Kraj: Jamski dvorec / Postojna
Datum koncerta: 04.02.2009
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 14 €
Minuli četrtek se je v Postojni odvijalo nadaljevanje edinega verodostojnega blues festivala na slovenskem, ki že peto leto zapored vztrajno kljubuje monopolu duševnega uboštva koncertnega dogajanja na sončni strani alp. Tokrat nas je obiskal možic z imenom Johnny Sansone, pravzaprav gre za hecnega možakarja dolginastega formata, ki je prostore jamskega dvorca po nekem čudnem naključju okupiral prav z zasedbo Jumpin’ Johnny Sansone Blues Band.
Z Johnnyem ni heca. Stric se je v preteklosti kalil v številnih pretežno blues orientiranih zasedbah, danes pa najraje operira z dokaj neobičajno mineštro glasbenih vplivov. Johnnyu samozavesti ne manjka. Možakar je že takoj na začetku opozoril, da njegov koncertni repertoar obsega le avtorsko glasbo. Hrabra poteza, sploh pa mačehovska hladnost njenega nastopa je postojnski avditorij, vajen konzumiranja številnih pikantnih aranžmajev bolj ali manj prepoznavnih blues standardov, za trenutek zmedla, negotovost publike pa je možakar s prefinjenimi šovmanskimi prijemi kmalu preoblikoval v občutke velikih pričakovanj. Johnny Sansone o svojem delu očitno ne goji ravno skromenga menja, kar je navsezadnje tudi prav. Gospod je svoj nastop razdeli na dva dela, s katerima je ponosno nakazal na ustvarjalno in izvajalsko raznovrstnost lastnega izraza. Najprej se nas je lotil z barvitim kolažem zvokov prostotonske harmonike, vpletenim med goste plasti razgrajaškega rožljanja, s katerimi nas je vztrajno sprehajal od rhythm & bluesa pa vse do country-a, druga polovica večera pa je bila rezervirana za nekaj resnično nepozabnih in strupenih izlivov bluesa, v zaključku je Johnny ejakuiral celo nekaj curkov rock godbe!
Zydeco in r & b obrati Jumpin’ Johnny repertoarja so resda svojevrstna glasbena ekskurzija, a kaj ko so že po slabe pol ure trdovratnega oglašanja harmonike začetno navdušenje kmalu zamenjala znamenja monotonije. Johnny se je slednjih z zvito nastavljenimi razpoloženjskimi in dinamičnimi preskoki spretno ogibal dobršnji del prve polovice nastopa, tekom katerega še vedno ni bilo ne duha ne sluha o ustni harmoniki. V tako pretežno zeljarsko orientiranemu okolju je bilo moč slišati predvsem veliko prej omenjenega zydeca, manjkalo pa ni niti močnih country arom, skratka od pravega bluesa smo imeli bolj malo. Če spadate v kategorijo bolj ortodoksnih ljubiteljev bluesa so bili tile trenutki za vas gotovo iz minute v minuto bolj neprijetni, sploh če ste, tako kot moja malenkost, že dneve pred koncertov prekipevali od veselja ob skorajšnjem obisku enega zadnjih učencev enega in edinega Little Walterja.
Johnny je potek večera počasi a zanesljivo pričel obračati v pričakovano smer s skladbo Crescent City Moon, ki se je predstavila kot blues utrip New Orleansa. Možakar je tule s pomočjo polnozvočja harmonike pred nami sestavil težko melodično zaveso, ki jo je dogradil z ostrim in dušno dostavljenim vokalom. Johnny je mojster glasbene retorike, katere moč je brez izjeme grajena na smelem kombiniranju številnih, na prvi videz pogosto nezdružljivih izraznih komponent. Poleg tega je Johnny tudi odličen motivator, idealni vodja, ki zna v pravem trenutku stopiti na stopalko za plin, še kako vešč pa je v rokovanju s prijemi sentimentalnejše narave. Teh smo se v četrtek zvečer dodobra naužili. Look At Us Now je recimo nosila pozitivejšo dimenzijo, ki je na prisotnost bluesovskih korenin nakazovala le mestoma, medtem ko je akustični spust skozi You Got Me izdajal že skorajda pop orientirane vzgibe. Tu ni manjkalo niti zabavljaških namigovanj s skorajda kmetavzarsko naravnanim nastopaštvom, slednjim seveda močno karikiranim iz strani glavnega protagonista večera, ki je za stopnjevaje temperature iz rokava vedno potegnil novega aduta. Kakorkoli že, prav dinamika je eden glavnih zaščitnih znakov Jumpin’ Johnnyevega cirkusa, ki se je za povrh predstavil še kot skrajno disciplinirana četica. Možakar je zasedbo do potankosti podredil svojevrstnemu izraznemu načinu, na trenutke se je zdelo, da mu druščina že skoraj preveč ubogljivo diha za ovratnik.
A vendarle smo ga dočakali! Robati zvok toliko pogrešane ustne harmonike namreč. Johnny nam ga je prvič privoščil s smrtonostno eksekucijo inštrumentala Quagmire, ki se je predstavil kot navdušujoča kombinacija karikiranega bluesa s pridihom soul glasbe. Johnny je vztrajanje v vročemu oralnem odnos s svojimi kovinskimi prijateljicami zapolnjeval z žongliranjem z raznobarvnimi tonalitetami, a če smo popolnoma izkreni, v njegovem igranju ne domuje prav nič pretresljivo drugačnega od recimo prijemov starega znanca Postojne Sugar Blue-a. Johnny je sigurno odličen harmonikaš, a v svojem početju je napram sodobnikom malenkost manj radikalen. Striček svoje glavne adute skriva v koriščenju učinkov živahnih barvnih odtenkov vedro rotirajoče se razpoloženjske palete, s katero rokuje v stilu največjega mojstra. Poleg tega Johnny za razliko od svojih kolegov le redko išče izgovore za dolge improvizacije, s tem pa mu ostaja veliko manevrskega prostora za narekovanje tempa ognjevitivih čustvenih dialogov, ki jih v izkanju dobrega sogovornika, pogosto izmenjuje prav s publiko. Nekje na sredini nastopa, točneje na samem začetku njegovega drugega dela, je krivulja ekstatičnosti strmoglavila do točke skrajne intime, na kateri se je Jamski dvorec zavil v popolni molk. Johnny Sansone se je takrat lotil še zadnjega v seriji briljantnih razpoloženjskih manevrov, ki je potek večera prelomil po dolgem in po čez, ter nas s slideom v roki za trenutek pripeljal korak bližje zvoku tradicionalnega bluesa. A le za hipec. Akustično Happyness, Love And Lies, je po že znanem receptu nasledila ljubezenska Marry Full Of Tears, ki ni skoparila s poslušljivejšimi elementi, zvokovno ravnovesje obeh pa je kmalu porušil povratek arogantnega oglašanja ustne harmonike. Živahno, ni kaj!
Četrtkov večer je gotovo bil eden razburljivejših dosedanjega poteka sezone bluesa. Jumpin’ Johnny Sansone Blues Band je navdušil z izjemnim občutkom za obvladovanje občinstva, kot tudi smislom za koriščenje obsežnega zaledja zvokovnih vplivov, zlitih v unikatno izrazno celoto, s katero je brez postanka pogumno nagovarjal žanrsko precej različno opredeljene poslušalce. Odločnost in energičnost njegovega nastopa lahko prav zato razumemo kot šolski primer moderne odrske govorice, ki zagotavlja obilo radostnih trenutkov za vse generacije glasbenih entuziastov.
Fotografije: Mojca Perdih
Setlista
1. Your Kind Of Love 2. Sweet Baby 3. Anything Anytime 4. Crescent City Moon 5. Comin’ For Sure 6. Just Say Yes 7. Quagmire 8. You Know Who 9. Civilized City 10. Look At Us Now 11. Give Me A Dollar 12. Poorman’s Paradise 13. Happyness, Love And Lies 14. You Got Me 15. Mary Full Of Tears 16. Think Of Me 17. Be For Sure 18. Uncle Joe 19. The Bridge 20. Destination Unknown 21. Watermalon Patch
Galerija slik
