Epitaf Judas Priest v Beogradu! (2011)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 9

“Prihodnost Judas Priest je še nekoliko zavita v meglo, čeprav obljubljajo novo ploščo. A, če je bilo to slovo od Judas Priest to ne bo grenko temveč sladko! Hvala metal bogovom, ki so napisali knjigo heavy metala. “

Lokacija: Beograd / Arena / Srbija
Datum: petek, 01.07.2011


Judas Priest, nesporna institucija heavy metala se počasi poslavlja. Metalsko skupnost je letos močno pretreslo, ko so očaki heavy metala napovedali zadnjo veliko svetovno turnejo, zelo primerno naslovljeno z Epitaph. Prihaja na žalost čas grenkega spoznanja, da legende ne bodo večno mlade in nas bodo počasi, drug za drugim, zapuščali. Mali kralj rock ‘n’ rolla Dio se je že poslovil, pokoju pa se počasi bližajo tudi Judas Priest in drugi. Povsem zasluženo, a bolj skrbi to, da na obzorju (trenutno) po mojem mnenju ni benda, ki bi lahko prevzel njihovo vlogo. A dovolj jadikovanja, Judas Priest so še vedno tu in zdaj, ter so že globoko v svoji monumentalni svetovni turneji Epitaph, ki naj bi trajala kar dve leti. S svojim obiskom na naših tleh nas Priesti žal niso počastili zato smo množično romali v nam najbližji Dunaj, še bolj pa je iz “Beča” vabil beli Beograd. Sprva celo nekoliko obotavljujoče, saj je sedaj že dobro znano, da so Priesti “pohabljeni”, brez polovice edinstvenega heavy metal kitarskega dvojca Tipton/Downing. Slednji “stari prdec” je svojo sekiro zamenjal za golf palico, leder in nete pa za golf čevlje in Lacoste polo majice. A kljub rahlo grenkemu priokusu njegove navzočnosti celo nismo tako zelo pogrešali, kot boste lahko prebrali v nadaljevanju.

Prihod v Beograd je bil poln pričakovanja in vznemirjenosti, še posebej ko smo prispeli na cilj, veličastno beogradsko Areno, pred katero se je skoraj v stilu kultnega Heavy Metal Parking Lota trlo oboževalcev. Obetal se je torej odličen obisk in resnično se je v zraku čutilo pozitivno napetost ob pričakovanju druženja z botri heavy metala. Tokrat sta pred Priesti publiko ogrevali še dve domači predskupini, a je aklimatizacija na srbski način življenja (“lagano”, hehe) zahtevala svoj davek, in predskupini smo spregledali.

Judas Priest so na turnejo kot goste povabili legendarne hard rockerje Whitesnake. Ne nujno najbolj primerna kombinacija, a lepo je bilo videti tudi Coverdale-a in njegovo bando jebačev. Whitesnake so si odrezali debelo uro za predstavitev svojega železnega repertoarja klasik, ki so jih zabelili z nekaj točkami z novega albuma Forevermore. A glede na predstavljeno tudi za Whitesnake ne bi bilo slabo, če bi počasi napovedali svoje slovo. Inštrumentalna četverka je nesporna, drugače tudi ne more biti, če imaš na kitarah imeni kot sta Doug Aldrich in Reb Beach, ki je mojstrsko ponujal sladko-težke hard rock riffe. Tudi ritem sekcija je svoje opravila povsem zadovoljivo, jabolko spora pa je brez dvoma večni mladenič David Coverdale. Ta je prvih nekaj komadov zelo lepo predstavil svoj sladko zapeljivi vokal, ki pa se je kaj kmalu zlomil. In se iz komad v komad lomil vedno bolj in bolj. Ogromno pomoči dobiva Coverdale z mešalke, boleče očitno v višjih legah, sicer pa krevsa in hrešči kot parna lokomotiva. Brez izdatne podpore back-vokalov bi stvar izpadla še bolj ubogo. A Coverdale se ne pač ne da. Zato si lahko tudi v relativno kratkem setu privošči kar dve solo točki, ki pa povrh vsega nista bili niti nič posebnega. Sam sem vsaj od Aldricha pričakoval kakšno bolj premišljeno kitarsko linijo, zato menim, da se je mnogo, mnogo bolje odrezal v vlogi Dio kitarista. Še bolj duhamoren je bil bobnarski solo, ki ni pokazal čisto nič spektakularnega. Vseeno pa je bilo prijetno slišati nesmrtne hite kot so železni, Is This Love, Here I Go Again in Still of the Night, nesramno pa so Whitesnake zrajcali z le nekaj sekundami poredne Slide It In, ki se je prevesila v Fool For Your Lovin’. Odlično pa je izpadla predvsem pretresljiva naslovna skladba novega albuma, balada Forevermore. Whitesnake v letu 2011 tako puščajo precej grenak okus, saj si Coverdale očitno ne more in noče priznati, da je vokalno precej ubog. Nasvet Milana Tarota bi tako lahko danes precej predrugačili: “Nek ne pušta kose kao Dejvid Koverdejl, nego zabrije kosu kao Rob Halford i sluša Đ U D A S P R I ST!”

Takoj, ko so se bele kačice pospravile z odra je tega prekrila ogromna zastava z napisom Epitaph za katero so odrski tehniki pripravili vse potrebno za nastop Judas Priest. Kmalu je iz zvočnikov zabučala Battle Hymn in za zastavo so svoja mesta zasedle silhuete članov Judas Priest. Navdušenje v dvorani je bilo eksplozivno v hipu, mravljinci po telesu pa so se prikradli sami od sebe (meni še toliko bolj, saj sem skupino zadnja tri, štiri leta vztrajno, a neuspešno lovil)! Priesti za začetek žal niso ponudili logičnega nadaljevanja Battle Hymn, One Shot At Glory, temveč so neusmiljeno zakurili z Rapid Fire. Zvok je bil že v začetku zelo dober, mestoma rahlo zapacan, a vse je bilo na svojem mestu – Travisovo torpediranje z dvojno stopalko, rezanje enciklopedičnih heavy metal riffov novega dvojca Tipton/Faulkner, tiho, a zanesljivo Hillovo basiranje, in da, tokrat tudi morilski kriki in odlični vokali metal boga, Roba Halforda. Prav “Metal God” je tokrat še najbolj upravičil svoj nesmrtni nadimek in dokazal zakaj je še vedno eno največjih vokalnih imen heavy metala. Jasno je, da Halford ubijalsko visokih vokalnih linij po katerih je slovel v osemdesetih ne zmore več. A najvišje lege odlično nadomesti z nekoliko nižjimi, še vedno strupeno visokimi, pri nebeških krikih pa mu nekaj pomoči očitno, a nemoteče nakloni mešalka in z reverb in echo efekti poudari “scream”. Po pričevanjih sem pričakoval precej slabšo predstavo, a Metal God je blestel od začetka do konca. Setlista je bila fenomenalna od prvega do zadnjega komada, in čeprav ima vsak svoje favorite in bi hoteli slišati vsaj še tega ali vsaj še tistega, je bil tole perfekten izbor klasik, ki so pisale heavy metal žanr, prostor pa je dobilo tudi nekaj pravih cvetk. Med vedno prisotnimi klasikami so se odlično prilegle Heading Out to the Highway, ubijalski rušilec Judas Rising, fenomenalni Starbreaker, pa Never Satisfied s prvenca, največje presenečenje pa sta vsekakor predstavljali skladbi z najbolj kritiziranih albumov skupine, Turbo in Ram It Down, Turbo Lover in nori mini ep Blood Red Skies. Ta je v živo izpadel še mnogo bolje kot na plošči, saj Travis svoje delo opravi blesteče v primerjavi s sintetično zvenečimi bobni na albumu. Podajanje dramatičnih tonov v primeru takih trenutkov je bilo srhljivo, Judas Priest točno vedo kako sestaviti komad in kako v njegovo vzdušje zaviti več tisočglavo množico. Nepozabno! Halford je tekom koncerta uprizoril pravo modno revijo, saj je skoraj za vsak komad zamenjal uniformo. V začetku se je jasno pojavil v celoti zavit v leder in nete, z obvezno čepico na glavi, najbolj dramatično pa je na oder gotovo prikorakal kot prerok s kapuco čez glavo in Judas Priest križem v roki, med komadom Prophecy. Poleg obveznih modnih dodatkov pa Rob ni pozabil tudi na publiko, saj jo je večkrat nagovoril, jo vzpodbujal in neprestano držal v šahu pričakovanja. Tole je bila mnogo boljša Halfordova predstava kot pa danes zanj precej značilno gledanje v tla in stanje pri miru. Le pri Hell Beant For Leather si je nekoliko odpočil in ga odpel sedeč na svojem jeklenem Harleyu. Nepozabna heavy metal ikonografija Judas Priest je še danes neverjetna in nesmrtna! Judas Priest na Epitaph delujejo kot prerojeni, nekaj zaslug za to si gotovo zasluži Richie Faulkner, ki je imel pogum stopiti v čevlje K.K. Downinga. Vidi se, da je Richie daleč najmlajši član skupine, saj je bil na odru tudi najbolj živ in energičen. Neprestano je ohranjal stik s publiko, neusmiljeno headbengal in sploh odlično (in s spoštovanjem!) prevzel lik in delo Downinga. Poleg tega pa fant resnično obvlada svoj inštrument, saj so bile prav vse linije odigrane s kirurško natančnostjo, prostora za napake ni bilo, odlično pa paše tudi v nepozabno gibanje z boki z ramo ob rami z Glenom Tiptonom! Odlično je glasbeno predstavo zasedbe dopolnjeval metal oder, ovešen z ogromnim verigami, mnogimi pirotehničnimi in dimnimi efekti, laserji, ter obveznima Judas Priest križema na obeh straneh. Priesti so se na oder vrnili kar dvakrat in skupna dolžina nastopa je presegla dve uri! Velik poduk mlajšim bendom s strani njihovih botrov! Zaključna himna Living After Midnight je bila odlična popotnica za nadaljevanje noči v Beogradu. Prihodnost Judas Priest je še nekoliko zavita v meglo, čeprav obljubljajo novo ploščo. A, če je bilo to slovo od Judas Priest to ne bo grenko temveč sladko! Hvala metal bogovom, ki so napisali knjigo heavy metala. Če je to konec, se je epitaf skupine že napisal: “I can see my future/Writings on the Wall/Legend in My Lifetime/Stories Will Recall” (Leather Rebel, Judas Priest)!

avtor: Rok Klemše
fotografije: Aleš Podbrežnik

Whitesnake;
1. Best Years
2. Give Me All Your Love
3. Love Ain’t No Stranger
4. Is This Love
5. Steal Your Heart Away
6. Forevermore
7. Guitar solo (Doug Aldrich/Reb Beach)
8. Love Will Set You Free
9. Drum Solo (Brian Tichy)
10. Slide It In
11. Fool For Your Lovin’
12. Here I Go Again
13. Still Of The Night

Judas Priest:
1. Battle Hymn (intro)
2. Rapid Fire
3. Metal Gods
4. Heading Out To The Highway
5. Judas Rising
6. Starbreaker
7. Victim Of Changes
8. Never Satisfied
9. Diamonds & Rust
10. Dawn Of Creation (intro)
11. Prophecy
12. Night Crawler
13. Turbo Lover
14. Beyond The Realms Of Death
15. The Sentinel
16. Blood Red Skies
17. The Green Manalishi (With The Two-Pronged Crown)
18. Breaking The Law
19. Painkiller
—dodatek I.—
20. The Hellion
21. Electric Eye
—dodatek II.—
22. Hell Bent For Leather
23. You’ve Got Another Thing Comin’
—dodatek III.—
24. Living After Midnight


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X