Avtor: Rok Klemše
Kraj: Gala hala, Ljubljana
Datum koncerta: 13.05.2011
Število obiskovalcev: 150
Odvil se je še eden izmed niza death metalskih koncertov s katerimi nas pridno hranita Dirty Skunksa in tokrat smo na sončno soboto še toliko bolj z užitkom pričakali kraljeve Hate Eternal, tehnični death metal spektakel Obscuro ter Beneath the Massacre in japonske death metalce Defiled.
Prvi so tako na odru zarohneli eksotični brutalni death metalci Defiled, ki prihajajo z Japonske. Verjetno jih je prav zaradi tega ker zelo redko nastopajo na evropskih odrih (čeprav so pri nas pred leti že igrali) v Gali hali pričakalo več ljudi. Običajno prve predskupine igrajo same sebi in svojim roadijem, če jih imajo, Defiled pa je tokrat pozdravilo in podprlo kar presenetljivo solidno število ljudi. Zadovoljni Defiled so sproščeno in suvereno predstavili svojo vizijo brutalnega death metala v katerem se močno sliši predvsem v kitarskih aranžmajih, da so fantje do obisti gulili kasete in plošče Morbid Angel. Žal pa odsotnost bolj premišljenih struktur in riffov slej kot prej pripelje do ponavljanja, in res so bili komadi vedno bolj enolični, tudi dokaj generičen growl ni pripomogel k bolj unikatni glasbeniki sliki Japoncev. Je pa navdušil odlični basist Haruhisa Takahata, ki je po strunah svojega basa mlatil kot Godzilla po Tokiu, in simpatični kitarist, še edini ustanovni član skupine, Yusuke Sumita, ki je v nerodni angleščini (a očitno je angleščina vokalista Kenjija še slabša) povezoval program in se vmes tudi lepo zahvalil Sloveniji za finančno pomoč ob nedavni naravni in jedrski katastrofi, ki je doletela Japonsko. Defiled so bili glede na mesto prve skupine prijetno presenečenje in čeprav njihova verzija death metala ni nekaj kar ne bi uspel slišati pri malem morju podobnih bendov pa so bili ušesom veliko bolj prijazni kot naslednji nastopajoči.
Na drugo stran zemeljske oble so nas namreč preselili kanadski tehnični death(core) pacienti Beneath the Massacre. Ker so tudi oni že znani naši odrov se je točno vedelo, kaj lahko od njih pričakujemo. Bruhajoče, enolične in vkalupljene deathcore “cookie monster” globoke growle, drkanje nadvzočno hitrih solaž in merjenje luleka s kar se da tehnično zapletenimi in ultra kompleksnimi komadi. Na račun poslušljivosti jasno. Kako uspe Kanadčanom iz sebe spraviti glasbo, ki je povsem brez duše je že skoraj neverjetno. Njihovi komadi so si podobni kot jajce jajcu, saj Beneath the Massacre še niso slišati za pojme kot so melodija, harmonija ali preprost riff. V njihovi kaotični glasbi vlogo riffov tako prevzemajo na videz povsem naključne kitarske solaže, ki se privalijo od nikoder in v sekundi odigrajo na stotine not. Tehnične izpiljenosti fantom nikakor ne gre zanikati, saj so prav vsi mojstri svojih inštrumentov, ki jih obvladajo do obisti, a žal so pri vsem skupaj pozabili pisati komade kot take. V živo je glasba Beneath the Massacre tako žal izpadla kot skupek na kup nametanih naključnih glasbenih vzorcev in meni kot nefenu njihove različice tehničnega metala je bilo po odrom že mučno težko zdržati.
Je pa s povsem drugačno vizijo tehničnega death metala k sreči okus popravila nemška zasedba Obscura. Nemci so nase močno opozorili z albumom Cosmogenesis (2009), ki se je na najboljši možni način poklonil pionirjem tehničnega death metala Death, Atheist in Cynic. Na zasluženi prepoznavnosti pa Nemci niso počivali in hitro posneli novo ploščo, Omnivium, ki je izšla pred kratkim. Na njej so se fantje (že bolj) osvobodili okovov svojih vzornikov in razvili sebi precej bolj lasten in prepoznaven zvok. Turnejo s Hate Eternal so Obscura izkoristili za predstavitev novega albuma in nas tudi pozdravili z akustičnim uvodom v komad Septuagint, a ostalo je še dovolj časa, da so nas potopili tudi v klasike s prejšnje plošče. Fantastična kitarska dvojica Muenzner/Kummerer je od začetka do konca razkazovala svoje široko znanje in obvladovanje kitarskih strun. Zaradi dihjemajočih kitarskih linij, ki se jih ne bi sramoval niti Chuck Schuldiner, te prime, da bi se s svojo kitaro osramočen skril v najbližji kot. Tehnična izpiljenost nemške četverke je neverjetna, a za razliko od Beneath the Massacre Obscura na prvo mesto postavljajo aranžma in strukturo komada in ne razkazovanje veščin obvladovanja inštrumenta. Hitro te tako ob melodičnih in nalezljivih kitarskih vzorcih odnese v druge svetove, a te ob enem na tla pribije nenormalno dobra ritem sekcija – Hannes Grossmann kot eden boljših bobnarjev mlajše generacije in basist z abnormalnim vlečenjem basovskih strun. Fant (čigar ime mi je žal neznano), ki je zaradi meni neznanega razloga nadomeščal sicer stalnega basista skupine Jeroena Paula Thesselinga je svojo vlogo brez dvoma odigral odlično, vseeno pa sem na trenutke pogrešal zvok Thesselingovega basa brez prečk. Kummerer je kot frontmen odlično povezoval program in vzpostavil pristen stik s publiko, obenem pa poskrbel še za surov, a razločen in razumljiv growl. Žal pa se je na račun slabšega ozvočenja precej slabo slišali čiste vokalne linije. Klasike s Cosmogenesis, kot sta The Anticosmic Overload in predvsem “Death-ovska” Incarnated so brez usmiljenja razmigale vratove, novi komadi Vortex Omnivium in Ocean Gateways pa dokazali, da Obscura pluje v pravo smer in se za prihodnost tega benda ni bati! “Nude ecstasy!”
Za konec pa smo vendarle dočakali še brutalneže Hate Eternal, ki so s pravkar izdano novo ploščo, Phoenix Amongst the Ashes dokazali, da še zdaleč niso za na odpad. Hate Eternal so pod vodstvo Erika “the bringer of storms” Rutana prikorakali kot feniks iz pepela in nas pahnili v uro viharnega death metala. Bend, ki je sicer že pregovorno znan po obupnem živem zvoku (kljub temu, da je Rutan eden najbolj cenjenih producentov ekstremnega metala) je tokrat že na začetku presenetil z zelo solidnim zvokom, ki je bil (če me ušesa niso varala) daleč najboljši live zvok benda v zadnjih letih. Bobni so pod rokami in nogami Jadea Simonetta grmeli kot topovi na soški fronti, kitarske linije so v bobniče rezale kot blazni Herbert West (Re-Animator), Rutan in Hrubovcak pa sta krulila kot krdelo steklih merjascev. Užitek je bilo videti s kakšno gorečo strastjo Rutan napada kitarske strune in kako le te nato apokaliptično ječijo, tudi Rutan pa na odru izgleda kot, da bi zblaznel. Bolj jeznega si Rutana že skoraj ni mogoče predstavljati, a tokrat je Rutanova odrska razpizdenost presegla njegove običajne norme. Kljub dobremu zvoku pod odrom, Rutan z zvokom na odru očitno ni bil zadovoljen in ne bi bil rad na mestu tonskega mojstra, ki je bil deležen lepega števila ubijalskih pogledov (Rutan si je medtem v glavi gotovo mrmral katerega o Cannibal Corpse komadov, ). Vse skupaj je eskaliralo do te stopnje, da je zadnjih nekaj komadov in zaključni rušilec King of All Kings odpel izključno basist Hrubovcak. Vseeno pa je Rutan profesionalno svoje oddel do konca in kljub (vnovičnim) težavam z zvokom je Hate Eternal vedno užitek slišati in videti.
Fotografije: Nina Grad
Galerija slik
