Kuhn Fu z jazzrockovskimi vražami vklenili kačo v Cerknem

0 211

“Kuhn Fu so že uvodoma nakazali, nasploh po šegavih in lucidnih eskpadah vedrega in za dobro šalo vedno dobro razpoloženega šefa Christiana Kühna, da posedujejo blagi in skoraj prikriti »zategljaj« parodične dražljivosti, ali da ublažim, vsaj kanček Monty Pythonovske drže.”

Lokacija: Cerkno / Bar Gabrijel / Slovenija
Datum: sobota, 06.04.2019


Še pred novo izdajo festivala Jazz Cerkno, je bar Gabrijel v Cerknem gostil nov koncertni večer v sklopu programa Keltike. V Cerkno je prispela nadvse usekana ekipa štirih glasbenikov, ki delujejo pod nazivom Kuhn Fu. Gre za svojevrstno, lahko rečemo kar eklektično žanrsko mešanico z osnovno opornico na figurah jazzovske improvizacije, ki pa je obenem jedrnato oprtana z kitarskim fraziranjem, kar pomeni,  da zna med koncertom Kuhn Fu tudi rockovsko (celo punkovsko) izdatneje završati. Bend skvašen iz testa eklektične zabele fuziranja glasbenih elementov v sestavi , ki jo zastopajo šef skupine in Nemec Christian Kühn (kitara), Izraelec Ziv Taubenfeld (bas klarinet), Turk Esat Ekincioglu (kontrabas) in Britanec George Hadow (bobni). Pisano sestavljen kombo, ki enkrat več dokazuje, da umetnost ne pozna nobenega omejevanja. Še več. Je eden izmed garantov doseganja neobičajnosti, edinstvenosti in obče prepoznavnosti. In Kuhn Fu to imajo. Dobrih 14 dni pred prihodom v Cerkno so izdali tudi novi studijski album »Chain The Snake«, ki so ga tega večera obilno predstavili prisotnim v baru Gabrijel.

Še pred tem pa sta prisotne ogrevali dve violinistki in sicer Ana Kravanja in Tijana Stanković.  Slikovita slovensko-srbska naveza dveh glasbenic, je presunila z neobičajnostjo in drzno pozo absolutnega glasbenega eksperimentiranja. Poleg violin, sta obe izkoriščali tudi svoja vokala, v vlogi dodatnega instrumenta. Oboje hkrati in to do potankosti. Vse jima je prišlo prav, ko sta zatikali različne predmete med strune, obenem pa vseskozi na neobičajen način izvabljali iz instrumentov zanimive zvočne strukture. To mnoštvo sosledja zvokov, ki so bili generirani povsem intuitivno in na podlagi trenutnega navdiha, generiranja instinktov, čeprav seveda obstaja tudi za to popolno koncizno ogrodje, ki ga v obliki orientacijskega okvirja, pač pooseblja njun studijski prvenec, sta kombinirali z rabo vokalov in tako dinamično barvali oziroma kontrastirali zvočni preplet obeh violin. Od časa do časa sta se zavihteli skorajda k pravemu disharmoničnemu kaosu, pa se na konicah zrenja proti avantgardi, vedno znova spretno ujeli, zahvaljujoč tudi mrmranju melodij vokalnega markiranja, pri čemer sta obdelali tudi nekaj balkanske zvočne folklore. Celotna predstava je delovala kot mantra. Hipnotično. Seveda ob predpostavki individualne pragmatičnosti obiskovalcev, da odklopijo ratio in se predajo vibraciji, izpraznijo glavo, po možnosti tudi zamižijo in spustijo k sebi posebno glasbeno zgodbo, ki te odpelje v svojevrstno glasbeno avanturo. Le kje neki se je tega večera potikal Crni s svojimi guslami? Bil je pogrešan. V vlogi posebnega gosta seveda.

Kuhn Fu so že uvodoma nakazali, nasploh po šegavih in lucidnih eskapadah vedrega in za dobro šalo vedno dobro razpoloženega šefa Christiana Kühna, da posedujejo blagi in skoraj prikriti »zategljaj« parodične dražljivosti, ali da ublažim. Vsaj kanček Monty Pythonovske drže. Captain Beefheart in Frank Zappa bi kvintetu z veseljem prisluhnila. Ob vseh potegavščinah fuziranja jazza z rockom, v raznoraznih, spravljivih kombinacijah, nenehno umerjene kompatibilnosti, si Kuhn Fu ne belijo dosti glave niti z mnoštvom inkorporiranja različnih ritmičnih struktur, pri čemer lahko zaplujejo brez težav tudi na polja judovskega kletzmerja. Za največje mnoštvo drznih solističnih eskapad je vseskozi skrbel vneti bas klarinetist Ziv Taubenfeld, nameščen na sredini odra. Kompleksnejše teksture oziroma figure je bend genialno razbremenjeval tako, da jih je sporadično vpenjal v povsem preproste harmonične linije  rockovske distorzije, pri čemer sta bas klarinet in kitara večkrat harmonizirana v takšnih frazah, kar krepi izkoristek razpoložljive zvočne krajine. Ritem linija se je zadrževala v nenehni kontrastni protiuteži, mirne pasaže pa je  Esat Ekincioglu zapolnil tudi s harmonijami, ki jih je izvabljal iz kontrabasa s pomočjo violinskega loka.

Kuhn Fu generalno gledano, po tehnični plati niso posebej zahtevna kost za glodanje. Pravzaprav v svoji kompleksnosti »težijo« ravno prav, da ohranjajo sistem otipljive substance aranžiranja nedotaknjen. Bend s svojimi čutili nikdar ne zapelje zgodbe v smer možnih bizarnih ekscesov, vsekakor pa tudi ni mogoče govoriti o kakšnih freejazzovskih formah, čeprav je pisec tega prispevka prav to potihoma pričakoval.

Svojevrstna glasbena avantura, sproščena odisejada, mnoštvo zabavnih vključkov ter potegavščin, s strani simpatičnega in nalezljivega Christiana Kühna in kot povedano. Popolna glasbena neobičajnost izzivalne glasbene privlačnosti, ki v svoji vizije fuziranja duhovite idejne prožnosti, ne prizna kalupov, je tega večera, skozi predstavo izvrstne ubranosti in izvedbene izpiljenosti kvarteta, vseskozi spretno medžanrsko slalomirala ter dostavljala polno bero zavidljive avtentičnosti ter edinstvene glasbene mineštre.  Kuhn Fu veljajo torej za absolutne posebneže.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X