Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Indust-Bag
Založba: PureZen Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Evo! Stari punkerji udarjajo v letu 2015 še drugič. Po V.I.A. Ofenziva, ki so sploh končno uspeli spraviti v dolgih letih »pobrcavanja« od sebe svoj prvi studijski album »Bele rože«, se na sceno po petnajstletnem časovnem intervalu od kar je izšel njihov zadnji pravi studijski album, vračajo tudi metliški Indust-Bag. Kaj lepšega?
Indust-Bag so vrste legend na slovenski sceni, kot tudi na prostorih ranjke bivše širše skupne domovine. Nastali so bojda že davnega leta 1979. Sicer v izdajah niso količinsko nikdar blesteli, je pa za to zasedbo od nekdaj značilno, da letvico evolucije svojega zvoka in sloga neprenehoma premika, dviga navzgor. Iz purizma uperjenega v punkovsko razgrajaštvo prežeto z vplivi novega vala osemdesetih, ki ga definiralo tudi fantomsko šelestenje sintetizatorjev, se je zvok polagoma oblikoval v bolj neposredni, »retro-klasično rockovski drži«, kjer skupina pretkano koketira z elementi rock’n’rolla, bluesa, ob tem pa skozi nadvse všečno odebeljen in sočen odzven kitarskih fraz, zadržuje vso živo zvočno zazrtost. Pravzaprav rockovsko elementarnost nanizano v najbolj pristno goli maniri, ki jo lahko ponudi rock’n’roll.
Glede na to, da so Indust-Bag pač potisnjeni v predal punk rocka, je za skupino značilna večja angažiranost pri oblikovanju aranžmajev. Prav ta preprosta, izvorno zazrta rock’n’roll razglednica, križana s punkom, naniza odgovor na to zakaj Indust-Bag danes (najbizarneje karikirano) raje povlečejo na Steppenwolf, kot pa na npr. na Tubeaway Army. Kar odklanja skupino od malhe slovenskih punkrockovskih sodobnikov na čelu z zasedbami Pankrti, Lublanski psi, Otroci revolucije, Niet in še kom iz tistega časa je to, da so Indust-Bag bolj angažirani v formatiranju samih skladb, ki nikakor nujno ne vztrajajo v klasičnem predalčku punka standardno stereotpiske slovenske dojemljivosti. Tudi na novem albumu so v vodilne motive večkrat dodani kitarski okraski, ki so sicer zapakirani v finesi minimalizma, prav tako pa se basovska linija (naslovna skladba) lahko odklanja od vodilne kitarske fraze, na tak način pa Indust-Bag kontrastirajo in barvajo aranžmaje oziroma nadvse učinkovito zapolnjujejo razpoložljivi prostor same zvočne krajine. Možna je tudi modulacija melodije pri vstoph v mid-eight pasaže (V nas je strast) in učinkovit obrat vzdušja v skladbah. Prav ta razgibanost pravovernega rockovskega riffanja, ki se prepleta s punk karizmo, naniza možne vzporednice tudi s skupinami svetovno prepoznavnega formata. Nekatere poteze, bi v drugačnih zgodbah lahko uporabile namreč skupine, kot so izvorni (iz sedemdesetih) Motörhead (naslovna skladba, zlasti po njeni umazani rock’n’roll riffovsko-ritmični kinetiki), The Cult (nekateri inserti uvodne Ni upora, pa tudi nasploh zavoljo Goranovega vokalnega pristopa), ali v lahkotnih, a vselej zajedljivo prodornih The Ramones (Za dober model). Vsekakor je energijo možno primerjati tudi s skupinami naše južne sosede, v glavo pa pri tem najprej vskočijo Majke.
Indust-Bag odstopajo od preostale slovenske punk rock divizije zasedb tudi po višji stopnji iztržene muzikaličnosti. Tako v vokalnih linijah Gorana, kot v prispevku instrumentalnega dela ekipe. Zato ne čudi občasna možnost iskanja zvočnih vzporednic s popovsko odišavljenimi Mi2. Melos pripada namreč značaju slovensko-geografskega pakiranja.
Vokalna predstava Gorana je tipska. Ostaja torej v standardu Indust-Bag vokalnega ekscesa, kot ga gre pričakovati (in zahtevati). Njegov vokalni pristop ostaja skozi vsa dolga leta obstoja skupine nespremenjen. Goran je možato prodoren, strasten, v pristopanju čutiš kako vrejo emocije na plano, ko se možakar zavzeto spoprime z verzi. V sozvočju s samo pridigo jedrnato izpovednih verzov sočne poezije. Jasno je, da je verze za tak album ustvaril človek generacije, ki je postavila punk glasbo na rockovski zemljevid, kot sredstvo upora proti slehernemu konformizmu. Nekoč davno tega. Takšnih glasbenikov namreč danes ne delajo več. Zato je Indust-Bag skupina, s povsem prepoznavno in izdelano art karizmo, ki definira njen na miljo prepoznaven izvorni glasbeni značaj.
Ostri diktati iztržijo nadpovprečno mero melodije (za obči slovenski punk rock standard), Goran pa s srednje do nižje intoniranim in možatim vokalom, ki občasno opomni na veliko kompatibilnost z modnim novovalovstvom osemdesetih, brezkompromisno obračunava z nevzdržnim stanjem bivanja v krasnem novem (norem ) svetu. Album izraža nestrinjanje s kapitulacijo ljudstva izpod armade krvosesov vprašljive morale ter etike, ki nam že preko dveh milenijev vsiljuje življenje v maskah! Osnovno gonilo življenja v maskah pa je namišljeni strah in hlepenje po kontroli (potrošništvo je kontrola), ki nam prinaša varnost pred namišljenim strahom. Namišljeno ni stvarno. Torej živimo zlagana življenja. Tako strah, kot pravica, sta v tem sistemu popolni iluziji, v oboje pa slepo verjamemo. In se prostituiramo, prodamo za ščepec pozornosti, svoje dostojanstvo. Jasno je, da upora v takšni situaciji nikdar ne bo. Preberite zgolj verze uvodne Ni upora, kot kritiko na novo vzgojeno »proameriško« generacijo FaceBook zasvojencev »zavitih v mamino sterilno vatko«, ki naj bi prevzeli nekoč vodenje države ter njihovo popolno apatijo, intelektualno brezbarvnost. Kapitulirali so takoj. Še preden jih je kdo vprašal za mnenja. Če pa so jih že izrazili, se lahko pripeti, da jih kajhitro razglasijo za shizofrene ter jim ponudijo pomirjevalne tabletke. Kot bombončke. Da je kontrola seveda lažja.
Tudi sama naslovnica. Perfektno pristno punkovsko oblikovana. Že na prvi pogled razumeš takoj kam pes taco moli. V rock najbolj pristnega punk servisa! Motiv z bodečo žico, ki jo je razvil Cerar nedavna na slovensko hrvaški meji, so Indust-Bag potegnili kar okrog celotnega planeta. Resnica je tu. Strah nas je. Kontrola pa je naša edina rešitev. Za ceno prodane svobode. Živimo torej v planetarnem zaporu. Do kdaj še? Vprašanja ostajajo vedno enaka. Verjetno bodo ostala takšna do konca obstoja človeštva. Kakorkoli. Ujeta lucidnost in sarkazem na tem ploščku, kjer v črnini krasnega novega sveta iztrži skupina še vedno zdravo pot do rock’n’roll zajebancije, ohranja v skladbah odprte konce zgodb, kar pomeni, da tli v fantih še vedno upanje po boljšem jutri in pripravljenost na upor!
Ta album je perfektno”slečen” punkovski rock’n’roll juriš, ki v svojem resnicoljubju ne bi mogel biti bolj pristno interpretiran. Komadi so se varili dolgih 15. let (mogoče še več), Indust-Bag pa zagotavljajo z njim, da v žilah kvarteta vre potenca neukročenih strasti. Fantje izražajo na njem energijo neukročenih žrebcev, kot v ranjkih osemdesetih in do izvedbe pristopajo s polnokrvnim žarom. V njihovih srcih se ni nič spremenilo. »Kontro kontroli« je verjetno eden najboljših rockovskih izdelkov, ki so izšli v sferi punka na slovenskem v preteklem letu, če ne kar najboljši. Upajmo, da daje njegova kvaliteta fantom krila in polet, da se znova frekventneje pojavljajo na odrih in da kmalu pričnejo s snovanjem novega avtorskega materiala. Za prihodnji studijski album seveda. Naj kujejo železo dokler je vroče. Do takrat pa si bomo z velikim užitkom rotirali album »Kontra kontroli«.
Indust-Bag – V nas je strast (video):
Zasedba
Goran Jarnevič – vokal, kitara
Andrej Pečarič – kitara, spremljevalni vokal
Boris Vinski – bas kitara, spremljevalni vokal
Izidor Ivanovič – bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
Tomaž Maras
Seznam skladb
1. Ni upora
2. Kontro kontroli
3. Vrtenje
4. Padamo do dna
5. V upanju
6. Iz ust do solz
7. Za dober model
8. Podkupljiv
9. Bliža se dan
10. V območju napoja
11. V nas je strast
