Fotografije: Jerneja Jerak
Kraj: Gala Hala, Metelkova
Datum koncerta: 29.07.2012
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 15€ predprodaja / 19€ na dan koncerta
Kaj je stična točka med našim podalpskim narodom in velikimi plemeni izza Urala? Po nekaj stoletjih ponemčevanja, hlapčevanja dunajski gospodi ter vdinjanju jari gospodi v Bruslju bi rekli lahko le: “Bore malo!” Pa vendar je nekaj v krvi takega, kar ne more sprati niti lanirano ponemčurenje, razredčevanje z versko gorečnostjo Vatikana ali pa slepljenje s predikati visokoleteče kulture. Zadnjih nekaj let se tako krepi občutek, da je pogansko lahko tudi tisto, kar odrešuje in vrača ta razsrediščeni svet v bolj tradicionalne, prvinske vode. Švedi in nordijski svet metala so tako s ponosom posegli po vikingih, britanski otok s sosesko po keltskem izročilu, z ruske stepe so se oglasile fanfare slovanskih plemen, del soldateske, ki brani barve pravih in nikakor ne pozabljenih bogov slovanskega panteona pa branijo tudi nekatera domača imena glasbene srenje. Ti sicer niso množični, pa vendar – del tega so tudi folkerji Brezno, ki so bili ob boku ruski atrakciji Arkona glavni in edini domači adut nedeljskega večernega obiska ljubljanske Gale hale, nadejal pa sem se kopice v krzno oblečenih ljubiteljev bojevniških krikov, pagana in morij piva.
Prav zabavno je, ko se predvidevanja potrdijo v praksi, pred letnim odrom epicentra koncertnih užitkov na Metelkovi pa se je kmalu okoli osme ure začelo kopičiti število mladcev, mladenk in malce manj mladih po letih, a mladih po srcu, ki so ozaljšani s Thorovimi kladivi, runami, majicami vikinških in ostalih bojevniških hord vstopali na razbeljeni pesek ljubljanske Gale hale. Večer je obetal sproščeno zabavo, razlog za pijančevanje in nebrzdano rajanje, kot prvi pa so oder zasedli domačini Brezno, leta 2005 bolj znani kot Vyrej, septet slovenskih branilcev barv folk metala pa je že v samem štartu dala vedeti, da je glavni recept osvajanja ušes in src množic željnih folka predvsem pretiravanje in poveličevanje zlatih časov in prednikov. Sam se sicer precej raje kot z nežnim feminiziranim epskim stihoklepstvom sitim z bolj prvinskim in manj rafiniranim zvokom, vseeno pa bi veljalo omeniti, da so Brezno z razliko od na medmrežju slišanimi milozvočji v živo odločili za malce ostrejše izvedbe svojih skladb s plošče Viharnik. Osrednji del odra suvereno zaseda vokalistka Sara, ki je ob flavtistki Evi in klaviaturistki Katarini estrogeni del zasedbe, že po odrskem nastopu ter čiščenju grlenih čaker pa je jasno, da ima glavno besedo pri tkanju pripovedi o Kajtimaru, branilcih Svarunovega prapora ter idealiziranih vinjetah nekdaj nič kaj epske preteklosti prav basist Mitja, ob boku pa mu stojita s kiltom opasani kitarist Max in kitarist Luka, za bobni pa ritem odšteva precej mlačni, a suvereni bobnar Matej, ki se iz kasa ne spusti v galop, a daje metrično osnovo za precej nepretenciozno pozibavanje z boki. Sedmerica sicer ne stori nikakršne krivice definiciji melodike, a je predvidljivost precej enoličnih skladb, ki po Dolini pogubljenih, Glasniku, Izdani legiji, Žanjici ter skladbi V nebo ne presežejo nivoja prijetne simpatičnosti tista, ki po nekaj minutnih odisejadah po bojiščih preteklosti kaj kmalu pretirano spomni na že slišane vzorce skupin, kot so Avven, Aperion in podobnimi – veliko jih obvlada svoj posel, le malokateri pa premorejo tisti ščepec več, zaradi katerega se nakocinim ob sagah izpod prst glasbenikov v Eluveitie, se predam pivskem uroku kakšnih Korpiklaani ali pa verjamem vsej mogočnosti skupine Arkone. Slovenci zvenimo prevečkrat precej dvodimenzionalno in po tej enolični recepturi predvidljivo prežvečeni, vsekakor pa gre skupini Brezno priznati, da so sposobni spisati in izpeljati solidni niz kar korektnega števila skladb, vrh katerega je nedvomno njihov hit V nebo, kjer se uravnoteženim distorzijam lepo vpleta glavna flavtistična linija izjemno dinamične flavtistke, ki zmore inštrumentu navkljub iz registrov izvabiti tiste tone, ki morajo zarezati v srce in dušo, zna pa obveljati tudi dejstvo, da se mora človek pred folkoidnim spustom po soteskah preteklosti prej malce razbremeniti in spiti raje kakšno kupico piva več kot manj …
Po visokotonski kanonadi nežnih feminitivnih odtenkov slovenskega septeta je oder zasedla kopica tonskih tehnikov, ki je pripravila še zadnje podrobnosti za nastop zvezd večera – ruskih veteranov tradicionalnih poganskih viž, atraktivnih folk metalcev Arkona. Po že pričakovanem intru in galopu hord prek ruske stepe se na odru počasi polnijo vrzeli pred ojačevalci, ob boku impozantnega visokoraslega kitarista Sergeia Lazarja pa se na odru zvrstijo Vlad Artist za bobni, debelušni basist Ruslan Kniaz, pihalec, dudaš in predvsem možganski trust zasedbe Vladimir Volk, nazadnje pa na razbeljene odrske deske ljubljanskega precej dobro obleganega odra Gala hale stopi hiperenergična in izjemno dobro razpoložena vokalistka Masha Scream, ki tokrat brezkompromisno upraviči svoj nadimek. Oder nadzoruje prefinjeno, publika pa ji je iz roke že od otvoritvene skladbe Arkaim dalje, ko z bobnom v rokah uroči že vsega vajeno slovensko publiko. Slavsia Rus se kot slavospev slovanskim sorojakom, ki ne pozabijo svojih korenin vsej globalizaciji navkljub, razleže kot metalizirani spev balalajke in tradicionalnih tonov, oratorka dogajanja, erotike in prvinskosti polna Masha pa tokrat namesto z milino impresionira okrašena s svojim okolivratnim roadkillom v podobi volka, ki ga je verjetno tudi sama uplenila, kaj kmalu pa se iz zvočnikov spenijo zvoki skladbe Goi Rode Goi, ki predstavlja precej pomemben tektonski pregib dinamične zasedbe, ki zmore v isti skledi uspešno sintetizirati grleno udarnost, metalski groove, tradicionalno ritmiko in ob spevih o poganskih daritvah prednikov ne zvenijo niti za trenutek prežvečeno ter mlačno. V publiki se prebudi pospano slovansko srce in med plešočimi derviši prepotenega večera si ob bok stopijo tako v krzno oblečeni ljubitelji poze, poslovenjeni vikingi kot tudi povsem nič hudega sluteči mimoidoči, ki nazadnje klonijo pod pritiskom neustavljive ritmike ter stopnjujoče neizprosnosti že na Pagan Festu videne Arkone. Med bolj udarnimi momenti koncerta je bila izjemna izvedba skladbe Pokrovi Nebesnogo Startso, kjer je glavni rotor zasedbe Masha pokazala, da je slovanska duša tako nasilna kot tudi nežna in široka kot prostranstva sibirske tajge. Nič manj ne brusi ušesa niti death metalski sonični udar skladbe Nikogda. Raverski trip v tradicionalni svet zabav, orgij in pijančevanja doda skladba Yarilo, nekje v podzavesti pa odbrzi tudi polkoidni metal skladbe Stenka Na Stenku, ki dobi epilog v bolj umirjeni in srce parajoči izvedbi skladbe Liki Bessmertnykh Bogov. Šopek najboljšega s sedmih dinamičnih izdelkov se pomeša z vonjem znoja, pivom ter krasno utrujenostjo, v izboru slišanega pa se Arkona posvetijo tako svojim koreninam in leta 2004 izdani plošči Vozroždenje, preporodu prvinskega s skladbami, kot so Rus, slovenski publiki posvečeni skladbi Bratye Slavyane, K Domu Svaroga, z Lepte se v podzavest vtke Chyornye Debri Voyny, Voin Pravdi, že ponarodeli Goi Rode, Goi pa izbije iz rok še zadnje adute pozerskih dvomljivcev, saj Arkona svoj vnovični desant na Ljubljano izpelje bolj precizno od nemškega Blitzkriega, nežni pa so kot tanki pred Stalingradom.
Koncert je izpolnil pričakovanja, ruski bratje pa so vnovič ukradli srce slovenske publike, ki si sedaj že pregovorno od Arkone obeta le najboljše. Če je bila Cvetličarna pred leti ogrevanje, je tokratni 88-minutni izstrelek prvinske slovanske neposrednosti napolnil še tako lačno srce. Prav zaradi tega si drznem trditi, da je bil Arkonin koncert nekaj boljšega, kar sem kdajkoli občutil med obiski koncertov vpisanih pod rubriko nevsakdanje in eksotično. Slovanska kri je nedvomno bolj sveža od prežvečenih viž o Odinu, po Arkoni pa sem zmožen prisegati le na domače, svojerodno in iskreno (skoraj) domače. Iz praspomina pa se tkejo podobe doma izza Urala, od koder je pred časom prispel prvi praslovan in zasejal gen upora na plodni grudi kraja, ki mu kljub gnilemu globalizmu s srčnostjo in ponosom nato lahko pravim dom – brez aditivov, poze in nagnjenosti k prehitri pozabi. Del te freske ponosa v srce vrezuje tudi večer, ki je bil tokrat v znamenju popolne nadvlade Arkone. Slovanska duša in kri so močnejši od izumetničenosti Evrope, mar ne?
Galerija slik
