Katalena : Človek ni zver

0 49

“Katalena so potrebovali artistični obrat glede na predhodni album in s to potezo spravili od sebe znova edinstven izdelek, ki je v vseh potezah, z “glavo in brado” 100% Katalena”

Založba: Pivec
Leto izida: 2018
Produkcija: Chris Eckman
Dolžina albuma: 48.32 min
Zvrst: Folk Rock


Katalena je naša folk rock stalnica. Nobena novost ni namreč več, da sama pojava skupine, z njenim glasbenim opusom in aktivnostjo, zaseda čokat gorski masiv v slovenskem pogledu na pečanje tradicionalne glasbe ljudskega izročila z različnimi glasbenimi žanri. Ker so že v sami iztočnici ponudili izrazno edinstvenost, veljajo torej za posebneže. Predhodni album »Enci Benci Katalenci« je bil založen z obilo zabavnega razvrata, šegavostjo, navihanostjo in celo porednostjo. Poln vedrine. Bil je seveda urezljan v 100% iztržku rabe »katalenološke« recepture. Glasbeni izziv torej, ki so ga Katalena opravili z veliko odliko. Njegov naslednik, to je sveže izdani »Človek ni zver« vzdržuje kakovostno konstanto.   Zanj so Katalena izbrali nov artistični izziv ter za njegovo kreacijo izbrali nove ustvarjalne iztočnice, ki prinašajo popolnoma drugačen, a še vedno 100% izplen »katalenologije«. To pot so se Katalena obrnili k slovenski ljudski glasbi naphani z vojno tematiko. Temu so podredili aranžmaje in slog skladanja.

Vojna tematika  torej ni tista, ki bi opisovala herojsko sekanje zmajskih glav (ali hipokritsko preizkušanje nevtronske fuzije, pod pretvezo, da je to nujno, ker nekdo na drugem koncu sveta pač noče kapitulirati). Ravno nasprotno. Dotika se »srčno jedkih« izpovedi tistih, ki so bili proti svoji volji pahnjeni v vojni vrtinec in seveda pri tem potegnili »kratko«. Zelo aktualna tematika današnjega časa, ko se igrajo z našimi življenji norci akumuliranega kapitala, ki ga je treba nujno in na vsak način uničiti. Album »Človek ni zver« ponuja neverjetno intimnost, celo mistično zazrtost. Grabi najintenzivneje ravno v tistih trenutkih svoje izpovedi, ko je zaigran in zapet z največjo možno milino in krhkostjo.  Katalena so na njem »sprostili aranžmaje«. Novi album zato nagovarja znatno bolj neposredno, kot njegov predhodnik in se tako ob poslušanju usidra v cerebralnem korteksu skorajda hipoma. Je melodično znatno bolj nalezljiv album.

Na plano prihajajo izrazni obrazi artizma skupine, ki postavljajo v ospredje izdatnejše  barvanje kompozicij s klaviaturami, katerim se kontrastno pripenja kitara (Travnički, Mrzle so njive), ki v fraziranju celo nekajkrat jemlje primat pred drugimi gradniki zvoka.  Narat zna to pot celo nekajkrat rockovsko zagrmeti, kot grmi v času vojne. Lepo, da mož ni povsem pozabil na to, da obstaja tudi zvok distorzije (naslovna skladba, Oj ta soldaški boben).  Gombač na drugi strani to pot ni tako pihalno vse-prisoten, kot bi pričakovali. Seveda barva z različnimi pihali kompozicije v vodilnih motivih, pa vendar gre bolj, kot ne v prvi vrsti za krepitev atmosfere na podlagi izdelanih motivov, ki tako krepijo sam kompaktni format kompozicij. Solističnih eskapad s strani Gombača ni mnogo, smo pa to pot priče njegovi reviziji poudarjene rabe vseh dodatnih čudaških instrumentalnih rekvizitov, s čimer Katalena v aranžiranju silno spretno polnijo zvočno krajino.

Obenem se tokrat izdatneje čuti vložek basista Syeda, ki dodaja v aranžmaje svoj čut za eksperimentalni avanturizem, kot ga denimo najdemo v njegovem stranskem projektu The Puzzled  (mračna skladba Čutim krvi utrip, z blago alternativnorockovskim ščemenjem). Kar se klaviatur tiče, so to pot večkrat postavljeni v goriščnico kompozicij in pravzaprav večkrat tvorijo samo ogrodje kompozicij.  Na klaviaturah lahko to pot stoji cela kompozicija, ali pa so klaviature pomemben gradnik vzbujanja napetega drama teatra (Čutim krvi utrip). Takšno dominacijo klaviatur najdemo v izjemno prevzetni (prearanžirani ljudski) Oblaki so rdeči, sklepna Kje so tiste stezice, kjer je vokalna melodije vpeta na »podvozju«povsem drugačnega motivskega melosa ter ritmičnega ključa na klavirju, kar vzbuja namerni občutek disonance, pa poslušalca genialno draži v izbranih trenutkih, v katerih z enim odmerjenim tonom, ujame Polona melodijo vokala, a se nato namerno vrne nazaj v obči atonalni odklon med linijo vokala in motivom. Spejvaj, nama Katica se v aranžiranju izmed vseh skladb novega albuma, najbolj neposredno veže na pretekli opus prehojene poti Katalene (albumi pred »Enci Benci Katalenci«)

Vesna se izrazi z vokalom v več različnih pristopih. V uvodni Fantje se zbirajo (ob Mrzle so njive, druga 100% avtorska skladba albuma) »predre« Naratov uvodni banjo s svojim altovsko rezkim šansonjersko zagledanim pristopom, ki je zanjo pravzaprav zaščitna znamka.  A pri tem pristopu ne vztraja nujno. V bistvu ga polnokrvno uporabi znova šele proti koncu albuma, ko se srečamo z Oj ta soldaški boben. Obe skladbi drži pokonci koračniški ritem bobnov, kar je v sozvočju s sporočilom verzov v njih. V preostalih skladbah se Vesna poslužuje krhke miline, prožno čutečega vokalnega pristopa, ki s svojo subtilnostjo in mehkobo znova briljantno oživlja sporočila verzov, da ta prebujajo občutja najbolj skritih kotičkov poslušalčeve duše.  Vesnin vokal je izdatno vabljiv v mistično zazrtih trenutkih albuma, kot je npr.  Ko bo fantič na vojsko šel, kjer presune s svojo čutečo milino. Tam stoji v izrednem kontrastu vokalnega dueta, ki ga dopolnjuje Syedov globok in možat vokal (no tako globoko kot pri Lee Marvinu, le ne gre). Nekoliko prilagojeni verzi izvirne ljudske verzije, so v aranžiranju briljantno opremljeni. Gre za eno najbolj zrelih točk albuma, ki dosega v smislu pretanjenega združevanja vseh gradnikov unikatnega glasbenega dosjeja skupine, artistično izrazni optimum. Od subtilne vokalne izvedbe,  do razvoja atmosferičnega krešenda nalagajočih se zvočnih pastel in vključevanja dodatnih harmoničnih napevov. V tej skladbi je moč zaznati celo integracijo nekaterih pretkano umeščenih efektiranih zvokov, ki lahko vzbujajo asociacije na polpretekle čase pionirstva elektronike (časi »NDW« – Neue Deutsche Welle). Gotovo gre za enega komponističnih vrhuncev na albumu »Človek ni zver«. Drugi tak je namreč naslovna skladba albuma. Ta nosi posebno mesto na albumu.  Ne čudi, da je integralna, saj pooseblja na najbolj neposreden način (v smislu art-evolucije) samo zvočno artistično pozo skupine v letu 2018. Če želite takojšnji odgovor o tem, kaj prinaša vsebina novega albuma Katalene, združena na enem mestu, si najprej zavrtite naslovno skladbo albuma. Pristop aranžiranja je podoben, kot v Ko bo fantič na vojsko šel, a s podaljšanim uvodnim motivom na klaviaturah, kar niti ne čudi. Nekaj skladb namreč nosi besedilo, ki ga je napisal Ivo Brnčič, sicer brat babice Polone Janežič. Katalena so na tem albumu torej uglasbili tudi nekaj besedil Brnčičeve poezije »vojnih grozodejstev«. Če boste kje prezebli do kosti zavoljo pretkano izkoriščenega elementa stopnjevitega poglabljanja drama teatra, ki vzbuja predirljivo resničnost, bo to gotovo na mestu albuma, ki ga zaseda naslovna skladba.

»Človek ni zver« je album, ki vas bo stresel, zdramil in skrajno presunil. Katalena so potrebovali artistični obrat glede na predhodni album in s to potezo spravili od sebe znova edinstven izdelek, ki je v vseh potezah, z “glavo in brado” 100% Katalena. Nov studijski dosežek velikih izraznih odlik, ki poosebljajo hkrati tudi artistično zorenje posameznikov skupine. »Človek ni zver« v svojem jedrem teatru globoko pronicljive izpovedi zgrabi poslušalca takoj in ga drži v napetosti vse do svojega konca. Tako resnično učinkuje njegova vsebina. Mračen, intenziven, strasten, hrepeneč. Album ob katerem dejansko zaledeni poslušalcu kri v žilah.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10


Katalena – Mrzle so njive (uradni video)

Seznam skladb:
1. Fantje se zbirajo
2. Travnički
3. Ko bo fantič na vojsko šel
4. Oblaki so rdeči
5. Mrzle so njive
6. Čutim krvi utrip
7. Spejvaj nama, Katica
8. Človek ni zver
9. Ne vem, kako ti je ime
10. Oj ta soldaški boben
11. Kje so tiste stezice

Zasedba:
Vesna Zornik – glavni vokal, spremljevalni vokali
Polona Janežič – klavir, klaviature, psalter, spremljevalni vokali
Boštjan Gombač – klarinet, saksofoni, krilovka, teremin, ukulela, kositrne piščali, fujara, pozavna, spremljevalni vokali
Tibor Mihelič Syed – bas kitara, gimbri, ukulela, Roland HPD 20, kitara, spremljevalni vokali
Boštjan Narat – kitara, bendžo, spremljevalni vokali
Robert Rebolj – bobni, tolkala

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X