Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Grado (Gradež) / Diga Nazario Sauro / Italija
Datum koncerta: 28.07.2012
Število obiskovalcev: 1500
Cena karte: 35,00€
Simple Minds so eni tistih zvočnih imenitnežev, ki so svojo glasbeno obrt prenesli iz »zlatih osemdesetih«, katera so jih ovenčala z velikim komercialnim uspehom in niso nikdar prenehali z aktivnostjo! Artistično se razvijajo danes. Na planetu je kar nekaj še kotalečih se dinozavrov, ki so začeli kariero konec sedemdesetih navdahnjeni nad takratno punk ekspanzijo. Na prelomu v osemdeseta so utemeljili new wave gibanje, z dodatkom možgan, pa utemeljili tudi žanr post punka. To so skupine, ki so razvile avtentično samoniklost v glasbeni ekspresiji in je ta hipoma prepoznavna. Vsaka v svojo glasbeno smer, zatorej je art komponenta zelo močna pri vsaki izmed njih. Spektralni rang dometa samoniklosti avtorske ekspresije je širok in sporočilno silno bogat, lahko rečem že kar pretirano izzivalen. Če odštejemo do tega dne, z vsemi korporacijami dodobra zlizane U2, ki so svoj art intelekt zatavšali že davno tega in se opremo samo na tiste (preostale) Simple Minds vrstnike, ki so tudi danes aktivni, je to val skupin Britanskega otočja od The Cure, do znova delujočih Ultravox in Kajagoogoo, do Spandau Ballet, Duran Duran in New Order, sem lahko zbašemo celo Depeche Mode, ZDA pa so ujele ta moment s skupinama, kot sta The Cars in (upokojeni) Talking Heads. Njihova skupna točka, ob komercialnem uspehu osemdesetih, je bila integracija rabe sintetizatorjev. Slednje pa je dosegala vsaka izmed naštetih skupin samosvoje. Izvorni »banalnosti« punk glasbe so te zasedbe dodale torej možgane in razvile samoniklo podobo artizma glasbene obrti.
Simple Minds, so med naštetimi seveda hodili povsem po svoji poti glasbene pridige. Za te skupine, kot tudi za Simple Minds, je mnogokrat značilno ostro pečanje z retoriko pop glasbe, v času trendovskih vzgibov osemdesetih let. To kar smo takrat tretirali pri Simple Minds kot komercialni uspeh, je z leti do današnjega dne, v svoji kvaliteti preraslo v cenjeno delo art ekspresije. Cena tega dela pa z leti le raste.
V sklopu letošnjega festivala “Grado Festival Ospiti d’Autore 2012”, ki poteka vsako leto v mestecu Grado (Gradež), lociranem na polotoku v Tržaškem zalivu, v Italiji, so se, dne 28.07.2012 tako oglasili na koncertnem nastopu legendarni britanski new wave rockerji Simple Minds. Lahko rečemo kar veliki Simple Minds – skupina, ki je v karieri prodala skupaj preko 40. milijonov albumov! Z nastopom Simple Minds se je letošnja izdaja tega festivala pravzaprav sklenila.
Turneja je bila v letošnjem februarju in marcu poimenovana kot “5×5 Live”, to pa zato, ker so Simple Minds obljubili da bodo v koncertnem repertoarju odigrali iz vsakega izmed prvih petih albumov po pet skladb. Tako »hudo« le ni bilo, kar pomeni krajše koncertne set liste. “Podaljšana” turneja za poletne festivalske nastope preimenovana »5×5 Live plus Hits« je trčila v Italijo, dne 26.07.2012 s prvim postankom skupine v Modeni, čez dva dni pa je temu sledil prihod Simple Minds v letoviško obmorsko mestece Grado, streljaj stran od slovenske meje, pri mestu Monfalcone (Tržič).
Simple Minds, so torej tudi poletni del nove evropske turneje posvetili promociji izdaje šestornega CD zaboja “Simple Minds X5”, ki je izšel preko založbe EMI Records, dne 20.02.2012, v njem pa je remasteriziranih prvih pet studijskih albumov skupne in sicer: “Life In A Day”, “Real To Real Cacophony”, “Empire And Dance”, “Sons And Fascination/Sister Feelings Call” in “New Gold Dream (81, 82, 83, 84)”. Šesti CD te izdaje je kompilacija neizdanega materiala in b strani izdanih singleov.
Ura je 21:25, ko se spektakel odpre. Nabito polno prizorišče, pravzaprav že dober mesec pred dogodkom v naprej poponoma razprodan koncert, je potrdil izjemno priljubljenost Simple Minds v Italiji skozi vsa leta aktivnosti skupine. To dejstvo je deloma podkrepila tudi Kerrova trajna namestitev na Siciliji, kjer biva, kot naturalizirani Italijan, že vrsto let v mestu Taormina (ena izmed skladb Simple Minds albuma »Black and White 050505« (2005) povzema po tem mestu tudi svoj naslov). Tam vodi Kerr, kot lastnik, hotel »Villa Angela«, s prekrasnim razgledom na Ionsko morje. Da koncerti Simple Minds v Italiji niso nikakršna cenena šala priča tudi RockLine reportaža z dne, 03.08.2010, ko so legende new wave pop art rock zvoka nastopile v mestecu Spilimbergo blizu Udin! Tamkajšnji mestni trg so tudi takrat uspele napolniti s prevretim italijanskim občinstvom prav do zadnjega kotička – RockLine reportaža TUKAJ.
Set lista je bila tudi na koncertu Simple Minds v mestu Grado resnično sanjska. Prav zaradi nenehnega menjanja koncertnih set list, celo v turneji sami, ohranjajo obiski koncertov Simple Minds veliko privlačnost. Od začetka do konca nastopa skupine, te držijo v šahu s svojevrstno magijo, ki jo skreirajo lahko le oni sami. Sanje vsakega pravega Simple Minds gorečneža se tako hipoma uresničijo, ko se znajde v svojevrstnem svetu koncertne re-kreacije glasbenega sveta Simple Minds. Prve vrste so zapolnile vnete štiridesetletnice, ki so se prelevile v razposajene najstnice in brezskrbno jedle Kerru in ekipi iz rok od prvega sproženega takta in note, do zadnje zvočne strukture in reflektorskega žarka tega magičnega večera. Občutja nabita z emocijami, so spominjala na tista, ki smo jih doživeli v Ljubljani na koncertu »divjih dečkov« Duran Duran pred dobrima dvema tednoma – RockLine reportaža TUKAJ.
Simple Minds so stopili na oder v postavi kvinteta in sicer Jim Kerr (vokal), Charlie Burchill (kitara), Mel Gaynor (bobni), Andy Gillespie (klaviature) in novo pridruženi član zasedbe, izkušeni basist Ged Grimes, ki je septembra 2011 zamenjal v ekipi Simple Minds Eddieja Duffyja. Da bi slišali kdaj skladbi Celebrate in I Travel (»Empires And Dance«, 1980) ali Love Song (studijski prvenec »Life in a Day«, 1979), so bile seveda tihe pregrešne sanje, ki pa so se naposled tudi uresničile. A to je bil šele začetek koncerta.
Zasedba je v izjemni formi. Čuti se da igrajo SImple Minds nenehno. Jim Kerr je znova hipoma prevzel vso pozornost, saj velja za izjemno odrsko figuro, izpolnjene in izklesane karizme. Ne le njegova, na miljo prepoznavna barva glasu in vokalni pristop, pač pa samo vodenje odrske igre, za katero je značilen nekakšen »tribalno osebno-meditativni pevčev ples«. Ta zaokrožuje spontano zvijanje sestavljeno iz plejade relaksirano vodenih gibov, domala manekenske drže, ki pa poudarjajo glasbenikov seksapil in izjemno nalezljivo šarmantnost, ob čemur je večini pripadnic ženskega spola brez zadržkov seveda zastajal dih. V tem elementu je Kerr pravi kandidat ob boku Bryanu Ferryju in žal prezgodaj preminulemu Inxs pevcu Michaelu Hutchence-u! Kerr je večkrat stopil povsem na rob odra in se rokoval s fani v prvih vrstah, se postavljal v za zanj značilno, na pol čepečo, na pol klečečo teatralno pozo, se ovijal s kablom na katerem je ozvočen mikrofon. Na eni izmed točk pa se Kerr ni pozabil spustiti v klečeči položaj iz katerega se je vzvratno celo ulegel na tla odra, z dvignjenimi rokami v zraku. Vokalna interpretacija pa seveda ohranja nivo Simple Minds pridige ter ga zrelostno zgolj poglablja in nadgrajuje. Kerr je v tej galaksiji nemara celo edina umestna zamenjava za Bona pri U2! Naj do tega nikar nikdar ne pride, pa vseeno, gre za zanimivo tezo. S tem, da se Bono lahko le uči od prefinjenosti Kerrovega gentlemanovstva, pravzaprav odrske gosposkosti, pri komunikaciji s publiko.
Kerrov nerazdružljivi kolega Charlie Burchill je izjemen kitarski mojster, ki fascinira s kratkimi, a jedrnatimi gibi izjemne prožnosti zvočnih struktur. Le te sproža tudi danes zvesto njegov beli Gretschev “sokol” (tega smo videli v začetku letošnjega julija v Kinu Šiški opasanega k telesu Billyja Duffya – The Cult – RockLine reportaža TUKAJ), kot tudi Gibsonovi Les Paul-i. Burchill je mož, ki zna v sozvočju s klaviaturistom Gillespiejem preskrbeti glasbo Simple Minds s slikovitim ambientalnim elementom, slednji pa se močno drži glasbenega iztržka skupine skozi njeno kariero. Mojster krivenčenja kitarskih tonov skozi plejado zvočnih učinkov rabe kitarskega sintetizatorja, izdatne rabe »sustain« učinka, je pać veliki guru manipulacije kitarskega zvoka. Če se na hitro znova ošrknemo ob primerjave z U2, velja Burchill znova za mnogo bolj sofisticiranega in izzivalno dražljivega, izrazno bolj pronicljivega instrumentalista, kot je njegov EMŠO vrstnik, U2jev The Edge. Prav ta element glasbe Simple Minds je so-vplival na kasnejše glasbene generacije, med njimi tudi na tisto, ki je poglobila element post rock žanra (na čelu z Radiohead). Kontrastiranje izrazoslovja Simple Minds zvoka pa še ni zaključeno. Tu je še cela ritem linija. Ta sledi edinstvenim ritmom, katere vzdržuje s svojo krepko roko Mel Gaynor, močno podkovanih z rožljajočim pulziranjem bas noge. Pravzaprav je bas linija mnogokrat tvorec osnovnih melodičnih form v polnitvi spektra zvočne slike skupine in predstavlja v veliko primerih izjemno kontrastno uravnilovko pečatnemu vokalu Jima Kerra. Pravzaprav poglablja bas kitara, ob Kerrovi pojavi in vokalu, nadvse odkrito sam seksapil glasbe SImple Minds.
In vsi ti elementi Simple Minds glasbe so potencirali kontrastni zenit v mestu Grado tega večera. Veličastno druženje s prefinjeno art rock zasedbo, ki je s svojo prezenco povsem uročila razprodano prizorišče, torej ni moglo izostati.
Da je publika iz pravega testa je dokazovalo izjemno tesno sodelovanje s skupino tudi med manj znanimi skladbami, ki pa so prav zaradi tega predstavljale češnjico na vrhu torte. Denimo Waterfront je izzval izjemne ovacije in sodelovanje, nič manj pa od tega spoznanja niso odstopali trenutki, ko so se zvrstile na odru In Trance As Mission, See The Lights ali The American. Intenziteta preko koncerta ni popuščala. Izvedba mega hita Don’t You (Forget About Me) je napovedala, zaključni koncertni crescendo, saj so se tu intenzivno ježile dlake in prečistile dihalne poti prisotnih. Intenziteta občega sodelovanja 1500 glav je še naraščala v zaključnih Someone Somewhere in Summertime in New Gold Dream (81-82-83-84), ko se je zasedba poslovila z odra. Kerru mnogokrat ni bilo treba drugega, kot da je uperil mikrofon med občinstvo in prepustil refrene kar publiki, sam pa le »markiral« pomembnejše dele napevov in tako vzdrževal osnovo funkcioniranja zdrave kemije odrske ekeskucije materiala.
Na oder se Simple Minds vrnejo v obliki kvarteta! Brez “nepoboljšljivega švalerja” Jima Kerra torej! Tako znova izpostavijo svojo izjemno art kvaliteto, ko pričnejo graditi grabežljivo razpoloženjsko kuliso uvodnih minut k hitu Sanctify Yourself. In glej ga zlomka! Zgodi se: »Woooinkkkkk!!!«, skupina pa ostane brez glavnega ozvočenja. Oder obnemi, obnemi publika. Fantje se sklonjenih glav le spogledujejo. Najteže sta se sprijaznila z dejstvom prav Gaynor in Grimes, ki sta še nekaj trenutkov pospravljala osnovne odrske rekvizite za seboj. Neugodna situacija, v kateri je najkrajšo potegnil bend, je nekaj najbolj zoprnega kar se lahko sploh pripeti, ko obiskujemo koncerte. In to pot ni bila strela z jasnega neba, ki bi vzela skupini glavno ozvočenje. Prav zanima me kako so člani zasedbe bentili v teh trenutkih, ko so morali na prisilno mirovanje v zakulisje. Po nekaj minutah, ki so tekle počasi kot Mezozoik (srednji zemeljski vek), se zadeve uredijo in Simple Minds se vrnejo. To pot kar z Jimom Kerrom. Koncert nadaljujejo pravzaprav tam, kjer so ga morali zaustaviti. Publika oživi ob zvokih zimzelena Sanctify Yourself, le tega pa v triumfalnem zaključku nadgradi skozi koncert nestrpno pričakovani Alive And Kicking, ki ga je zasedba prihranila za zaključno dejanje. S finalnim krešendom, spravijo SImple Minds prav vseh 1500 glav k dvigu rok in vnetemu prepevanju refrena. Publika dobeseno preglasi skupino v refrenu! Naj omenim tudi to, da so imeli Simple Minds v dodatku zapisane še skladbe Theme For Great Cities, Glittering Price in Ghost Dancing, a je ostalo pri zaključku s ponarodelo Alive And Kicking.
Veliki ostajajo pač veliki. To potrdijo koncerti (no pa tudi izpodbijejo he he he). Simple Minds nastop v Gradežu je bil eden takšnih nepozabnih nostalgičnih doživetij, ki je napolnilo z energijo prav vse prisotne na koncertu tega večera. Jim Kerr je dodatno podžigal občinstvo s komentarji v Italijanskem jeziku, česar se je moral, kot novo pečeni sicilijanski gostinec, sčasoma pač privaditi. In to v pravilno urezanem naglaševanju, kar je v celokupnem seštevku sprožalo dodatne čustvene izlive že tako temperamentnega italijanskega občinstva. Simple Minds očitno odlično fiunkcionirajo, kar pomeni da so relacije v ekipi zdrave. Energetski fluks je bil izjemen. Izredna vez izvedbene igre. Delavna temperatura, ki jo razvija skupina na odru je izjemna in kemija njene igre nebrzdano privlačna. K temu dodaš Kerrovo vživetost in izredno komunikacijo s publiko, razuzdanost občinstva in garant enkratne koncertne pustolovščine je tu!
Naslednjič pa upajmo, da jih koncertna turneja v prid podpori novemu studijskemu albumu, ki bo že skupno 16. po vrsti in je napovedan za leto 2013, pripelje nemara znova v Slovenijo, kjer so nazadnje nastopili v sklopu »Black And White« turneje, v Ljubljani, dne 08.04.2006 – RockLine reportaža TUKAJ. Simple Minds ostajajo tudi s tem nastopom v mestu Grado, ena tistih velikih skupin retro eighties nostalgije, ki jo krasi izjemna karizma art kulture. Ta z leti zgolj pridobiva na veličini in sofisticiranosti pretanjene glasbene ekspresije. Nezadržno čakamo torej na novi Simple Minds studijski album! Temu pa bo sledila spet nova turneja.In nov koncertni obisk.
Setlista
1. I Travel
2. Love Song
3. Celebrate
4. Waterfront
5. In Trance as Mission
6. This Fear of Gods
7. Hunter and the Hunted
8. The American
9. Big Sleep
10. See The Lights
11. 70 Cities as Love Brings the Fall
12. Don’t You (Forget About Me)
13. Someone Somewhere in Summertime
14. New Gold Dream (81-82-83-84)
—dodatek—
15. Sanctify Yourself
16. Alive And Kicking
Galerija slik
