer so na odru stali Whitesnake. Ura in dvajset minut. Repertoar zgrajen in skladb novega albuma in mega hitov, ki ne smejo manjkati v repertoarju. Odveč je zgubljati besed, kajti te se ponavljajo iz ogleda v ogled skupine Whitesnake v slabi dekadi. Coverdale ima denar, ima ime. Tako kupuje najboljše glasbenike. In dejansko ti igrajo nezgrešljivo. Kitarska sekača Reb Beach in Doug Aldirch si vzameta na sredini za skladbo Forevermore krepak sveženj minut s katerim raztegujeta minutažo, ko ohlaja Coverdale glasilke v ozadju, za Love Will Set You Free pa že čaka Brian Tichy na svoj solistični bobnarski pletež. Seveda poosebljajo solo točke zabave polno mero, sploh Tichyjevo bobnanje z golimi rokami. Bravurozne eskapade vsevprek.

Tudi zvok zelo spodoben. Whitesnake, ki so v letu 2010 krepko prenovili postavo s Tichyjem, basistom Michaelom Devinom in klaviaturistom Michaelom Ruedyjem, so premagali viharje zlasti ob eksekuciji nadobveznih klasik, ki so jih v začetnem delu poosebljale Give Me All Your Love Love Ain’t No Stranger ter Is This Love. Vsa spremljevalna ekipa podpira v vokalih tudi Coverdalea, obenem dobiva Coverdale mnogo podpore z mešalne mize, kar se odraža v navitem echo efektu ter celo občasno nasneti podlagi ozadja (matrica), ki vključuje tudi tiste že davno tega pozabljene “orjaške” vriske. Skrajšani Slide It In, ki se je nenadoma prelil v Fool For Your Lovin’ je čudaška poteza s strani skupine in ne ravno prijazna gesta do klasike, še manj do občestva. A tako to gre danes. Tu je impozantnejši trenutek novega albuma in nova Forevermore s klasičnim akustičnim uvodom, pa popadljiva Love Will Set You Free, ki odlično učinkuje v živem nastopu. Koncertni vrhunec z Here I Go Again in eno najimenitnejših del Whitesnake kariere Still Of The Night, ki pomagata brž pozabiti tegobe vokalne načetosti Davida Coverdalea. Ko se David zateka k vokalni interpretaciji, ki ji dodaja grlenost, v pretiravanju občasno le še hrešči z vokalom. Fantje igrajo odlično, sicer so za Fool For Your Lovin odločno pregrobi, a se je treba s tem sprijazniti.

Zelo verjetno sledi tej turneji z Judas Priest tudi samostojna turneja skupine, kjer se bodo Whitesnake predstavljali s širšim repertoarjem in poklonu novi plošči “Forevermore”. Počakajmo kak mesec, pa bomo videli kaj nam prinašajo novo bukirane turneje za leto 2012.

In naposled glavna atrakcija večera. Metalski titani, očetje metalske biblije. Judas Priest. Resnično so se potrudili. Prostran oder z ogromnimi kulisami, ogromnim projekcijskim platnom. Kot vselej. Travisovi bobni dvignjeni, do njih vodijo stopnice, podest je razširjen, da lahko stojijo na njem tudi drugi člani zasedbe. Levo in desno na odru vznikneta ogromna Judas Priest križa.

Monitorji povsem skriti. Levo in desno pred zaveso in ob projekcijskem platnu, enormne verige. Priest udarijo z introm Battle Hymn na oder ob 21 uri in 45 minut. Vendar pa ta uvod ne preide v One Shot At Glory, žal ne. In to pot to ne igra vloge. “Are You Rady for some Judas Priest heavy metal style!” Rapid Fire in streljanje iz vseh položajev se prične. Zvok od prve sekunde optimalen, sploh zadaj v parterju. Odlične zvočne karakteristike. Komaj obrneš glavo, že smo v Metal Gods. Ljudem se sname. Večina je nocoj tu zaradi Priest in ti so pripravili izreden repertoar, ki so ga sestavili prav iz vseh plošč “Halford” er. S pravimi historičnimi “cvetkami”. Seveda je Rob Halford prejemal večino pozornosti s strani publike zahvaljujoč standardni odrski opravi, ki je poosebljala kombinacijo jeklenega metalskega mesije  in jeklenega angela v enem. Menjava delov konfekcije kot po tekočem traku. “Metal God” je to pot deloval v vsem suvereno. Res? Odštevši skrhanost glasilk seveda. Poletni nastopi v Evropi v juniju 2008, so dobili ob novem izkustvu Dunajske Stadthalle potrditev, da je moral biti Rob takrat dejansko bolan. Če poznate Robov pristop na studijskem albumu “Made In Metal” (2010), potem je to dobra iztočnica da dobite občutek, kako je Halford razpolagal s pevskim rangom tudi na odru v Dunajski Stadthalle.

Občutneje se je ogibal višjih in najvišjih tonalitet, a deloval v vsem suvereno v nižjih in srednjih legah. V juniju 2008 ni spravil niti teh dostojno skupaj. To pot je modro varčeval z vokalom in le mestoma vrisknil ter priklical iz zavesti občestva tiste trenutke stare slave in veličine vokalne imenitnosti in unikata, ki poosebljajo brezčasno figuro Judas Priest in Roba samega. Da. Na trenutke je bilo jasno, da so dodani “screami” na matrici, kar ni ostalo skrito niti najbolj gluhemu v skladbi Painkiller (v zaključni fazi odrskega nastopa). Vendar brez občutka pretencioznosti. Kjer ni šlo, pač ni šlo, tu je Rob pridno vztrajal in kljuboval niže. Sicer pa Rob ni skrival odličnega počutja. Vseskozi je skrbel za stik s publiko, mnogokrat se je kot kip ali doprsni spomenik postavil levo in desno na oder in nepremično bolščal predse in v publiko. Za Hell Bent For Leather se je seveda pripeljal na oder z motorjem, ga razjahal in se ogrnil v Avstrijsko zastavo s katero je odpel drugi dodatek. Seveda dvorana ob tej gesti ni mogla ostati ravnodušna. Med premori je Rob popeljal prisotne skozi zgodovino Judas Priest. Skoraj vsako skladbo je predstavil, tako da je povzel ozadje njenega nastanka. Fantastično. Že samo v teh nagovorih je Rob priklenil nase publiko s svojo izredno karizmo. Med Hell Bent For Leather in You’ve Got Another Thing Coming ni izostala Robova standardna točka “Shout Oh Yeah!”, medtem ko je prisilil občinstvo v vehementno raztegovanje glasilk, ko smo zajadrali v izhodni refrenski del omenjene skladbe. Skratka. Halford je oddelal najbolje zanj v letu 2011. Ne glede na to, da ne zmore več početi vokalnih čudežev, je njegova pojava pri Judas Priest preprosto nezamenljiva. Toliko o Robu.

Ritemska naveza Hill-Travis je neuničljiva. Medtem ko je tihi in vselej iz ozadja delujoči Ian tisti najboljši Ian, standarden, izjemno zanesljiv in pač hrbtenica Judas Priest, je Scott uročil prisotne s svojo izjemno bobnarsko tehniko in znanjem, ki je obogatilo vse Priest klasike in jim nadelo povsem novo osveženo podobo, v kateri delujejo dodatno togotno in nepopustljivo režeče. Zvok bobnov je bil fantastičen in Scott je sam po sebi kraljeval na odru, s čimer je požel v bliskovitih prehodnih delih, zlasti pa v uverturi h Painkiller nekaj gromkih ovacij.

Ključna točka, ki je to pot burila duhove, je seveda delo kitar. Glennu Tiptonu ni delal družbe K.K. Mu je pa nekdo drug. K.K-ju je bil na videz zelo podoben. Le znatno pomlajen. Richie Faulkner. Povsem neznano ime, ki pa je opozoril nase kot del spremljevalne ekipe pevke Lauren Harris, sicer hčerke Stevea Harrisa, basista famoznih Iron Maiden. Faulkner je prevzel karakteristiko osnovne vloge K.K. Downinga. Prevzel je njegovo odrsko konfekcijo, celo pričesko. Prevzel je njegov “kitarski gear”, opasan z znamkami in tipi kitar, kot jih je uporabljal K.K. Ob tem pa je to častno mesto upravičil z bravurozno odrsko eksekucijo in igro, ki je tudi v odrskem gibanju spominjala na K.K. Downinga. Ravno odlično obvladovanje Judas Priest repertoarja je prineslo Faulknerju toliko zmagovitih točk, da je Judas Priest nastop zadržal ves pedigre svoje nekdanje veličine klasičnih časov s K.K.-jem v postavi. Faulkner je res odličen kitarist. Nekaterim solažam se je v K.K-jevih izvirnikih dejansko približal na ped, spet je tiste, kjer ni shodil natanko v obuvalu predhodnika oblikoval okusno in skladno z esenco klasičnega Priest repertoarja. Tipton in kompanija lahko Faulknerju 100% zaupa. Priest so delovali do Richiea izjemno korektno. Sprejeli so ga za svojega. Do njega ni noben član izkazal nikakršne trohice vzvišenosti. V točkah kot so Hell Bent For Leather in Breaking The Law seveda Faulkner in Tipton nista pozabila “počupati” z ramo ob rami. To je tudi eden tistih metal standardov, ki so jih Priest prvi predstavljali na planetu. Odlična igra obeh kitaristov. Izjemna dinamika, izjemno zaznavanje. Roko na srce bi v vsakem primeru raje gledali K.K.ja na mestu Faulknerja, a očitno je, da so Priest v dani situaciji “novo rojenega golfista”, ki se je odločil za predčasno upokojitev, s Faulknerjem optimizirali stanje in lahko zato z veliko prožnostjo, povsem sproščeni neobremenjeno jašejo dalje.

Judas Priest so presenetili z nekaj izjemnimi točkami. Prva takšna je bila Never Satisfied iz studijskega prvenca “Rocka Rolla” (1974), še pred njo Starbreaker (“Sin Afer Sin”, 1977), enega repertoarnih vrhuncev koncerta pa je utelesila izvedba mini epa iz albuma “Ram It Down” (1988) Blood Red Skies.

Zabela s fantastikami stvaritev Heading Out To The Highway, The Sentinel, Night Crawler, Beyond The Realms Of Death in Turbo Lover je uspela z malo napora držati ljudi v hipnozi edinstvenega Judas Priest sveta, ki se je odvrtel pred nami v dobrih dveh urah. Obilje pirotehnike, salv dima, zlasti v začetnem in zaključnem delu koncerta, cel Breaking The Law, ki ga je Halford prepustil publiki. Trije dodatki.

V vsem odlično izkustvo, ki je vredno slehernega evra investiranja v vstopnico za ogled koncerta. Treba se je sprijazniti z dejstvom, da skupina ni več rosno mlada. Navkljub temu pa z briljantno igro z lahkoto tudi danes obvladuje orjaško odrsko konstrukcijo in sceno z vsemi obilnimi začimbami laserskih svetlobnih učinkov in pirotehničnih erupcij.

Vprašanje koliko koncertnih nastopov je še ostalo skupini. Sleherni, ki ga danes še odigrajo Priest, je hkrati lahko tudi zadnji. In kljub korenitemu tehtanju o tem, ali so Priest na odru še lahko Priest po odhodu K.K. Downinga, oziroma ali lahko opravičujejo svoje ime po odhodu K.K.-ja, govori v prid dejstvom, da lahko Priest zmorejo zvoziti naprej brez K.K.-ja. Koncert na Dunaju je to v vsem potrdil. Bil je več kot odličen. Šok šov terapija teatra! Polna učinkov, unikatne Priest magije, unikata metal biblije skupine! Ne vemo kaj se bo zgodilo s Priest v prihodnje. Bodo res prenehali z delovanjem? Bodo še zbrali nekaj energije in podaljšali kariero za novi studijski album? Turneja pred napovedano upokojitvijo skupine je namreč vredna slehernega obiska, zlasti tistih, ki Judas Priest niso videli še nikoli v življenju na odru. Prav verjetno je, da po “Epitaph” turneji, nove ne bo nikoli več. Glede na to, kar so nam Judas Priest dali in prinesli s svojo glasbo skozi leta, so si mirovanje z največjimi odlikovanji, že davno tega krvavo prigarali in prislužili. Ne glede na to, ali je to zadnja RockLine-ova koncertna reportaža s koncerta Judas Priest ali ne, lahko rečem le nekaj. “Hvala vam bogovi metala!”

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografijeJože Hvala, Aleš Podbrežnik (samo skrajna spodnja desna fotografija Judas Priest)

THIN LIZZY: 
1. Are You Ready 
2. Waiting For An Alibi 
3. Jailbreak 
4. Don’t Believe A Word 
5. Whiskey in the Jar 
6. Cowboy Song 
7. The Boys Are Back In Town 
8. Rosalie

WHITESNAKE: 
1. Best Years 
2. Give Me All Your Love 
3. Love Ain’t No Stranger 
4. Is This Love 
5. Steal Your Heart Away 
6. Forevermore 
7. Guitar solo (Doug Aldrich/Reb Beach) 
8. Love Will Set You Free 
9. Drum Solo (Brian Tichy) 
10. Slide It In 
11. Fool For Your Lovin’ 
12. Here I Go Again 
13. Still Of The Night

JUDAS PRIEST: 
1. Battle Hymn (intro) 
2. Rapid Fire 
3. Metal Gods 
4. Heading Out To The Highway 
5. Judas Rising 
6. Starbreaker 
7. Victim Of Changes 
8. Never Satisfied 
9. Diamonds & Rust 
10. Dawn Of Creation (intro) 
11. Prophecy 
12. Night Crawler 
13. Turbo Lover 
14. Beyond The Realms Of Death 
15. The Sentinel 
16. Blood Red Skies 
17. The Green Manalishi (With The Two-Pronged Crown) 
18. Breaking The Law 
19. Painkiller
—dodatek I.— 
20. The Hellion 
21. Electric Eye 
—dodatek II.— 
22. Hell Bent For Leather 
23. You’ve Got Another Thing Comin’ 
—dodatek III.— 
24. Living After Midnight


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki