Kepler Ten: A New Kind Of Sideways

0 113

Založba: White Star Records
Datum izida: 20. 11. 2020
Produkcija: Kepler Ten
Dolžina albuma: 64.20 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10


Kepler 10, nekoč znan kot KOI-72, je zvezda, podobna Soncu, ki leži v ozvezdju Zmaja in je kakšnih 608 svetlobnih let oddaljena od Zemlje. Gre torej tudi za osončje z doslej dvema potrjenima planetoma (Kepler 10b in Kepler 10c), tretjemu, Kepler 10d pa so znanstveniki na sledi od leta 2017.

Pravšnji uvod v novo zgodbo o progresivnem rocku? O relativno mladi skupini, imenovani Kepler Ten. Gre za britanski progresivnorockovski trio, ki je kariero – zabavno dovolj – začel kot skupina, posvečena preigravanju glasbe kanadskih velikanov progresivnega rocka Rush.  Skupina vsekakor ne bi bila prav v ničemer zanimiva, če ne bi bila posebna. Da občasno spominjajo na Rush, ste seveda hipoma že sami ugotovili, vendar so te občasne asociacije prav ljubke.

Pojdimo po vrsti. Kepler Ten, ki so v februarju leta 2017 izdali svoj studijski prvenec »Delta-V«, so v zadnjih treh letih šli skozi transformacijo, s katero so posegli po konkretizaciji svojega zvoka in sloga. V triu bobni, kitara, bas kitara/vokal lahko menjava kitarista usodno zaznamuje prihodnjo evolucijo skupine. Prav to se je zgodilo. Ritchija Cahilla je na novem albumu zamenjal Alistair Bell. Ta kitarski virtuoz – mdr. tudi velik ljubitelj Erica Johnsona – posega po rabi »sedemstrunskega vesla« na zelo aktualen – moderen način. Sam razvoj tehnično-kompleksnega plasmaja kitarskih čarovnij je na »A New Kind of Sideways« glede na predhodnik »Delta-V« skokovito napredoval. Z izbiro novega kitarista Kepler Ten niso žrtvovali niti kančka glasbenega vizionarstva, pač pa z »A New Kind of Sideways« na slehernem koraku nadgradili kakovostno izpovedni nivo sicer smelega in predvsem kakovostnega prvenca, ki je nakazoval velik razvojni potencial te skupine.

Kepler Ten vodita izkušena basist in vokalist James Durand in bobnar ter tolkalist Steve Hales. Oba prispevata tudi klaviature. Sta tudi glavna komponista in aranžerja. Že sam slog igranja bas kitare, kot tudi bobnanje, odražata veliko naklonjenost liku in delu Rush. Rožljavi in izrazito bolščavi bas v samih linijah, ki v aranžmajih večkrat dominirajo, nadalje nekateri vložki in prehodi na bobnih ter, zanimivo, sama barva vokala Jamesa Duranda poglabljajo občutek, da so Kepler Ten skupina, ki jo avtomatično sem in tja povleče na Rush. Vendar so te asociacije prej simpatične kot karkoli drugega, saj ne gre za kopiranje, pač pa le občutno navdahnjenost, s katero je opremljena ekspresivna slika artističnega dosjeja skupine. Ker so Kepler Ten Britanci in ker ne Durand ne Hales nista »piflarska geeka«, pač pa prekaljena mačka stare šole, pa vibracija izrazito vleče – zlasti zavoljo integracije klaviatur in nekaterih pastel sintetiziranja zvoka – na dosežke britanskega neo-progresivnega rocka, kar pomeni, da bodo to skupino hitro sprejeli za svojo tudi ljubitelji skupin IQ, Pendragon, Pallas, tudi Arena …

Vendar pa so Kepler Ten uspeli iz vsega tega razviti svojo špuro, ki je prepoznavna, samosvoja in ki glede na prvenec »Delta-V« na novem izdelku dosega  izraziti evolucijski napredek. Tako v produkciji zvoka, jedrnatosti aranžiranja, kot tudi mnogo višji progresivno-kompleksni zagledanosti izdelka, ki ga po novem uteleša tudi znatno višja komponistična ambicioznost skupine. Bend je nekoliko raztegnil in razrahljal aranžiranje, s čimer je dosegel še višji izplen progresivnorockovske narave. Pri tem pa je vseskozi pazil na to, da vzdržuje tudi intenzivno muzikalno naravo izdelka. To je zagotovljeno v neverjetno pečatnih in grabežljivih refrenskih napevih. Produkcija je organska, živa, zagotavlja tisti občutek, kot da gre za koncertno izvedbo, čeprav seveda to ni. Alistair Bell je preprosto povedano tehnično znatno bolj izpopolnjen od svojega kitarskega predhodnika. Predvsem se to pozna v spretnostih kitarista, da se briljantno vklaplja v posamezne aranžmaje komponiranja, kar krepi dimenzijo samorasle artistične podobe ne le tega izdelka, pač pa posledično tudi osvežitve značaja skupine. Verjetno je najbolj posrečen primer odlične kemije, ki vlada med tremi glasbeniki, prav naslovna skladba albuma. Poseduje vse. Grabežljivo muzikalno privlačnost in neverjeten ekspoze razvoja dogodkov progresivno rockovske narave, ki v rešitvah in vzdrževanju visoke kompaktnosti preprosto navdušuje. Namig. Naslovna skladba jemlje za »izhodišče« komponiranja šablono, ki ni mnogo oddaljena od nečesa, kar je prišlo z albuma »Power Windows« zasedbe Rush.

»A New Kind of Sideways« je sicer pol-konceptualni album, ki se ukvarja s filantropsko in humanistično tematiko. Osrednje sporočilo tega koncepta je spoznanje, da »smo kot človeška bitja med seboj vsi enakovredni in zato odgovorni drug do drugega, ne glede na starost, raso, spol in seksualno usmerjenost«. Kot pravijo Kepler Ten, gre za »ekspresijo frustracije, da vsi krvavimo enako, navkljub temu pa posvečamo večino našega življenja pozornost temu, kako drug drugemu greniti življenje«. Čeprav je vsaka izmed skladb samosvoja zgodba z glavo in repom, pa to osnovno vodilo sicer krhkega koncepta povezujeta uvodna skladba »Clarity« in pa posebej ambiciozna dvajsetminutna suita »One and the Same«, ki v treh delih sklene ta album. Ko smo pri slednji, ni težko hudomušno namigniti, da je to neke vrste »2112 suita« Kepler Ten kariere. Roko na srce, je vsaj pet minut predolga, to pa zavoljo nekaterih repeticij, ki niso nujne. Zlasti, kar se tiče vodilnega napeva v zadnjem delu. Sicer pa je album nadvse posrečeno skalibriran z razvitim drama teatrom in visoko vibrantnih vzdušij, ki nagovarjajo z veliko grabežljivostjo in s katerimi dosega album potentni zamah dinamičnega razvoja dogodkov. Posebno poglavje na albumu predstavljajo tudi odlični refrenski napevi, ki to razvito zmes pompa in drama teatra kvečjemu dodatno intenzivirajo.

Album nosi pravšnjo in domiselno razmestitev muzikalnih delov in delov, kjer posveča skupina več pozornosti instrumentalno progresivnemu razgibanju dosjeja kompozicij. Trio je z novopečenim članom in kitaristom Alistairom Bellom utelesil izvrstno medsebojno kemijo in z albumom »A New Kind of Sideways« utemeljil novo naravo artističnega dosjeja. To je temelj, na katerem lahko z vso ambicioznostjo in kreativnim žarom ustvarja in se razvija dalje. »A New Kind of Sideways« je delo svojevrstne in samorasle glasbene avre, ki ob mimobežnih asociacijah na lik in delo Rush postreže z elementom neobičajnosti, kar hvaležno dostavlja garant svežine. Ta svežina glasbene neobičajnosti bo marsikaterega glasbenega gurmana gotovo presenetila. Kepler Ten s svojim drugim studijskim albumom torej opozarjajo, da se razvijajo v glasbeno entiteto, na katero velja v prihodnje resno računati.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Universal
2. Clarity
3. Falling Down
4. Weaver
5. These Few Words
6. A New Kind of Sideways
7. Icarus Eyes
8. One and the Same

Zasedba:
James Durand – vokal, bas kitara, klaviature
Alistair Bell – kitara
Steve Hales – bobni, tolkala, klaviature

Kepler Ten – “A New Kind of Sideways”
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki