Na odru za obešanje z Grave Digger v Zagrebu (2009)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Boogaloo / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 04.02.2009
Število obiskovalcev: 450
Cena karte: 22,00€

Nova turneja legendarnih nemških old school heavy metalcev Grave Digger, ki se tradicionalno ponavlja v intervalu razmika dveh let in vselej obvezno pozimi, je tudi to pot privedla vrle fante na sam domet roke. Najprej v Ljubljano, nato pa dan za tem še v bližnji Zagreb. Kdor išče pristni riffovski šus žlahtno skaljenega jekla naravnost v žilo, ve o čem je govora. Torej nemški “metal riff uber alles”!

Grave Digger so za izdajo albuma “Ballads Of A Hangman” (2009) bili sprejeti pod okrilje avstrijske založbe Napalm Records. Na turnejo v prid podpori novemu albumu so vzeli skupini Taletellers iz Nemčije in Škote Alestorm, sicer njihove Napalm Records “buddy-je”, kar seveda sodi v verjeten zakulisni scenarij same založbe.

Dvorana Boogaloo kluba je bila hudo prazna, ko so stopili na oder Taletellers malo pred deveto zvečer. Vendar se je druščina, ki se je nagnetla v predprostoru namenjenem nagibanju pivskih vrčkov, kaj hitro pričela prestavljati na žarišče sprožanja decibelov višje hrupne intenzitete. Hrvaška publika, močno dovzetna za “glasbo na elektriko” se je hitro vklopila in skupina, je bila počaščena z nekaj strumnimi sodelujočimi pod odrom. Seveda, pa je velika večina zadevo še naprej opazovala iz previdne oddaljenosti. Prava falanga se je šele obetala, kajti pred Boogallojem se je ljudi nabiralo, kot mravelj. Čakali so na Grave Digger seveda. Zunaj pred klubom in kramljali. Taletellers so hrupneži. Pevec s košato nakodrano grivo in “old school” konfekcijo (hlače na korenček, visoke “puma” športne copate), je spominjal na mladega Hetfielda. Vendar ne duha ne sluha, o duhu skupine omenjenega veljaka v referenci prejšnjega stavka. Taletellers so prej kot ne pobesneli razmazani rock n’ roll “drive”, kot pa skupina, ki bi imela kaj dosti opravka s heavy metalom. V prvi vrsti so tu povsem preprosti “hopa-cupa” ritmi, ki ga sicer objema hrupno zabeljeno riffanje dveh kitar, a ko se oglasi vokal s punkersko uperjenim odsevom adolescenčnega nepridiprava, postane predstava lažja. Lep žur, lepa energija, korektnost izredna. Tudi izdelan nastop, v izvedbenem smislu, kar je pomenilo preštudirano gibanje na odru, zavzemanje določenih figur, namerno imponiranje z dvigovanjem Dean kopije Flyin’ V kitare pevca visoko v zrak in podobno. Ekipa je uigrana, a nekako tone v neizraznosti, nekarizmatičnost in neizvirnosti. Torej v tavanju znotraj sivega povprečja. Skupina je imela zelo dostojen zvok. Skladbe, kot so Ride the Peril, Rock n’ Roll Detonator in Bad Motherfucker so obvezno pričale o nekakšnem namešanem frapeju vplivov novodobne rock punkerske arogance, navite na hrupno distorziranost, ki je znamka metala. Torej odgovor dokaj na dlani. Brca v mednožne krhlje. To je namen skupine. A žal je takšnih mnogo.

Alestorm so nekoliko bolj popularni zato, ker ponujajo množici bolj pristopen, popularen in posledično s tem na tržišču bolj iskani metal slog. Poznate skupine Tyr, Turisas, Korpiklaani,… Skupni imenovalec? Ode pivu! Fantje Alestorm se družijo pod zastavo škotskega piratskega metala. Pospešeni tradicionalni folk ritmi prekodirani v hitrostno vožnjo dvojne bas boben stopalke, riffovska blaznost, grleno rezek vokal, prekomerne nosljave nadležnosti. Predstavljate si močno prehlajenega Rock N’ Rollfa (Running Wild) iz zgodnih časov “Branded And Exiled” mladosti in nedolžnosti. Groza in obup. Nasploh, ko v vlogi “topless” pevca/klaviaturista razkažeš rahitično rebravost svojega mršavega  “korpusa”, preko katerega obesiš Modern Talking klaviature. Podpovprečna kraja Running Wild ritmov in riffov zavita v modno provokacijo vgrajevanja tradicionalnih otoških folk napevov in ritmov. Preprosto brez zahtevane karizmatičnosti. Vendar, pa me je demantirala publika, ki se je že zbrala v večjem številu pod odrom in kot takšna veselo meketala verze s skupino, kar je bil silno lep in vzpodbuden razgled. Otvoritev z Wolves Of The Sea, naprej Over The Seas, pa Captain Morgan’s  Revenge z istoimenskega prvenca in dalje…. Vendar pa, da ne bom na predolgo in preširoko “drobil”. Fantje so vroča točka in po zaključku turneje z Grave Digger se odpravljajo na obsežno turnejo po severni Ameriki, z aprilskimi datumi vrnitve potrjenimi vzdolž severa Evrope. Torej “Pirati s Karibov” v navideznem tri dimenzionalnem resničnostnem šovu. Kot predhodniki so tudi Alestorm odfrčali svojo minutažo z maksimumom. Čuti se zagon mlade skupine in želja po dokazovanju, nemara pa bi vseeno koristilo kanček samokontrole pri vlivanju alkoholnih derivatov pred koncertnimi nastopi, saj pobje niso skrivali odrske majavosti in slabše amortizacije podvozja, ki bazira na dvonožni hoji konstrukta brezmejne iskrivosti božjega duha, imenovanega “človek razumni”. Seveda sodi pivo obvezno k piratskem jurišu, a v ustreznem odmerku. Vsaj, če jo skupina s svojo profesionalno podobo navzven trži. A to je mladost, energija, volja, tudi zaletavost! Alestorm so v vzponu, vendar pa zahtevajo absolutno nadgradnjo (piratska konfekcija npr. za sam začetek, nemara vključitev harmonikaša, violinista v skupino), da bi bili njihovi nastopi scensko še bolj zanimivi, pompozni in privlačni, saj jim v debelem odmerku manjka karizme.

Grave Digger smo čakali do 22:45! Neverjetno! A Boogaloo je bil v trenutku iznenada odlično zapolnjen. Sicer ne nabit, a ljudi je bilo toliko, da praznin pod odrom do mešalne mize, oddaljene kakih 40m od odra, ni bilo vidnih. Ko so se roke v dvorani strumno sprožile v zrak od prve vrste do mešalne mize potem, ko je ustrelili skozi mikrofon (skrit za zavesami) svoj vražje rezgetajoči krulež naš dobri stari striček “Reaper” Chris Boltendahl, je bilo jasno, da smo se znašli na enkratnem prizorišču.

Postavitev odra? V ozadju transparent z Grave Digger klan lobanjo, pred njo na podstavku bobnarska trdnjava vselej zanesljivega mojstra Stefana Arnolda, na skrajni desni (gledano na oder), glavna pogonska sila, ki drži šefa Grave Digger Boltendahla v inspiraciji, Manni Schmidt, perfektni Digger glavni pisec riffov, karizmatično dostopni kitarist, ki je v trenutku sprožil nekaj skrajno šegavo simpatičnih grimas in pridobil množico na svojo stran! Potem na skrajni levi legendarni bivši Runnig Wild basist Jens Becker, reaktivirani novi član (dodatni kitarist) prav tako bivši Running Wildovec Thilo Hermann in seveda na sredini človek s katerim so se Grave Digger rodili in s katerim bodo legli v grob. Edinstveni Chris Boltendahl. Klaviaturista H.P. Katzenburga so skrili za jeklene odrske konstrukcije pokrite s temnimi prevlekami, a smo vedeli da je zadaj, ko se je slišalo občasno okrasno brlizganje klaviatur.

Grave Digger, ki so, kot že omenjeno, izdali odlični starošolsko orientirani, simfonike “Liberty Or Death” slečeni novi, tipično “Diggersko” pogubni studijski album “Ballads of a Hangman”, le tega pričeli tudi takoj predstavljati na odru in udarili v čelo med oči  brez milosti z naslovno skladbo albuma. Sodelovanje publike v refrenu, pa je dokazovalo, da je le ta že dodobra seznanjena z vsebino ploščka, ki je izšel pred komaj tremi tedni (beri: “internetni dolpoteg veselo prepeva”).

Spredaj je bilo vroče kot v peklu in ujet v kletki prostora za fotografiranje sem prejel lepo malho politega piva po hrbtu, ki je kipel iz kozarcev na ogrado stisnjenih oboževalcev skupine. Vendar je izredna energija, ponudila prešerno obilo zabave in pregnala prav vsa negativna sporočila občasno odvečne obremenjenosti z nekaterimi miselnimi vzorci.

Grave Digger, ki seveda diplomatsko skromno rezervirano ne bodo nikdar na glas povedali, kateri njihov šov lastne koncertne turneje se jim je najbolj dopadel, so se na veliko večjem odru dvorane v Boogalooju, glede na dan prej v ljubljanski dvorani Cvetličarna MediaPark, kot  bi mignil razleteli po odru in čutilo se je takoj, da bo ta koncert še pridobil na vsej, z intenziteto nabiti voltaži fanatičnega vretja izpod odra, kot tudi povratnega rogoviljenja skupine! Tudi oder je bil mnogo bolje osvetljen in bogatejši za mnoge slikovite razpoloženjske razglede spreminjajočih se barvnih kolažev reflektorske osvetlitve, ki ob minimalističnih kapacitetah naše dvorane MediaPark nikakor ne prihajajo do takšnega izraza.

Skupina je za preostanek evropskih terminov turneje zunaj Nemčije, nekoliko priredila svoj koncertni repertoar. Iz njega je črtala skladbi Witch Hunter, povsem novo My Blood Will Live Forever iz EPja “Pray” (2008) in v dodatku zamenjala klasiko The Reaper s klasiko The Round Table!

Zlasti je Chrisu močno godila večja odrska izpostavljenost skupine in zato se je do fanatičnih privržencev v prvih vrstah, kot tudi preostale publike, dodatno potrudil, v samem dirigiranju poteka Grave Digger performansa. Manni je bil znova maksimalno vroč. Znano je, da gre za tako prekaljenega kitarista, da možakar lahko samo s svojo kitaro obvladuje izpolnjevanje osnovnih pogojev Digger zvoka. To pa je plasiranje tevtonsko surovih riffov, v kombinaciji stresanja vražjih solaž. Zvočni prostor je v svoji pretekli Digger karieri na odrih vedno odlično zapolnjeval le s svojo kitaro. No, a to pot mu je delo bilo olajšano, saj je skupina pred kratkim prerasla v sekstet, s prihodom Thila Hermanna na pozicijo še ene enakovredne kitare. Tako smo bili deležni prvikrat v zgodovini Grave Digger pravih solističnih duelov dveh kitaristov na odru vseh pred Uwe Lulis era skladb in tistih, nastalih ob priključitvi Hermanna v skupino (beri: skladbe “Ballads Of A Hangman” albuma). Skladbe od albuma “The Grave Digger” pa do najnovejšega albuma je suvereno in samostojno peljal v solažah še naprej Manni, vse starejše zadeve (od 1999 leta navzdol), pa sta si porazdelila. Zvok skupine je torej zrasel v svoji rušilni grobosti in kompaktni neposrednosti, ki je itak značilna in zahtevana zaščitna Grave Digger znamka. Zvok med nastopom je bil odličen, sprva nekaj manj razločnih kitar, a slika je bila kmalu sanirana in Hell Of Disillusion je že sekal na vso moč. Skupina je pripravila odlično presenečenje z vključitvijo “The Reaper” klasike naslova Wedding Day, kar je bila tudi edini pravi trenutek za vse Grave Digger gurmane, ki smo čakali na presenečenja. Sicer pa so se v set listi izmenjevale stalnice železnega repertoarja med katere so bile pomešane štiri nove skladbe. Človek je vseeno lahko pogrešal kako dodatno presenečenje iz albuma “Knights Of The Cross”, ali “The Grave Digger”, kot tudi tokrat, povsem ignorirani material z albuma “Heart Of Darkness”.

Boltendahl še vedno odlično kruli, vendar pa tudi striktno skrbi, da se mu glas zaradi ekstremnega načina petja, slučajno ne skrha. Tako so Grave Digger pripravili set listo, ki se nekako izmenjuje med skladbami srednjega do umirjenega tempa s tistimi t.i., pospešenimi razbijači. Zlasti gre med starejšimi skladbami izpostaviti magično moč skladbe The House, ki je kar hipnotizirala prisotne, po anarhoeksploziji predhodne Headbanging Man. Ta skladba je bila napoved zasuka koncerta na še višji razpoloženjski nivo, saj so dejansko sledile klasike Knights Of The Cross, Dark Of The Sun, Excalibur in Rebellion, ob katerih se je množici nebrzdano mešalo. Preko meja prisebnosti, kot se za metalsko koncertno atmosfero spodobi.

Magija riffovske neposrednosti in unikatne metal briljance Grave Digger po, umiku Boltendahlove armade v zaodrje, da obnovi baterije in se regenerira z novimi atomi kisika, obriše potne srage in napoji s kozarčkom vode, bruhne v veliki finale z veličastnim The Round Table, katero nasledi povsem nova Pray, ki fenomenalno funkcionira in ima velik potencial, da preraste v Digger klasiko – s popadljivim podkožno naravnanim refrenom. Publike za tem niti ni bilo potrebno kdo ve kako podrobno diagnosticirati, saj je kar sama napovedala zaključno skladbo koncerta! Heavy Metal zlom in grobokopači so nas tako za konec dejansko pokopali z elementarno aroganco, primordialnega Digger riffa polpretekle zgodovine, ki jo beležita leto 1984 in izdaja davnega istoimenskega prvenca skupine. Veličastno. Prve vrste pa so v divjem cepetanju s skupino na odru dobesedno mendrale vse pred seboj.

Kaj reči za konec? Naj podam referenco s koncertom skupine v Ljubljani, dan prej. Glede na vtise obiska koncerta v Ljubljani, dne 03.02.2009, je doživel koncert v Zagrebu v vsem veliko kakovostno nadgradnjo. Preprosto zaradi ustreznejšega ambienta, ki ga ponuja kapaciteta kluba Boogaloo. Predvsem je mnogo večji oder, primerneje dimenzioniran prostor za montažo reflektorjev, večja dvorana in kar je glavno. Mnogo bolj razgreta, fanatična množica, ki je sprostila veliko več energije v prostor, v primerjavi s slovensko dan poprej v MediaParku. Seveda ob dejstvu, da je počastila skupino s številčno znatno višjim obiskom, ki bi bil lahko resnici na ljubo še višji. Grave Digger ostajajo zavezani lastni metal viziji in ne odstopajo od nje v ničemer niti za milimeter. Z njo tudi danes v veliki odrski top formi skrbno krmijo svojo zvesto bazo oboževalcev.

fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista

1. The Gallows Pole (intro) 2. Ballad Of A Hangman 3. Valhalla 4. Hell Of Disillusion 5. Wedding Day 6. Lionheart 7. Silent Revolution 8. Stormrider 9. The Last Supper 10. Headbanging Man 11. The House 12. Knights Of The Cross 13. The Dark Of The Sun 14. Excalibur 15. Rebellion (The Clans Are Marching) —dodatek— 16. The Round Table 17. Pray 18. Heavy Metal Breakdown

Galerija slik